FILOZOFIJA ŠPORTA

Poletje je mimo, jesen je odličen čas za napredek – in precej slab čas za športno neučakanost. Jesen ima pri rekreativnih športnikih nenavaden učinek. Temperature padejo, dopustov je konec in trening nenadoma spet dobi red. Tekači začnejo razmišljati o jesenskih tekih, kolesarji bi radi izkoristili še zadnje lepe tedne, tekači na smučeh pa že nekoliko sumničavo gledajo proti hribom. Forma se mora vrniti. Po možnosti hitro. In tu se začnejo težave. Sodobna športna znanost p

Moški in ženske ne treniramo povsem enako. Pa tudi tako različno ne. Na tekmi premagujemo isto progo. Toda pod kožo se dogajajo nekoliko drugačne stvari. Katere razlike med moškimi in ženskami so za rekreativnega športnika res pomembne? Na startu smo vsi skupaj. Na rekreativnem maratonu stojijo drug ob drugem moški in ženske. Enako je na kolesarskem maratonu, granfondu, triatlonu ali vzponu na domači klanec. Ista cesta. Isti kilometri. Isti klanec. In običajno tudi ista žel

Kaj o tem pravi športna znanost in kaj je doslednost Vsak ima takšnega prijatelja. Tistega, ki se po desetih letih spet usede na kolo, odteče deset kilometrov ali odigra uro tenisa, potem pa mirno reče: »Saj ni bilo tako hudo.« Ti pa doma tri dni hodiš po stopnicah kot devetdesetletnik. Takrat skoraj vedno slišimo isti stavek: »Ta je pa talent.« In zgodba je končana. On ima gene. Mi jih nimamo. On je imel srečo. Mi pač ne. Priznati moram, da mi je ta razlaga vedno nekoliko su

Na kratko: manj heroizma, več prihodnosti Zakaj sever Evrope vse manj verjame v herojski trening in vse bolj v vzdržno gibanje. Manj heroizma, več prihodnosti. Dolga leta je šport govoril predvsem en jezik: več, hitreje, močneje. Če si bil utrujen, si moral stisniti. Če te je nekaj bolelo, si moral skozi bolečino. Če si imel slab dan, si moral pokazati karakter. Heroizem je postal skoraj moralna kategorija sodobne rekreacije. In rekreativci smo to filozofijo hitro posvojili

O velikih Zemljanih, ki so verjeli v gibanje Veliko slavnih ljudi si predstavljamo sede. Za mizo, za klavirjem, za pisalnim strojem, za govorniškim pultom. Njihova telesa so v zgodovini pogosto odvečna podrobnost, skoraj napaka v kadru. Kot da bi bile ideje, besede in odločitve nekaj, kar se zgodi neodvisno od nog, pljuč in utripa. Pa ni bilo tako. Mnogi, ki niso bili športniki – in tega tudi niso nikoli igrali – so se gibali redno, tiho in vztrajno. Ne zato, da bi bili videt

Dihanje med rekreacijo ni le preživetveni avtomatizem. Je most med umom in mišico. Včasih je dovolj že ena sama misel, da začutimo, kaj...

Gibanje je stvar poguma, ne elegance. Briga te, kaj si mislijo drugi. Kako pogosto, ko bi morali skrbeti zase, raje skrbimo za to, kako...

… bi ne razvijali samo športnikov, razvijali bi ljudi Slovenija in Norveška sta majhni državi z velikimi športnimi zgodbami. Obe dosegata...

Kako razumeti dve poti iste zgodbe, ki sta dva svetova Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav stoji za besedami, kot sta »športna znanost«...