PSIHOLOGIJA ŠPORTA

Dober športni dosežek ni težava. Težava nastane, ko po njem ne znamo več ostati pri sebi. Dober rekreativni športni dosežek je prijeten. Tu ni treba igrati kakšne zadržane skromnosti, kot da veselje po uspehu ni dovolj zrelo. Če si se pripravljal, treniral, hodil ven tudi takrat, ko vreme ni sodelovalo in telo ni imelo posebnega navdušenja nad tvojimi načrti, je prav, da si zadovoljen. Telo ima rado priznanje. Tudi zavest ga potrebuje. Človek sme reči, dobro sem naredil. Te

Zakaj rekreativcu ni treba teči, kolesariti ali hoditi po učbeniku Večina rekreativcev je že doživela podoben prizor. Pride na trening, odpre internet, pogleda video in ugotovi, da narobe teče. Narobe hodi. Narobe kolesari. Narobe diha. Narobe premika roke. Narobe postavlja stopala. Narobe sedi na kolesu. Pravzaprav – narobe obstaja povsod. Če bi verjeli vsem nasvetom, bi človek potreboval tri doktorate iz biomehanike, preden bi smel preteči prvi kilometer. Na srečo obstaja

Veliko težav nimajo tisti, ki imajo premalo volje. Veliko težav imajo tisti, ki so se skozi življenje naučili, da se z voljo pride skoraj povsod. Znajo stisniti, potrpeti in narediti, kar je treba. Znajo se zbrati, urediti načrt in iti proti cilju tudi takrat, ko drugi že odnehajo. Tak način lahko dolgo deluje. V šoli, poslu, športu, ustvarjanju ali vodenju drugih omogoči velik napredek, ker izklopi motnje in uporabi moč. Če nekaj ne deluje, se popravi. Če manjka znanja, se

In ko začne namesto človeka nositi njegovo razočaranje Včasih človek ne gre na kolo samo zato, ker ima rad gibanje. Gre, ker je tam lažje. Cesta ne ugovarja, klanec ne joka, števec ne sprašuje, zakaj se je umaknil od ljudi. Pedala sprejmejo tudi tisto nemoč in žalost, ki bi jo moral človek drugače prinesti v pogovor, v priznanje ali v popravek odnosa. Telo se začne gibati, srčni utrip se dvigne, glava se za nekaj časa izprazni in dobiš občutek, da si nekaj naredil zase. Rekre

Ko otrok gleda starša, vidi več kot le gibanje, vidi odnos do njega Ko je bil moj sin še majhen, sem veliko kolesaril. Zavzeto, resno, s prepričanjem, da mu s tem dajem dober zgled. Vse je na zunaj delovalo skoraj idealno. Oče, ki redno kolesari, skrbi za svojo kondicijo, ohranja disciplino, ostaja aktiven. Šele danes razumem, da ga takrat nisem učil le gibanja. Učil sem ga tudi svojega odnosa do telesa. In ta odnos, čeprav se takrat tega nisem zavedal, ni bil tak, kot sem

Problem ni trening. Problem je stanje, iz katerega treniramo. Veliko rekreativcev danes trenira vedno več, močneje in dlje, hkrati pa imajo vedno več občutka, da njihova telesna pripravljenost nikoli ni dovolj dobra. Ne govorijo o tem, da bi bili brez energije. So disciplinirani, redni, informirani, spremljajo meritve, programe, prehrano in regeneracijo. Imajo močno voljo. Vendar imajo stalno potrebo, poriv, da bi morali še več, še bolje, še hitreje, še dlje, še bolj pravilno

O razdalji, ki jo ustvarimo, ko opazujemo druge Zakaj smo glede vsebine gibanja raje pametni za druge, zase pa ne znamo biti? Opazovanje drugih je preprosto. Ko usmerimo pogled v nekoga drugega, hitro vidimo, kje se zatika, v drži, gibanju, odzivih, napetosti. Prepoznamo njegove močne in šibke točke. Vidimo, zakaj ima težave sam s sabo. Sami sebe pa ne vidimo. Ne zato, ker bi bili slepi, ampak ker nas opazovanje samega sebe stane veliko več. Ko opazujemo drugega, med nama

Notranji red se ne gradi na podatkih, temveč iz notranjega stika. V sodobni družbi postaja vse bolj razširjen pojav posameznikov, ki svojo telesno dejavnost utemeljujejo izključno na zunanjih, objektivnih kazalcih. Ti ljudje zaupajo merljivim podatkom, ne pa lastni zaznavi. Njihova rekreacija je natančno beležena, analizirana in razvrščena: število korakov, kalorije, ure spanja, srčni utrip, VO₂ max, telesna masa, obseg pasu, delež telesne maščobe. Notranji svet, ki ga tvorij

Tisti čuden čas, ko telo na silo obstane. Poškodba rekreativca ne ustavi samo gibanja, ampak razbije ritem, ki je držal njen ali njegov dan skupaj. Vprašanje ni, kako hitro nazaj, ampak kako vmes ostati pri sebi. Poškodba te ne vrže iz igre z glasnim pokom, ampak s tišino. Nenadoma imaš čas. Preveč časa. In če ga ne zapolniš zavestno, ga zapolni glava – po svoje. Jeza Ko rekreativca poškodba parkira na klop, se v glavi pogosto zgodi nekaj precej manj športnega od počivaj

Razpade ritem, spanec, občutek sebe. Prej samoumevno postane naporno. Gibanje je tiha, a preverjena opora v času čustvenega stresa. Prav zato se k njemu znova in znova vrača tudi znanost. Ko se partnerska zveza konča, se ne konča samo odnos. Razpade tudi ritem dneva, občutek pripadnosti in del samopodobe. Telo to razume kot stresni dogodek, zato reagira povsem predvidljivo: spanec je slabši, misli se vrtijo v krogu, energija pade, potrpežljivost tudi. V takem stanju se pogost