Samota, narava in tišina - Serija Duhovna prenova rekreativca, 3. del

Včasih gremo teč zaradi treninga in se vrnemo z nečim, česar nismo načrtovali. Kilometri so isti, ura je vse izmerila, toda v glavi je nekoliko več prostora. Morda je eden največjih darov rekreativnega športa prav čas, ko nam nekaj časa ni treba biti nikjer drugje.

Na začetku smo tekli zaradi kondicije, pozneje zaradi časa na deset kilometrov. Kolesarili smo zaradi kilometrov, hribov, vatov in prijateljev. Hodili smo v gore, ker je bilo treba priti na vrh.

Toda po dovolj letih gibanja marsikdo odkrije še nekaj. Včasih je najlepši del treninga tisti, ki ga ura sploh ne zabeleži.

Ura, ko smo sami. Cesta brez avtomobilov, gozdna pot, jutro ob reki. Nekaj kilometrov, med katerimi telefon ne zvoni in od nas nihče ničesar ne potrebuje.

Ne bežimo nujno pred življenjem. Morda smo samo za nekaj časa nehali odgovarjati nanj.

 

Človek očitno potrebuje tudi malo zelenega

Zamisel, da nam narava dobro dene, je veliko starejša od športne znanosti. Danes imamo zanjo tudi precej podatkov.

Raziskave povezujejo dostop do zelenih in modrih površin ter gibanje v naravnem okolju z nekaterimi koristmi za razpoloženje, duševno počutje in telesno dejavnost. Sistematični pregledi so pri dejavnostih v naravi našli tudi izboljšanja nekaterih kazalnikov stresa, tesnobe in dobrega počutja.

Pri tem moramo ostati pošteni. Narava ni zdravilo v farmakološkem smislu in gozd nima predpisanega odmerka. Prav tako ni povsem preprosto ugotoviti, koliko koristi prinese narava sama in koliko dejstvo, da se gibamo, se za nekaj časa umaknemo iz vsakdanjega okolja ali smo z ljudmi, ki jih imamo radi.

Raziskave tako večinoma kažejo v zanimivo smer, niso pa dovolj enotne, da bi lahko rekli, da je tek po gozdu za vsakogar in v vseh okoliščinah boljši od enakega teka drugje.

Kar je pravzaprav dobra novica.

Ni nam treba kupiti hiše ob gozdu, da bi se dobro počutili.

 

Morda ne pomaga samo narava

Sodobni človek ima še eno zanimivo težavo. Zelo redko je zares sam.

Lahko sedi sam v sobi, pa ima v roki telefon. Med vožnjo posluša radio. Med hojo podkast. Med treningom glasbo. Ko pride domov, televizijo. Vmes prihajajo sporočila, elektronska pošta in novice.

Nič od tega samo po sebi ni slabo. Toda skoraj vsak prazen prostor smo napolnili.

Šport nam lahko ponudi nekaj, kar je postalo presenetljivo redko: uro, ko ne sprejemamo novih informacij.

Samo tečemo ali kolesarimo.

Sprva je lahko celo nekoliko neprijetno. Misli skačejo. Spomnimo se stvari, ki jih moramo narediti. V glavi dokončujemo prepir od prejšnjega dne in sestanek, ki bo šele jutri.

Potem se lahko nekaj umiri.

Ne vedno. In tudi ni treba.

Tu je dobro nekoliko zavreti, preden iz tišine naredimo novo metodo regeneracije. Ne obstaja poseben protokol tihega teka, ki bi ga morali izvajati trikrat na teden po 37 minut. Ni treba meriti časa brez telefona in nato na uri preverjati, ali smo dovolj dobro počivali od podatkov.

S tem bi precej učinkovito uničili bistvo.

Vemo, da ima redna telesna dejavnost pomembne koristi za duševno zdravje, spanje in nekatere kognitivne sposobnosti. Vemo tudi, da je stik z naravnim okoljem povezan z nekaterimi dodatnimi koristmi za počutje.

Veliko težje pa je znanstveno izmeriti nekaj drugega: kaj se zgodi, ko človek eno uro preživi sam s seboj.

Tu se začne področje, kjer moramo biti previdni z velikimi trditvami.

In kjer imamo lahko kljub temu zelo resnično osebno izkušnjo.

 

Samota ni isto kot osamljenost

To razliko je vredno narediti.

Osamljenost je lahko boleča. Človek si želi stika in ga nima. Prostovoljna samota je nekaj drugega: stik z drugimi imamo, vendar se za nekaj časa zavestno umaknemo.

Rekreativni šport nam omogoča oboje, kar je pri njem morda ena lepših stvari. En dan gremo na kolo s prijatelji in se tri ure pogovarjamo. Drugič gremo sami.

