In kaj, če je prav to duhovnost? - Serija Duhovna prenova rekreativca, zadnji del

Začeli smo pri vprašanju, zakaj sploh še treniramo. Potem smo vzeli nekaj oblasti rezultatom, odšli sami v naravo in se vprašali, ali nas šport naredi boljše ljudi. Morda smo ves čas hodili okoli istega vprašanja. Kaj nam po vseh teh letih gibanja pravzaprav ostane?

Besede duhovnost smo se v tej seriji ves čas nekoliko bali.

Z razlogom.

Vtipkamo jo v splet in hitro pridemo do energij, vibracij, zdravilnih frekvenc in ljudi, ki nam za primerno ceno razložijo stvari, ki jih medicina, psihologija in nekaj stoletij znanosti očitno še niso uspeli razumeti.

Toda zaradi slabih odgovorov še ni treba zavreči dobrega vprašanja.

Obstajajo tudi ljudje in tradicije, ki o človeku, zavesti in našem mestu v svetu razmišljajo veliko globlje in brez poceni obljub.

Nekatere njihove razlage segajo k vprašanjem, na katera današnja medicina in psihologija še nimata odgovora – in morda nanje z znanstveno metodo nikoli ne bo mogoče odgovoriti v celoti.

Človek namreč že zelo dolgo išče nekaj, česar ne more povsem izmeriti z denarjem, položajem, kilogrami ali – če smo rekreativci – časom na deset kilometrov.

Smisel.

In morda smo se v prvih štirih delih ves čas pogovarjali prav o njem.

 

Začeli smo pri telesu

Večina nas v rekreativni šport ni vstopila zaradi duhovnosti.

Hoteli smo shujšati. Pridobiti kondicijo. Preteči deset kilometrov. Premagati prijatelja na klancu. Znižati krvni tlak. Morda smo samo ugotovili, da so hlače postale nekoliko pretesne.

Vse to so imenitni razlogi.

Potem pa se lahko zgodi nekaj zanimivega. Če ostanemo v športu dovolj dolgo, se razlogi začnejo spreminjati.

V prvem delu smo govorili prav o tem. Sodobna psihologija motivacije že dolgo kaže, da pri dejavnostih lažje vztrajamo, kadar niso samo nekaj, kar moramo početi zaradi zunanjega cilja, ampak postopoma postanejo del nas. Pomembni postanejo občutek izbire, sposobnosti, povezanosti in pomena.

Nehamo samo trenirati.

Postanemo ljudje, ki radi tečejo, kolesarijo, hodijo v hribe ali plavajo.

Majhna sprememba v jeziku. Precej velika v življenju.

 

Potem smo začeli meriti

Šport ima rad številke. Tudi mi jih imamo.

Kilometri, minute, vati, kilogrami, srčni utrip, VO₂max. Številke nam lahko pomagajo trenirati, nas motivirajo in pokažejo napredek, ki ga sicer ne bi opazili.

Toda v drugem delu smo se vprašali, kaj se zgodi, ko instrument počasi postane sodnik.

Če je bil tek lep, dokler nismo pogledali ure, težava morda ni bila v teku.

Z leti postane to vprašanje še pomembnejše, ker se pojavi tekmec, ki ga ne moremo premagati.

Čas.

Lahko treniramo pametneje, skrbimo za telo in ostanemo presenetljivo zmogljivi. Toda petdesetletnik ne more za vedno tekmovati s svojim tridesetletnim telesom.

Morda se takrat prvič zares vprašamo, kaj pomeni napredek.

In ugotovimo, da obstajajo osebni rekordi, ki jih ura ne zna izmeriti.

 

Potem smo za nekaj časa utihnili

V tretjem delu smo šli ven brez velike potrebe, da bi nekaj dosegli.

Narava je pri tem zanimiva sopotnica. Kakovostne raziskave povezujejo stik z zelenim in naravnim okoljem z različnimi vidiki dobrega počutja, čeprav bi bilo pretirano iz gozda narediti zdravilo ali trditi, da je vsak tek med drevesi boljši od teka po mestu.

Toda morda narava naredi še nekaj, kar težje spravimo v raziskovalno tabelo.

Spremeni merilo.

Na vrhu gore smo nenadoma precej majhni.

Morje se zaradi našega osebnega rekorda ne razburja. Gozdu je popolnoma vseeno, koliko sledilcev imamo. Veter ne pozna našega položaja v službi.

