PSIHOLOGIJA ŠPORTA

O primerjavi, ki o odnosu do sebe lahko pove več kot rezultat na uri Na skupinski vožnji nekdo lažje od nas vozi v klanec. Mirneje diha. Ima boljši tempo, več moči ali več izkušenj. Malo pozneje je obratno. Nekdo drug zaostane in na vrhu ga čakamo mi. V obeh trenutkih dobimo podatek o sebi. Veliko rekreativcev precej dobro prenaša napor, težje pa dejstvo, da je nekdo boljši. Drugi imajo nasprotno težavo. Dobro se počutijo, dokler so med boljšimi. Ko morajo tempo prilagoditi

Začeli smo pri vprašanju, zakaj sploh še treniramo. Potem smo vzeli nekaj oblasti rezultatom, odšli sami v naravo in se vprašali, ali nas šport naredi boljše ljudi. Morda smo ves čas hodili okoli istega vprašanja. Kaj nam po vseh teh letih gibanja pravzaprav ostane? Besede duhovnost smo se v tej seriji ves čas nekoliko bali. Z razlogom. Vtipkamo jo v splet in hitro pridemo do energij, vibracij, zdravilnih frekvenc in ljudi, ki nam za primerno ceno razložijo stvari, ki jih m

Radi rečemo, da šport gradi značaj. Uči discipline, vztrajnosti, spoštovanja in sprejemanja porazov. Morda. Toda kilometri sami po sebi še nikogar niso naredili boljšega človeka. Pomembnejše je, kaj iz njih odnesemo s seboj, ko pridemo domov. O športu radi govorimo lepo. Nauči nas vztrajnosti. Discipline. Spoštovanja nasprotnika. Sprejemanja poraza. Potrpežljivosti. Vse to je lahko res. Toda če bi šport sam po sebi izdeloval dobre ljudi, bi bil svet profesionalnega in rekre

Včasih gremo teč zaradi treninga in se vrnemo z nečim, česar nismo načrtovali. Kilometri so isti, ura je vse izmerila, toda v glavi je nekoliko več prostora. Morda je eden največjih darov rekreativnega športa prav čas, ko nam nekaj časa ni treba biti nikjer drugje. Na začetku smo tekli zaradi kondicije, pozneje zaradi časa na deset kilometrov. Kolesarili smo zaradi kilometrov, hribov, vatov in prijateljev. Hodili smo v gore, ker je bilo treba priti na vrh. Toda po dovolj le

Septembra ne začnimo tam, kjer smo maja končali. Poletje nam lahko nekoliko premeša trening. Tri stvari, ki pomagajo, da se v ritem vrnemo brez lovljenja stare forme. Torej, poletje se bliža koncu. Vročina. Dopust. Nekaj več poznih večerov. Nekaj manj spanja. Kakšen trening izpustimo, kakšnega opravimo drugače, kakšnega nadomesti plavanje, hoja ali nič. Potem pride september. Copati so isti. Kolo je isto. Tudi pot poznamo. Samo telo se ne obnaša čisto tako kot maja. Tempo, ki

O verigi prezrtih signalov in o praznini, ki je nobena ura ne izmeri Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0 Meča popustijo na zadnjem kilometru. Ali pa se koleno zategne na treningu, ki ni bil težji od prejšnjih, in ahilova tetiva zaboli po vzponu, kakršnih ste naredili že sto. Datum poškodbe je jasen in prav zato zavaja, saj se je tistega dne podrl samo zadnji člen. Veriga je tekla že tedne. Kaj je bilo pred tem Prvi člen je bil spanec, ki ni več regeneriral, vi pa ste ga pripisal

Šport nas nauči meriti. Kilometre, čas, vate, utrip, višinske metre in nazadnje skoraj še kakovost lastnega dne. Številke so lahko imeniten sopotnik. Težava nastane šele, ko pozabimo, kdo naj bi komu služil. Včasih smo šli teč in približno vedeli, koliko smo pretekli. Pogledali smo na uro, ko smo odšli od doma, in še enkrat, ko smo se vrnili. Če smo bili zelo resni, smo imeli štoparico. Danes se s treninga vrnemo z bistveno bogatejšo dokumentacijo. Vemo, koliko kilometrov s

Najprej smo hoteli boljše telo. Potem smo dobili kondicijo, izgubili nekaj kilogramov, pretekli prve tekme in kupili boljše kolo. Nekje na poti pa se lahko pojavi precej zanimivo vprašanje: zakaj pravzaprav vse to še počnemo? Na začetku je običajno precej preprosto. Nekdo želi shujšati, drugi pri zdravniku izve, da bi se moral več gibati, tretji bi rad pretekel deset kilometrov, četrti kupi kolo, ker ga ima prijatelj. In potem se zgodi življenje. Tečemo, kolesarimo, hodimo

Dober športni dosežek ni težava. Težava nastane, ko po njem ne znamo več ostati pri sebi. Dober rekreativni športni dosežek je prijeten. Tu ni treba igrati kakšne zadržane skromnosti, kot da veselje po uspehu ni dovolj zrelo. Če si se pripravljal, treniral, hodil ven tudi takrat, ko vreme ni sodelovalo in telo ni imelo posebnega navdušenja nad tvojimi načrti, je prav, da si zadovoljen. Telo ima rado priznanje. Tudi zavest ga potrebuje. Človek sme reči, dobro sem naredil. Te

Zakaj rekreativcu ni treba teči, kolesariti ali hoditi po učbeniku Večina rekreativcev je že doživela podoben prizor. Pride na trening, odpre internet, pogleda video in ugotovi, da narobe teče. Narobe hodi. Narobe kolesari. Narobe diha. Narobe premika roke. Narobe postavlja stopala. Narobe sedi na kolesu. Pravzaprav – narobe obstaja povsod. Če bi verjeli vsem nasvetom, bi človek potreboval tri doktorate iz biomehanike, preden bi smel preteči prvi kilometer. Na srečo obstaja