Kdaj vemo, da nam rekreacija zares koristi?

Ko nas življenje manj premetava in ne potrebujemo zunanjih potrditev

Večina ljudi začne z rekreacijo iz zelo preprostih razlogov. Malo manj trebuha, malo več kondicije, več energije čez dan, manj stresa zvečer.

Mnogi se vključijo v športne aktivnosti, ker želijo narediti nekaj dobrega za zdravje, ker jih skrbi krvni tlak ali ker so dobili jasen namig zdravnika. Drugi zato, ker bi radi izboljšali zunanjo podobo in se bolje počutili v svoji koži.

Tak začetek je logičen in razumljiv, vendar sam po sebi še ne pomeni, da bo rekreacija res spremenila življenje.

Celostni fitnes. Orodje, s katerim urejamo sebe

Prava sprememba se začne šele takrat, ko športna dejavnost ne ostane samo zunanja naloga, ampak se poveže z načinom, kako rešujemo težave v vsakdanjem življenju. Tu pride v ospredje pojem, ki ga je vredno jasno poimenovati. Celostni fitnes.

Celostni fitnes je sposobnost, da se odzivamo in vplivamo na svoje življenje tako, da razvijemo primerno sposobnost reševanja problemov, kar nam omogoči, da rekreacije ne izvajamo, temveč jo uporabljamo.

Gibanje ni več samo nekaj, kar naredimo telesu, ampak postane orodje, s katerim urejamo sebe.

Na začetku običajno rekreacijo izvajamo. Nekdo nam pove, kaj naj delamo, mi pa ponavljamo. Število ponovitev, dolžina teka, trajanje vadbe, kilograme na uteži.

To je koristen prvi korak. Telo se prebudi, mišice se okrepijo, srce se prilagodi, kondicija zraste. A če pri tem ne dodamo še notranje opazovalne vloge, se hitro zgodi, da rekreacija postane samo še ena obveznost v že tako polnem dnevu.

Ko zmanjka časa, volje ali motivacije, prva odpade prav rekreacija, ker nima globljih korenin v našem razumevanju.

Celostni fitnes se začne oblikovati, ko nas pri vadbi ne zanima več samo vprašanje, koliko smo naredili, ampak tudi, kako smo bili ob tem prisotni. Ko ne gledamo več samo na rezultat, temveč tudi na proces.

Ko opazimo, kakšen glas v glavi nas sili naprej, čeprav je telo že naveličano. Ko začnemo razlikovati med naporom, ki nas krepi, in naporom, ki nas izčrpava in zakrči. Ko se prvič zavemo, da ne treniramo samo mišic, temveč tudi njihove reakcije na napetost, neudobje, neuspeh in dvom.

Razumeti napetost, ne je le odganjati

Velik del rekreativcev uporablja šport kot ventil. Po napornem dnevu gredo na tek, kolo ali v fitnes, da se znebijo napetosti, ki se je nabrala v živčnem sistemu. To kratkoročno deluje. Po vadbi se počutijo bolje, glava je bolj prazna, telo prijetno utrujeno.

Toda če ne razumejo, zakaj se ta napetost vsak dan znova kopiči, se lahko zgodi, da rekreacija postane oblika bega. Gibamo se, da ne bi čutili, kar nas boli. Celostni fitnes se začne tam, kjer si dovolimo skozi gibanje te napetosti ne samo prazniti, ampak tudi razumeti.

Ugotovimo, da nam je rekreacija resnično spremenila življenje na bolje, ko se začne spremenjen način odzivanja kazati tudi zunaj telovadnice. Ko opazimo, da po vadbi ne vpijemo na družinske člane zaradi malenkosti, kot bi včasih.

Ko znamo na delovnem mestu prej prepoznati, kdaj nas nekdo potiska čez mejo, in znamo pravočasno reči ne. Ko se ne zlomimo ob prvi težavi, ampak jo pogledamo z več razuma in manj panike. To so znaki, da se je naš notranji sistem učenja preko telesa začel spreminjati.