V psihologiji obstaja zanimiv pojem awe – občutek osuplosti oziroma občudovanja pred nečim, kar doživimo kot večje od sebe. Raziskovalci ga povezujejo z drugačnim doživljanjem sebe, pozornosti in povezanosti z drugimi.

Ni treba iz tega narediti mistike.

Včasih je dovolj stati na vrhu hriba in nekaj minut gledati.

Problem, ki smo ga prinesli s seboj, morda ni izginil.

Samo za trenutek nismo bili več njegovo središče.

 

Potem so prišli drugi ljudje

Četrti del je postavil nekoliko neprijetnejše vprašanje.

Ali nas šport naredi boljše ljudi? Odgovor ni avtomatično pritrdilen.

Kilometri ne proizvajajo značaja. Maratonec ni nujno prijaznejši človek od nekoga, ki nikoli ne teče. Disciplina pri treningu še ne pomeni potrpežljivosti doma.

Šport pa nam daje veliko priložnosti za vajo.

Da prenesemo poraz. Da se veselimo zmage drugega. Da počakamo počasnejšega. Da sprejmemo pomoč. Da ugotovimo, da nismo vedno najpomembnejši človek v skupini.

Morda je prav tu pomembna meja vsake duhovnosti.

Če nas naredi samo bolj zadovoljne s samimi seboj, je to precej malo.

Nekaj več pomeni, če se pozna tudi pri našem odnosu do drugih.

 

Je torej to duhovnost?

Tu znanost ne more dati odgovora namesto nas.

Lahko raziskuje motivacijo, čuječnost, smisel življenja, socialno povezanost, hvaležnost, občutek osuplosti, naravno okolje in psihološko blagostanje. Tudi duhovnost je postala legitimna tema psihologije in nekaterih področij medicine.

Toda znanstvena metoda ima mejo.

Lahko vpraša človeka, ali svoje življenje doživlja kot smiselno.

Ne more določiti, kaj bi moral biti njegov smisel.

In prav je tako.

Duhovnosti tudi ni nujno enačiti z religijo. Za nekoga sta tesno povezani. Za drugega duhovnost pomeni iskanje smisla, vrednot, povezanosti ali odnosa do nečesa, kar presega njegovo vsakodnevno ukvarjanje s samim seboj.

Nekomu se to zgodi v cerkvi. Drugemu na gori. Tretjemu ob človeku, ki ga ima rad. Četrtemu nikjer od tega.

Ni nam treba odločiti, kdo ima prav.

 

Kaj pa, če gremo še nekoliko dlje?

Do tukaj smo poskušali ostati na terenu, ki ga znanost vsaj približno zna raziskovati. Motivacija, dobro počutje, odnosi, čuječnost, občutek smisla, stik z naravo in celo awe – občutek osuplosti pred nečim večjim od nas – so danes povsem legitimne teme psihologije.

Toda človek je o podobnih izkušnjah govoril tisočletja, dolgo preden jih je začel meriti z vprašalniki in magnetno resonanco.

Duhovne, mistične in tudi ezoterične tradicije bi šle verjetno korak dlje. Samote v naravi ne bi razumele samo kot način zmanjševanja stresa. Tišine ne samo kot počitka od dražljajev. Izgubljanja občutka lastne pomembnosti na vrhu gore ne samo kot psihološkega pojava.

Govorile bi o preseganju ega, notranji povezanosti, zavesti, enosti z naravo ali občutku, da je človek del nečesa večjega od sebe.

Tu pa moramo narediti pomembno ločnico.

Znanost lahko raziskuje človeka, ki pravi, da je takšno povezanost doživel. Lahko meri njegovo počutje, pozornost, vedenje, možgansko dejavnost in nekatere telesne odzive. Ne more pa iz njegovega doživetja dokazati, da obstaja univerzalna energija, višja zavest ali neka druga nevidna resničnost, s katero se je človek dejansko povezal.

To ne pomeni, da je izkušnja lažna.

Pomeni samo, da izkušnja in razlaga izkušnje nista ista stvar.

Človek lahko na samotnem vzponu resnično doživi trenutek, ko se meja med njim in pokrajino zdi manj pomembna, ko izgubi običajni občutek časa ali začuti nenavadno globoko mirnost in povezanost.

Psiholog lahko temu išče razlago v pozornosti, čustvih, občutku awe ali zmanjšani osredotočenosti nase. Mistična tradicija bo morda uporabila povsem druge besede.

