Ko rezultat ni več vse - Serija Duhovna prenova rekreativca, 2. del

Šport nas nauči meriti. Kilometre, čas, vate, utrip, višinske metre in nazadnje skoraj še kakovost lastnega dne. Številke so lahko imeniten sopotnik. Težava nastane šele, ko pozabimo, kdo naj bi komu služil.

Včasih smo šli teč in približno vedeli, koliko smo pretekli. Pogledali smo na uro, ko smo odšli od doma, in še enkrat, ko smo se vrnili. Če smo bili zelo resni, smo imeli štoparico.

Danes se s treninga vrnemo z bistveno bogatejšo dokumentacijo. Vemo, koliko kilometrov smo pretekli, kakšen je bil povprečni tempo, srčni utrip, kadenca, dolžina koraka in višinska razlika. Ura nam oceni VO₂max, regeneracijo, kakovost spanja in pripravljenost za naslednji trening.

Potem odpremo Stravo in izvemo še, da je bil prijatelj na istem klancu 23 sekund hitrejši.

Vse to je lahko zelo koristno in tudi zabavno. Problem ni v številkah. Problem nastane šele takrat, ko začnejo številke odločati, ali je bil naš športni dan dober.

 

Primerjanje ni napaka

Ni se nam treba pretvarjati, da nam rezultat nič ne pomeni.

Šport je tudi merjenje. Veseli smo, ko izboljšamo čas na deset kilometrov, prvič prekolesarimo dolg vzpon brez postanka ali ugotovimo, da pri enakem tempu tečemo z nižjim srčnim utripom.

Tudi primerjanje z drugimi ni samo po sebi nezdravo. Raziskave športne psihologije in uporabe digitalnih aplikacij kažejo precej bolj zanimivo sliko. Socialno primerjanje lahko nekatere ljudi motivira k več gibanja, skupnost pa lahko daje občutek povezanosti, podpore in pripadnosti. Pri drugih lahko isto okolje povečuje pritisk ali nezadovoljstvo.

Prijatelj, ki je nekoliko hitrejši, nas lahko spravi s kavča. Segment na Stravi lahko običajen klanec spremeni v majhno igro. Športna ura nam lahko pokaže napredek, ki ga sami niti ne bi opazili.

Težava torej ni številka.

Težava se začne, ko ji damo preveč oblasti.

Predstavljajmo si povsem običajen nedeljski tek. Lepo vreme, noge dobre, dihanje sproščeno. Domov pridemo prijetno utrujeni in zadovoljni.

Potem pogledamo uro.

Tempo je bil počasnejši kot prejšnji teden. VO₂max je padel za eno točko. Če imamo res nesrečen dan, odpremo še Stravo in ugotovimo, da je nekdo naših let isto pot včeraj pretekel hitreje.

V nekaj minutah smo iz lepega dopoldneva naredili športni neuspeh.

Telo se ni spremenilo. Spremenila se je naša razlaga.

 

Zakaj treniramo, je pomembnejše, kot se zdi

Tu se drugi del lepo navezuje na prvega.

Sodobna psihologija motivacije kaže, da pri gibanju lažje dolgoročno vztrajamo, kadar razlog zanj postane resnično naš. Ko imamo občutek, da smo se za dejavnost odločili sami, da v njej napredujemo, da nam nekaj pomeni in da smo prek nje lahko povezani tudi z drugimi.

Zunanja motivacija ni nujno slaba. Medalja je lahko prijetna. Pohvala tudi. Lepo je videti svoje ime visoko na lestvici.

Toda če je naše zadovoljstvo odvisno samo od zunanjega rezultata, smo ga postavili na precej majav temelj.

Po domače: dobro je, če nam ura pomaga trenirati.

Malo manj dobro je, če začnemo trenirati zato, da bi zadovoljili uro.

 

Najnevarnejši tekmec smo včasih mi sami

Z leti se primerjanje še nekoliko zaplete. Ne primerjamo se samo z drugimi. Primerjamo se s seboj.

S človekom, ki je pred petnajstimi leti deset kilometrov pretekel pet minut hitreje. Ki je imel nekaj kilogramov manj. Ki je po dolgi vožnji naslednje jutro brez težav sedel nazaj na kolo.

Ta človek je zelo neugoden tekmec.

Vedno je mlajši od nas.

Če bomo uspeh pri petdesetih, šestdesetih ali sedemdesetih merili izključno z osebnimi rekordi iz mladosti, smo si izbrali tekmo, ki jo bo prej ali slej dobila biologija.

Toda iz tega ne sledi, da moramo nehati tekmovati. Lahko spremenimo merilo uspeha.

Morda je novi osebni rekord to, da pri šestdesetih še vedno redno tečemo. Da smo se po poškodbi vrnili na pet kilometrov. Da smo se končno naučili počasnega teka, čeprav smo ga dvajset let prezirali. Ali da smo prvič obrnili proti domu, ker smo začutili, da danes ni pravi dan.