Celostni fitnes nas uči tudi drugačnega razumevanja meja. V klasični rekreativni logiki je meja nekaj, kar se premaguje. Bolj ko jo premagujemo, bolj smo ponosni nase.

V celostnem pogledu je meja najprej informacija, ne ovira. Pove nam, v kakšnem stanju smo.

Če jo vztrajno ignoriramo, če ne spoštujemo signalov bolečine, utrujenosti ali odpora, bomo morda res dosegli kratkoročne rezultate, a dolgoročno plačali visoko ceno.Ko razvijamo celostni fitnes, meje ne dojemamo več kot sovražnika, temveč kot del dialoga s telesom.

Dihalni vzorec je učitelj

Pomemben del te zgodbe je dihanje. Športnik, pa tudi rekreativec, ki ne opazuje svojega diha, bo težko pravočasno prepoznal, kdaj gre predaleč. Dih postane plitev, sunkovit, neenakomeren. V prsih se pojavi pritisk, pri nekaterih tudi občutek strahu ali nemoči.

Večina teh signalov je običajno potisnjenih v ozadje, ker je cilj pomembnejši.

V celostnem pristopu ravno tak dihalni vzorec postane učitelj. Ko ga začnemo zaznavati, lahko skozi rekreacijo uravnavamo ne samo telo, temveč tudi živčni sistem.

Drugi pomembni znak, da nam rekreacija spreminja življenje, je sprememba v odnosu do počitka. Veliko ljudi zna trenirati, malo ljudi zna počivati. Celostni fitnes pomeni, da vadbo znamo postaviti v pravi okvir. Da razumemo, kdaj je smiselno trenirati intenzivno, kdaj zmerno in kdaj sploh ne.

Da si upamo vzeti prost dan, ne zato, ker bi bili leni, temveč zato, ker znamo prisluhniti telesu. Telo, ki dobi dovolj časa za regeneracijo, postane bolj zanesljiv partner, ne pa sovražnik, ki nas pri štiridesetih ali petdesetih letih začne izdajati.

Še en preizkus resnične spremembe je pogled na to, kako rekreacija vpliva na naše odnose. Če se po vadbi vračamo domov mirnejši, bolj prisotni in bolj sposobni poslušati druge, potem smo na dobri poti.

Če se vračamo izčrpani, brez volje, razdraženi, a z občutkom, da smo sicer naredili nekaj dobrega za telo, potem prebivalcem svojega doma ne prinašamo koristi. Celostni fitnes nam pomaga, da postane gibanje vir večje kakovosti odnosov, ne še en razlog za konflikt ali umik.

Zares videti samega sebe

Celostni fitnes pomeni tudi večjo preglednost nad lastnimi vzorci. Med vadbo vidimo, kako reagiramo, ko nam nekaj ne gre. Se jezimo, krivimo druge, se posmehujemo sebi, odnehamo ali se še bolj zakrčimo in stisnemo zobe.

Če rekreacijo uporabljamo, ne zgolj izvajamo, takšnih reakcij ne potlačimo, ampak jih začnemo opazovati. Sčasoma jih lahko preoblikujemo. Takrat šport postane prostor učenja, v katerem se učimo isto stvar, ki jo potrebujemo pri delu, v družini, v partnerstvu.

Kako ostati prisoten, ko je težko. Kako ne bežati ali napadati, temveč se odzvati trezno in primerno.

Na koncu se vprašanje iz naslova razreši precej preprosto. Ugotovimo, da nam je športna rekreacija spremenila življenje na bolje, ko nas življenje manj premetava.

Ko imamo ob enakih izzivih več notranjega prostora za razmislek. Ko se ob težavah ne sesujemo, temveč smo jih sposobni sistematično reševati. Ko ne iščemo več gibanja kot pobega, temveč kot zaveznika pri urejanju sebe.

Takrat ne potrebujemo več zunanjih potrditev. Vemo, da smo na poti celostnega fitnesa, ker rekreacija postane del naše sposobnosti za življenje, ne samo del svojega prostega časa.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0