Nobena možnost ni boljša. Morda potrebujemo obe.

Tudi zato bi bilo napačno iz duhovne prenove rekreativca narediti zgodbo o samotnem modrecu, ki teče skozi gozd in je med dvema smrekama končno razumel življenje.

Včasih je najboljša stvar pri športu prav prijatelj, ki nas čaka na vrhu klanca.

In kava z njim spodaj.

Tudi povezanost z drugimi je ena od stvari, ki jih psihologija povezuje z dobrim počutjem in kakovostjo življenja. Duhovna prenova zato ni umik od ljudi. Morda je prej sposobnost, da znamo biti dobro tako z njimi kot nekaj časa sami.

 

Ko ni treba nikamor priti

Z leti se lahko spremeni še nekaj.

Ko smo mlajši, pogosto treniramo z zelo jasnim ciljem. Vsak kilometer je nekam usmerjen: tekma, osebni rekord, maraton, sto kilometrov na kolesu.

S cilji ni nič narobe. Dajejo nam strukturo, motivacijo in tisti prijetni razlog, zaradi katerega gremo februarja ven, čeprav bi bilo doma precej lepše.

Toda včasih lahko gremo ven tudi brez velikega cilja.

Ne zato, da bi bili hitrejši. Ne zato, da bi shujšali. Ne zato, da bomo nekaj objavili.

Samo zato, ker je lep dan in imamo dve uri.

To je za človeka, ki je desetletja skoraj vse počel z nekim namenom, lahko presenetljivo velika stvar. Ni nujno, da vsak tek nekaj gradi, vsak vzpon nekaj dokazuje in vsaka nedelja pripravlja teren za naslednjo tekmo.

Včasih je dovolj, da smo šli.

 

Morda se prav tam naredi prostor

V prvem delu smo se vprašali, zakaj sploh še treniramo. V drugem, koliko oblasti smo dali rezultatom in številkam.

Tretji korak je morda še preprostejši.

Ni treba ničesar zavreči. Ni treba nehati uporabljati športne ure, zapustiti Strave ali začeti objemati dreves.

Samo nekaj prostora lahko pustimo praznega.

Naslednjič morda del teka opravimo brez slušalk. Na kolesu za nekaj časa ne gledamo vatov. Na sprehodu pustimo telefon v žepu.

Ne zato, ker je tehnologija slaba.

Ampak zato, da vidimo, kaj ostane.

Morda ne bo nič posebnega. Morda bomo samo slišali lastno dihanje, veter in nekoliko preglasno verigo, ki bi jo morali namazati že prejšnji teden.

Tudi to je v redu.

Duhovna prenova namreč ni nujno trenutek velikega spoznanja. Ni treba, da se z vsakega samotnega teka vrnemo modrejši, mirnejši in z odgovorom na vprašanje o smislu življenja.

Morda je dovolj že sposobnost, da smo nekaj časa tam, kjer smo.

Brez potrebe, da bi bili hitrejši. Brez potrebe, da bi bili drugje. In brez potrebe, da bi vsak kilometer nekaj dokazoval.

V prvem delu smo ugotovili, da morda obstajajo osebni rekordi, ki jih ura ne zna izmeriti. V drugem, da rezultat lahko ostane, le prestol mu lahko vzamemo.

Morda tretji del doda še nekaj. Da nam ni treba vsake praznine zapolniti.

Včasih gremo ven zato, da pridemo dlje.

Z leti pa morda odkrijemo, da je prav tako dragoceno, če se z iste poti vrnemo nekoliko bliže sebi.

V naslednjem delu: Ali nas šport naredi boljše ljudi? Disciplina, porazi, ego, prijateljstvo in pomoč drugim – ter nekoliko neprijetno vprašanje, ali se vse, česar se naučimo na kolesu, tekaški poti ali v gorah, pozna tudi takrat, ko slečemo športna oblačila.

Za radovedne: Pri pripravi zapisa smo se oprli predvsem na sistematične preglede raziskav o telesni dejavnosti, duševnem blagostanju ter gibanju v zelenem in naravnem okolju, dostopne prek PubMed, in na strokovne ugotovitve Svetovne zdravstvene organizacije. Raziskave kažejo zanimive povezave med gibanjem v naravi, razpoloženjem in počutjem, vendar niso dovolj enotne, da bi gozd razglasili za zdravilo ali tek po njem za vedno boljšega od teka drugje. Kaj se zgodi, ko človek nekaj časa preživi brez merjenja, zaslonov in vsakdanjega hrupa, pa je eno tistih področij, kjer se znanstveni podatki srečajo z osebno izkušnjo.