Ali nas šport naredi boljše ljudi? - Serija Duhovna prenova rekreativca, 4. del

Radi rečemo, da šport gradi značaj. Uči discipline, vztrajnosti, spoštovanja in sprejemanja porazov. Morda. Toda kilometri sami po sebi še nikogar niso naredili boljšega človeka. Pomembnejše je, kaj iz njih odnesemo s seboj, ko pridemo domov.

O športu radi govorimo lepo.

Nauči nas vztrajnosti. Discipline. Spoštovanja nasprotnika. Sprejemanja poraza. Potrpežljivosti.

Vse to je lahko res.

Toda če bi šport sam po sebi izdeloval dobre ljudi, bi bil svet profesionalnega in rekreativnega športa verjetno nekoliko drugačen.

Tudi zelo dober športnik je lahko slab poraženec. Človek lahko vsako jutro vstane ob petih, preteče dvajset kilometrov in je dve uri pozneje v službi popolnoma nevzdržen. Lahko premagujemo bolečino na kolesu, doma pa nimamo potrpljenja za človeka, ki nam pripoveduje nekaj, kar smo slišali že trikrat.

Šport nam torej lahko ponudi prostor za razvoj značaja.

Ne opravi pa dela namesto nas.

 

Disciplina še ni vrlina

Rekreativci imamo radi disciplino.

Vstanemo, čeprav dežuje. Treniramo, ko se nam ne ljubi. Pozimi gremo v temo in se vrnemo v temo. Naučimo se, da rezultat zahteva ponavljanje stvari, ki niso vedno prijetne.

Psihologija pri športu res prepoznava pomen samoregulacije, vztrajnosti, postavljanja ciljev in sposobnosti dolgoročnega dela. Redna telesna dejavnost je povezana tudi z vrsto koristi za duševno zdravje in dobro počutje.

Toda iz tega še ne sledi, da je discipliniran človek tudi dober človek.

Disciplina je orodje.

Z njo lahko tri mesece pošteno pripravljamo polmaraton. Lahko pa z enako disciplino ignoriramo utrujenost, poškodbo, družino in vse ljudi okoli sebe, ker naš trening pač »mora biti narejen«.

Morda zato zrelost ni samo sposobnost, da gremo trenirat, ko se nam ne ljubi.

Včasih je zrelost tudi sposobnost, da ne gremo, ko bi bilo pametneje ostati doma.

 

Poraz je dober učitelj samo, če smo pripravljeni poslušati

Šport nam redno ponuja nekaj, čemur se v vsakdanjem življenju precej radi izognemo.

Neuspeh.

Nekdo je hitrejši. Tekma gre slabo. Trenirali smo tri mesece, pa osebnega rekorda ni. Na klancu nas prehiti človek, za katerega smo bili še pred nekaj leti prepričani, da ga nikoli ne bo.

In potem se pokaže nekaj zanimivega.

Ne to, kako močne imamo noge.

Ampak kako dobro prenašamo dejstvo, da nismo vedno tako dobri, kot bi radi bili.

Poraz nas lahko nauči ponižnosti, toda tudi to ni avtomatično. Lahko nas naredi jeznejše, zavistne ali polne izgovorov.

Enako velja za zmago. Zmaga nam lahko da samozavest. Lahko pa samo nekoliko bolje nahrani ego.

Šport nam ponudi izkušnjo. Kaj bomo z njo naredili, ostane naše delo.

 

Morda je pomembnejši človek poleg nas

Pri rekreativnem športu obstaja še nekaj, kar zlahka spregledamo, ker tega ne najdemo v rezultatih.

Drugi ljudje.

Prijatelj, ki je na vzponu počasnejši in ga počakamo. Človek, ki ima na cesti prazno zračnico. Novi član tekaške skupine, ki ne pozna nikogar. Tekmec, ki nas je premagal in mu znamo brez stisnjenih zob reči: dobro si šel.

Socialna povezanost je eden pomembnih dejavnikov človekovega dobrega počutja, šport in telesna dejavnost pa lahko ustvarjata okolje, kjer takšne vezi nastajajo.

Toda tudi tukaj ni avtomatizma.

Športna skupnost je lahko podporna, lahko pa je tudi izključujoča. Tekmovanje lahko ljudi povezuje ali jih spremeni v lestvico.

Zato morda kakovosti našega športnega življenja ne bi smeli meriti samo po tem, koliko smo napredovali mi.

Včasih nekaj pove tudi to, kako se ob nas počutijo drugi.

 

In potem pride staranje

Morda je prav staranje eden najboljših preizkusov našega odnosa do športa.

Dokler napredujemo, je športno identiteto precej lahko ljubiti. Težji del pride, ko telo počasi začne postavljati drugačne pogoje.

Časi niso več najboljši. Regeneracija traja dlje. Nekatere poškodbe ostanejo z nami. Človek, ki smo ga pred desetimi leti čakali na vrhu klanca, zdaj čaka nas.

Takrat lahko šport postane boj proti času.Lahko pa se zgodi nekaj drugega. Začnemo ceniti sposobnost, da sploh še lahko gremo.

Ne zato, ker bi se morali zadovoljiti z manj. Še vedno lahko treniramo resno, tekmujemo, izboljšujemo stvari, ki jih je mogoče izboljšati, in smo zelo veseli, kadar prehitimo koga dvajset let mlajšega.

