PSIHOLOGIJA ŠPORTA

O razdalji, ki jo ustvarimo, ko opazujemo druge Zakaj smo glede vsebine gibanja raje pametni za druge, zase pa ne znamo biti? Opazovanje drugih je preprosto. Ko usmerimo pogled v nekoga drugega, hitro vidimo, kje se zatika, v drži, gibanju, odzivih, napetosti. Prepoznamo njegove močne in šibke točke. Vidimo, zakaj ima težave sam s sabo.   Sami sebe pa ne vidimo. Ne zato, ker bi bili slepi, ampak ker nas opazovanje samega sebe stane veliko več.   Ko opazujemo drugega, med nama

Notranji red se ne gradi na podatkih, temveč iz notranjega stika. V sodobni družbi postaja vse bolj razširjen pojav posameznikov, ki svojo telesno dejavnost utemeljujejo izključno na zunanjih, objektivnih kazalcih. Ti ljudje zaupajo merljivim podatkom, ne pa lastni zaznavi. Njihova rekreacija je natančno beležena, analizirana in razvrščena: število korakov, kalorije, ure spanja, srčni utrip, VO₂ max, telesna masa, obseg pasu, delež telesne maščobe. Notranji svet, ki ga tvorij

Tisti čuden čas, ko telo na silo obstane.  Poškodba rekreativca ne ustavi samo gibanja, ampak razbije ritem, ki je držal njen ali njegov dan skupaj. Vprašanje ni, kako hitro nazaj, ampak kako vmes ostati pri sebi. Poškodba te ne vrže iz igre z glasnim pokom, ampak s tišino. Nenadoma imaš čas. Preveč časa. In če ga ne zapolniš zavestno, ga zapolni glava – po svoje.   Jeza   Ko rekreativca poškodba parkira na klop, se v glavi pogosto zgodi nekaj precej manj športnega od počivaj

Razpade ritem, spanec, občutek sebe. Prej samoumevno postane naporno. Gibanje je tiha, a preverjena opora v času čustvenega stresa. Prav zato se k njemu znova in znova vrača tudi znanost. Ko se partnerska zveza konča, se ne konča samo odnos. Razpade tudi ritem dneva, občutek pripadnosti in del samopodobe. Telo to razume kot stresni dogodek, zato reagira povsem predvidljivo: spanec je slabši, misli se vrtijo v krogu, energija pade, potrpežljivost tudi. V takem stanju se pogost

Zakaj si vsako novo leto znova obljubimo nekaj velikega, pa tega ne uresničimo. Kaj se v resnici zgodi med obljubo in njenim neizpolnjenim izidom, ko telo in zavest nista v usklajenem odnosu? Ob koncu leta se pri večini ljudi pojavi občutek, da bi bilo dobro nekaj spremeniti. Ta občutek ni naključen. Nastane iz utrujenosti, ponavljanja istih vzorcev in iz notranjega pritiska, ki se je nabiral mesece ali leta. V tem stanju se oblikuje novoletna obljuba. Obljuba deluje pomirjuj

Ko nas življenje manj premetava in ne potrebujemo zunanjih potrditev Večina ljudi začne z rekreacijo iz zelo preprostih razlogov. Malo manj trebuha, malo več kondicije, več energije čez dan, manj stresa zvečer. Mnogi se vključijo v športne aktivnosti, ker želijo narediti nekaj dobrega za zdravje, ker jih skrbi krvni tlak ali ker so dobili jasen namig zdravnika. Drugi zato, ker bi radi izboljšali zunanjo podobo in se bolje počutili v svoji koži. Tak začetek je logičen in razum

Dihanje skozi nos je edini naravni in optimalni način dihanja za odraslega človeka Rekreativni šport ima med sodobnimi odraslimi posebno mesto. V njem pogosto poiščemo izhod iz vsakdanje napetosti, pobeg iz misli, čutenje telesa in potrditev, da smo še živi.   Vendar je čedalje bolj jasno, da sam gib ni nujno stik s telesom, in da je lahko napačna uporaba športa tudi eden od mehanizmov, s katerimi kronično izčrpavamo živčni sistem in telo, namesto da bi ju obnavljali.   Pri t

Kako čustva odtehtajo logiko – in kako se vrniti k sebi Ko govorimo o izgubi telesne mase, pogosto omenjamo kalorije, gibanje, disciplino. Redkeje pa tisto, kar v resnici največkrat odloča: čustva. Čustveno prehranjevanje je kot neviden tok pod površjem. Ne pokaže se na začetku, a prej ali slej potegne s seboj. Čustveno pa prehranjevanje ni isto kot čustveno prenajedanje.   Pri čustvenem prehranjevanju posežemo po hrani zaradi občutkov – stresa, žalosti, dolgčasa – a količina

Zakaj vztrajamo v športnih skrajnostih, ki nam v resnici ne koristijo? Pravzaprav bi bil najboljši naslov tak, a je predolg: Zakaj nenehno silimo v neko športno skrajnost, pa čeprav nam ne gre in ne napredujemo, in čeprav čutimo, da nam v resnici ne sede ne za glavo ne za telo. Skoraj vsak športnik pozna obdobje ali celo leta, ko trmasto vztraja v določeni disciplini ali načinu treninga, čeprav v sebi čuti, da nekaj ni prav. Telo se oglaša z bolečinami, motivacija pada, rezul

Pogum ni odsotnost strahu, temveč sposobnost biti z njim. Pogum je pogosto slavljeno čustvo, sinonim za moč, drznost, neustrašnost. A resnični pogum, gledano skozi AEQ 2.0 metodo, ne temelji na odsotnosti strahu, temveč na urejenem odnosu med zavestjo in telesom ter zreli uporabi čustev. Pogum, ki temelji na pretrganosti teh povezav in preveliki dominantnosti enega dela sistema, največkrat leve možganske polovice, postane nevaren, saj zunanji in notranji sistem nista v ravnov