Morda ni nujno, da takoj odločimo, katera pripoved ima zadnjo besedo.

Dovolj je, da ne zamenjamo tistega, kar človek doživi, s tistim, kar lahko o vzroku tega doživetja dokažemo.

In prav tukaj postane rekreativni šport zanimivejši od treninga.

Dolga pot, ponavljajoče se gibanje, utrujenost, samota, narava in tišina lahko ustvarijo trenutke, ko za nekaj časa nekoliko utihne običajni pogovor s samim seboj.

Nekomu se ne zgodi nič.

Drugi temu reče mir.

Tretji meditacija.

Četrti duhovna izkušnja.

In peti samo zelo dober dan na kolesu.

Morda ni treba, da imajo vsi isto razlago, da bi bila njihova izkušnja resnična.

 

Morda smo iskali nekaj precej preprostega

Po petih člankih bi bilo mikavno ponuditi recept.

Deset minut čuječnosti. Dvakrat tedensko narava. En trening brez ure. Malo hvaležnosti in ob nedeljah še nekaj smisla življenja.

Ne bomo. Duhovna prenova rekreativca ni nov program treninga.

Morda je samo sprememba vprašanj.

Pri dvajsetih nas je zanimalo, kako hitri smo.

Pozneje, kako daleč lahko pridemo.

Še pozneje nas morda začne zanimati, zakaj sploh gremo.

In nekega dne tudi, s kom smo bili na poti.

To ne pomeni, da moramo nehati tekmovati. Še vedno lahko lovimo osebni rekord, kupimo predrago kolo in smo otroško veseli, ko na klancu prehitimo nekoga mlajšega.

Lepo je, da nekaj tega ostane.

Duhovna prenova ni odpoved veselju, ambiciji ali tekmovalnosti.

Morda je samo trenutek, ko razumemo, da to niso edine stvari, zaradi katerih je vredno iti ven.

 

In na koncu ostane pot

Začeli smo zaradi zdravja, kondicije ali rezultata.

Potem smo merili sekunde, kilometre, vate in napredek.

Z leti smo morda odkrili, da so nam prav tako pomembni ljudje, s katerimi smo bili na poti, trenutki, ko smo bili sami, in sposobnost sprejeti, da ne moremo zmagati nad vsem.

Niti nad časom.

Morda je duhovna prenova prav to.

Ne postanemo nekdo drug. Samo nekoliko bolje razumemo, kdo smo, kaj nam je pomembno in česa ne potrebujemo več.

Šport nam pri tem ne da odgovorov. Lahko pa nam da nekaj časa, tišine, porazov, zmag, prijateljev in dolgih poti, na katerih jih začnemo iskati.

Morda smo začeli teči, ker smo hoteli boljše telo.

Potem smo hoteli boljši rezultat.

Pozneje smo ugotovili, da nam dobro deneta tudi pot in tišina.

In nekje med vsemi temi kilometri smo začeli postavljati vprašanja, ki nimajo več veliko opraviti s športom.

Kaj mi je pomembno? Koliko je dovolj? Kako sprejemam stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Kakšen sem do drugih? In kakšen človek želim biti v letih, ki so še pred menoj?

Če temu nočemo reči duhovnost, ni treba. Ime pravzaprav ni pomembno.

Morda je dovolj, da smo šli na pot zaradi telesa in nekje med potjo ugotovili, da človek ni samo telo.

Za radovedne: Pri nastajanju serije smo se oprli predvsem na sistematične preglede in raziskave športne psihologije, motivacije, telesne dejavnosti, duševnega blagostanja, socialne povezanosti, naravnega okolja, občutka osuplosti (awe) ter smisla in duhovnosti, dostopne prek PubMed, pa tudi na strokovna gradiva uveljavljenih zdravstvenih in raziskovalnih ustanov.

Sodobna znanost danes povsem resno raziskuje tudi stvari, ki jih je težko spraviti v športno uro – smisel, povezanost, samopreseganje, duhovnost in človekovo doživljanje nečesa večjega od sebe. Pri tem smo se držali preprostega pravila: kjer imamo dobre znanstvene dokaze, smo jim sledili; kjer obstajajo zanimive povezave, smo jih tako tudi predstavili; tam, kjer pridemo do osebne izkušnje, duhovnih tradicij in vprašanj, na katera znanost za zdaj nima odgovora, pa tega nismo niti razglasili za znanstveno dejstvo niti vnaprej zavrgli kot nesmisel.