Tudi to je lahko napredek. Samo na lestvici ga nekoliko težje najdemo.

 

Ura naj bo instrument, ne sodnik

Športne ure in aplikacije so imenitna orodja in bilo bi nesmiselno trditi drugače.

Pomagajo nam spremljati obremenitev, razdaljo, tempo, srčni utrip in dolgoročne spremembe. Raziskave kažejo tudi, da lahko nosljive naprave pri nekaterih ljudeh spodbudijo več telesne dejavnosti.

Toda algoritem vidi samo del človeka.

Ura ve, kako hitro smo tekli. Ne ve, zakaj smo šli teč.

Ve, da je bil naš srčni utrip danes višji. Ne ve, da smo ponoči slabo spali, imeli težek dan v službi ali med tekom prvič po dolgem času dobro govorili s prijateljem.

Lahko nam oceni regeneracijo.

Ne zna pa izmeriti pomena treninga.

Zato številk ni treba zavreči. Morda jih moramo samo postaviti nazaj na pravo mesto.

Kaj se zgodi, če podatku kdaj vzamemo glavno vlogo?

Lahko poskusimo nekaj zelo preprostega.

Enkrat pojdimo teč, kolesarit ali hodit brez cilja, da bi karkoli izboljšali. Uro lahko vzamemo zaradi beleženja ali varnosti, vendar zaslona nekaj časa ne gledamo.

Ne lovimo tempa. Ne preverjamo segmentov. Ne poskušamo dokazati, da smo še vedno človek izpred desetih let.

Samo gremo.

Morda bomo počasnejši. Morda bomo prvič po dolgem času opazili hišo, mimo katere že leta tečemo, ali pogled, ki smo ga na kolesu vedno zamudili, ker smo gledali v vate.

To ni boljša oblika športa. Tudi ni bolj duhovna.

Je samo opomnik, da gibanje obstaja tudi takrat, ko ga nihče ne meri.

 

Rezultat naj ostane. Samo prestol mu vzemimo

Duhovna prenova rekreativca zato ne pomeni, da moramo nehati tekmovati.

Še vedno lahko lovimo osebni rekord. Še vedno se lahko veselimo novega kolesa. Še vedno lahko prijatelja vprašamo, koliko je vozil na klanec, in potem naslednji teden povsem po naključju poskusimo malo hitreje.

Tudi to smo mi.

Šport nas lahko česa nauči, vendar ni nujno, da se bomo česa naučili. Lahko nas nauči sprejeti lastne omejitve, lahko pa nas naredi še bolj obsedene z dokazovanjem. Tako kot v prvem delu tudi tukaj velja: sprememba ne nastane zaradi kilometrov samih, ampak zaradi tega, kaj iz njih naredimo.

Morda zato z leti potrebujemo še nekaj drugih meril.

Sem zdrav? Me gibanje še veseli? Zmorem sprejeti dan, ko ne gre? Znam biti vesel prijateljevega rezultata? Lahko izpustim trening brez občutka krivde?

In ali zaradi vsega tega športa postajam vsaj malo boljši tudi za ljudi, ki z menoj nikoli ne bodo tekli ali kolesarili?

Morda je tudi to vprašanje vredno več kot še ena številka na zaslonu.

In predvsem: sem gospodar svojih številk ali so številke počasi postale gospodar mene?

Morda zrelost v rekreativnem športu ni trenutek, ko nam rezultat ne pomeni več nič.

Rezultat nam še vedno nekaj pomeni. Samo ne pomeni več vsega.

In morda je prav to ena lepših stvari staranja v športu. Osebnih rekordov je sčasoma nekoliko manj, stvari, zaradi katerih je bilo vredno iti ven, pa je lahko vedno več.

Ura bo še vedno izmerila naš čas. Mi pa počasi ugotovimo, da ni vsak dober čas mogoče izmeriti z uro.

V naslednjem delu: Samota, narava in tišina – zakaj se z dolgega teka, kolesarske ture ali hoje po gozdu včasih vrnemo nekoliko drugačni, kot smo odšli. Kaj o tem lahko pove znanost in kje se njene meritve končajo.

Za radovedne: Pri pripravi zapisa smo pogledali raziskave športne psihologije, motivacije, socialnega primerjanja ter uporabe športnih ur, nosljivih naprav in aplikacij, predvsem sistematične preglede in raziskave, dostopne prek PubMed. Znanost kaže, da lahko številke, cilji in primerjanje z drugimi gibanje spodbujajo, pri nekaterih ljudeh pa lahko povečujejo tudi pritisk in nezadovoljstvo. Ura je lahko zelo dober instrument – koliko oblasti ji bomo dali nad svojim športnim zadovoljstvom, pa še vedno določamo mi.