Toda počasi lahko razumemo razliko med izboljševanjem sebe in nenehnim dokazovanjem lastne vrednosti.

Čas na deset kilometrov pove, kako hitro smo tisti dan tekli.

Ne pove, koliko smo vredni.

 

Šport nas lahko nauči tudi sprejemanja

To je morda ena težjih lekcij.

Šport nas dolgo uči, da se splača boriti. Če vztrajamo, lahko napredujemo. Če treniramo, postanemo močnejši. Če popravimo napake, smo lahko hitrejši.

Toda življenje nas prej ali slej nauči še druge polovice zgodbe.

Vseh stvari ne moremo popraviti.

Nekaterih poškodb ne moremo izbrisati. Starosti ne moremo natrenirati stran. Vedno bo nekdo hitrejši. In nekega dne bomo morali kakšno stvar, ki smo jo imeli radi, morda početi drugače.

Sprejemanje tega ni predaja.

Morda je samo sposobnost razlikovati med stvarmi, za katere se je vredno boriti, in tistimi, s katerimi se moramo naučiti živeti.

To je uporabna sposobnost tudi daleč od tekaške poti.

 

Kar naredimo po treningu, morda šteje največ

V prvem delu te serije smo se vprašali, zakaj sploh še treniramo. V drugem smo vzeli nekaj oblasti številkam. V tretjem smo poskusili pustiti nekaj prostora tišini.

Zdaj se lahko vrnemo k vprašanju, ki se je ves čas skrivalo v ozadju.

Kaj vse to naredi iz nas?

Morda nič.

Lahko desetletja tečemo in ostanemo enako nepotrpežljivi. Lahko prekolesarimo Alpe in se ne naučimo poslušati človeka, ki sedi nasproti nas. Lahko imamo izjemno disciplino pri treningu in zelo malo discipline pri lastnem egu.

Šport ni moralna bližnjica.

Toda ponuja nam nenavadno veliko priložnosti za vajo.

Da vztrajamo, ko je težko. Da odnehamo, ko je to pametneje. Da prenesemo poraz. Da se veselimo zmage drugega. Da počakamo počasnejšega. Da prosimo za pomoč. Da sprejmemo, da se staramo.

In predvsem, da vedno znova ugotovimo, da vsega ne moremo nadzorovati.

Morda nas šport zato ne naredi boljših ljudi.

Lahko pa nam zelo pogosto pokaže, kakšni ljudje smo.

Kaj bomo s tem podatkom naredili, ni več stvar treninga.

To je naše delo.

 

Morda je to duhovna prenova

Ko smo začeli to serijo, smo namenoma uporabili nekoliko nevarno besedo: duhovna.

Nismo mislili na čudežne tehnike, mistiko ali pobeg od resničnega življenja.

Mislili smo na nekaj precej bolj vsakdanjega.

Zakaj nekaj počnemo. Kaj nam je pomembno. Kako prenašamo poraz. Kako sprejemamo staranje. Kako smo sami s seboj in kako smo z drugimi.

In ali potrebujemo vse, za kar smo nekoč mislili, da potrebujemo.

Morda je telesna prenova lažja.

Kilogram lahko stehtamo. Čas izmerimo. Srčni utrip vidimo na zaslonu. Moč pokaže merilnik.

Pri drugi prenovi je težje. Zanjo ni aplikacije. Toda morda obstaja precej preprost preizkus.

Po vseh kilometrih, vzponih, osebnih rekordih, poškodbah, zmagah in porazih se vprašamo:

Ali sem zaradi vsega tega postal človek, s katerim bi tudi sam rad šel na dolgo pot?

Če je odgovor vsaj malo bolj pritrdilen kot nekoč, potem kilometri morda niso šli samo v noge.

Nekaj jih je očitno prišlo tudi nekoliko višje.

V zadnjem delu: In kaj, če je prav to duhovnost? V prvih štirih nadaljevanjih smo govorili o motivaciji, rezultatih, tišini, naravi, staranju, odnosih in o tem, ali nas šport sploh naredi boljše ljudi. Za konec bomo vse skupaj povezali in si dovolili nekoliko večje vprašanje: ali se za vsem tem skriva nekaj, čemur lahko brez mistike in brez odpovedovanja znanosti rečemo duhovnost?

Za radovedne: Pri vseh štirih nadaljevanjih smo se opirali na sodobna spoznanja športne psihologije in raziskave motivacije, telesne dejavnosti, duševnega blagostanja, socialne povezanosti, staranja ter vpliva gibanja in naravnega okolja. Izhajali smo predvsem iz sistematičnih pregledov in raziskav, dostopnih prek PubMed, uveljavljene teorije samodoločanja ter strokovnih ugotovitev univerz, raziskovalnih ustanov in Svetovne zdravstvene organizacije. Znanost lahko precej dobro raziskuje, kaj gibanje naredi za telo, možgane in počutje; precej težje pa izmeri smisel, značaj in to, kaj iz vseh teh kilometrov naredimo kot ljudje. Prav na tej meji med tem, kar vemo, in tem, kar doživljamo, je nastala naša serija o duhovni prenovi rekreativca.