Včasih gremo teč zaradi treninga in se vrnemo z nečim, česar nismo načrtovali. Kilometri so isti, ura je vse izmerila, toda v glavi je nekoliko več prostora. Morda je eden največjih darov rekreativnega športa prav čas, ko nam nekaj časa ni treba biti nikjer drugje. Na začetku smo tekli zaradi kondicije, pozneje zaradi časa na deset kilometrov. Kolesarili smo zaradi kilometrov, hribov, vatov in prijateljev. Hodili smo v gore, ker je bilo treba priti na vrh. Toda po dovolj le

Šport nas nauči meriti. Kilometre, čas, vate, utrip, višinske metre in nazadnje skoraj še kakovost lastnega dne. Številke so lahko imeniten sopotnik. Težava nastane šele, ko pozabimo, kdo naj bi komu služil. Včasih smo šli teč in približno vedeli, koliko smo pretekli. Pogledali smo na uro, ko smo odšli od doma, in še enkrat, ko smo se vrnili. Če smo bili zelo resni, smo imeli štoparico. Danes se s treninga vrnemo z bistveno bogatejšo dokumentacijo. Vemo, koliko kilometrov s

Najprej smo hoteli boljše telo. Potem smo dobili kondicijo, izgubili nekaj kilogramov, pretekli prve tekme in kupili boljše kolo. Nekje na poti pa se lahko pojavi precej zanimivo vprašanje: zakaj pravzaprav vse to še počnemo? Na začetku je običajno precej preprosto. Nekdo želi shujšati, drugi pri zdravniku izve, da bi se moral več gibati, tretji bi rad pretekel deset kilometrov, četrti kupi kolo, ker ga ima prijatelj. In potem se zgodi življenje. Tečemo, kolesarimo, hodimo