Velika obljuba, ki se potem ne zgodi

Zakaj si vsako novo leto znova obljubimo nekaj velikega, pa tega ne uresničimo.

Kaj se v resnici zgodi med obljubo in njenim neizpolnjenim izidom, ko telo in zavest nista v usklajenem odnosu?

Ob koncu leta se pri večini ljudi pojavi občutek, da bi bilo dobro nekaj spremeniti. Ta občutek ni naključen. Nastane iz utrujenosti, ponavljanja istih vzorcev in iz notranjega pritiska, ki se je nabiral mesece ali leta.

V tem stanju se oblikuje novoletna obljuba. Obljuba deluje pomirjujoče. Ustvari vtis premika, še preden se karkoli v resnici spremeni. Ko obljubo izrečemo, se napetost začasno zmanjša.

A kmalu postane jasno, da dejanja ne sledijo besedam.

Raziskave kažejo, da si novoletne zaobljube vsako leto zastavi približno 35- do 40- odstotkov odraslih. A več kot 80-odstotkov teh obljub odpade že v prvih dveh mesecih. Le okoli 9-odstotkov ljudi ohrani svojo obljubo do konca leta. Številke se z leti ne izboljšujejo. Družbeno okolje kljub poplavi orodij za samopomoč ostaja neusklajeno s tem, kako sprememba dejansko nastane.

Razlaga AEQ tega pojava ne išče v motivaciji ali disciplini. Ne uporablja razlage, ki temelji na volji. Ne obsoja posameznika.

Pristop AEQ uči razumevanje. Razumevanje razlike med tem, kar si želimo, in tem, kar lahko izvedemo. In predvsem razumevanje tega, zakaj pogosto v človeku obstajata dve različni osebi.

Ena obljublja, druga mora izvesti

Ko si človek nekaj obljubi, obljubo daje zavest. Zavest razmišlja, načrtuje, sklepa in oblikuje podobo prihodnosti. Zavest lahko v nekaj minutah ustvari sliko sebe čez šest mesecev.

Telo te slike ne pozna. Telo ne uporablja prihodnjika. Deluje zdaj, tukaj, v svojih zaznavah in v svojem spominu.

Oseba, ki daje obljubo, ni ista kot tista, ki jo mora uresničiti. Prva živi v miselni predstavi, druga v živčni resničnosti. Ena vidi cilj. Druga zaznava oviro. Ena govori: »Letos bom vsak dan telovadil.« Druga zazna napetost v križu že pri hoji po stopnicah. Zavest lahko sklene. Telo lahko zmrzne. Med njima ni sodelovanja, če med njima ni vezi.

Ta razlika ni problem posameznika. Je posledica sodobnega načina življenja, kjer se je telo čez leta navadilo delovati mimo občutkov. Ko telo dolgo časa ni slišano, postane togo, napeto in utrujeno. Ko zavest predolgo nima resnične povratne informacije, začne ustvarjati nerealne odločitve.

Notranja ločitev in AEQ zrelost

V AEQ jeziku govorimo o AEQ zrelosti. Gre za sposobnost živčnega sistema, da zazna, obdela in poveže informacije iz telesa s tistimi, ki nastajajo v zavesti. Ko je AEQ zrelost nizka, človek ne čuti svojega telesa dovolj natančno, da bi lahko zavest delovala usklajeno z realnostjo.

Zato nastane razkorak.

Nizka senzorno-motorična zrelost pomeni, da zavest sprejema odločitve na podlagi idej in ne na podlagi občutkov. Zato so obljube pogosto prevelike. Telo jih ne zmore podpreti. Zavest si ne zna razložiti, zakaj ni učinka. Telo se počuti izčrpano, zavest razočarano. Oseba se počuti neuspešno. A neuspeh ni posledica slabosti.

Je posledica nepovezanosti.

Kako AEQ pristop 2.0 zmanjša razliko med tema dvema osebama

AEQ metoda 2.0 ne išče rešitve v izboljšanju volje. Ne išče dodatne motivacije. Ne predlaga boljše strategije postavljanja ciljev. Vzpostavlja stik. Najprej med telesom in zavestjo. Nato med delom, ki nekaj želi, in delom, ki to lahko izvede.

Z vajami AEQ se začne postopoma vračati občutek v telo. Gibanje postane počasnejše, dihanje se umiri, zavest začne sprejemati nove informacije. V tem procesu ne gre za trening, temveč za učenje. Človek se začne učiti, kje je, kako se počuti, kako deluje njegovo telo. To znanje ni teoretično. Je izkušeno.

Ko se senzorno-motorična zrelost zvišuje, se obljube začnejo spreminjati. Postanejo bolj skromne, a bolj uresničljive. Telo ni več ogroženo. Zavest se ne umika v iluzijo. Oseba, ki daje obljubo, je bližje osebi, ki jo lahko izvede. Povezanost prinese stabilnost. Stabilnost omogoča kontinuiteto. In v kontinuiteti nastane sprememba.

Zakaj večje obljube pomenijo večjo verjetnost padca

Velike obljube ustvarijo začasen občutek moči. A večja kot je obljuba, večja je ločitev med podobo in realnostjo. Ko ta ločitev ni podprta z realnim stikom, postane obljuba vir napetosti. Telo se odzove z odporom. Ne da bi se tega zavedali, začnemo odlašati. Pojavijo se druge prioritete, zmanjka energije, izgine zagon.

To ni znak šibkosti. Je znak, da telo ni bilo vključeno. In ko telo ni vključeno, zavest ostane sama. AEQ metoda vedno išče celoto. Sprememba ne nastane, ko se ena polovica človeka odloči.

Sprememba nastane, ko obe polovici sodelujeta.

V prejšnjih člankih na tej spletni strani je podrobneje predstavljeno, kako nastaja notranja razcepljenost med zavestjo in telesom v sodobnem okolju ter kako pristop AEQ 2.0 gradi most med njima skozi povečanje zaznave, znižanje napetosti in razvoj senzorno-motorične zrelosti.

Vrednost majhnega koraka

Spremembe, ki trajajo, se začnejo z majhnimi dejanji. To so dejanja, ki jih telo lahko izvede brez odpora in ki jih zavest razume kot pomembna. Ko majhen korak ponovimo dovoljkrat, postane del novega vzorca. Vzorec, ki ni zgrajen na sili, temveč na občutku, lahko ostane. In ko ostane, ni več potrebe po novoletnih obljubah. Obstaja občutek urejenosti. V urejenosti ni potrebe po skokih.

Ko zavest ne sili, telo ne beži. Ko telo ne zmrzuje, zavest ne rine. In ko se oba dela človeka začneta usklajevati, obljube ne potrebujejo več potrditve. Postanejo odraz tega, kar smo, ne tega, kar bi morali biti.

Sklep (novoletni)

Novoletne obljube razkrivajo notranjo ločenost. Razkrivajo razkorak med tistim, ki si želi spremembe, in tistim, ki jo mora izvesti. AEQ pristop 2.0 ta razkorak razume kot posledico senzorno-motorične nezrelosti, prekinjene zaznave in kronične napetosti. Ne ocenjuje, temveč ureja. Ne sili, temveč povezuje.

Ko se red začne povečevati, obljuba ni več obveznost. Je posledica notranje usklajenosti. Takrat sprememba ni več nekaj, kar dosežemo. Postane nekaj, kar se zgodi.

In to je tudi edina vrsta spremembe, ki ostane.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0