Zrel pogum ni glasen. Nor pogum pač.

Pogum ni odsotnost strahu, temveč sposobnost biti z njim.

Pogum je pogosto slavljeno čustvo, sinonim za moč, drznost, neustrašnost. A resnični pogum, gledano skozi AEQ 2.0 metodo, ne temelji na odsotnosti strahu, temveč na urejenem odnosu med zavestjo in telesom ter zreli uporabi čustev.

Pogum, ki temelji na pretrganosti teh povezav in preveliki dominantnosti enega dela sistema, največkrat leve možganske polovice, postane nevaren, saj zunanji in notranji sistem nista v ravnovesju.

Tak pogum ne izhaja iz povezanosti, temveč iz disociacije (začasne izgube zavedanja ali nadzora nad kognitivnimi in fizičnimi procesi), ki jo posameznik zamenja za odločnost.

Pogum kot rezultat čustvene učinkovitosti

V AEQ 2.0 metodi govorimo o pogumu kot rezultatu učinkovitosti uporabe čustva strahu. Ko oseba zaradi primernega razvoja zaznave in povezanosti čuti nevarnost in jo zna ločiti od izziva, hkrati pa ohrani dostop do notranjih virov, je sposobna ukrepati, četudi je prisoten strah.

Vendar pa je to možno le ob pogojih nizke senzorno-motorične amnezije*, dobro razvitih povezav med telesom in zavestjo ter čustvene zrelosti. Če teh pogojev ni, potem strah prevzame obliko, ki lahko vodi v dve skrajnosti: paralizo ali nepremišljen pogum.

Ta drugi je pogosto prepoznan kot junaštvo, a v resnici gre le za obliko bega pred občutki nemoči.

Pogum kot beg pred notranjo napetostjo

Pogum, ki ga pogosto občudujemo v filmih in pripovedih, ni zrel pogum. Je kompulzivna potreba, notranji pritisk po akciji, ki nastane kot odziv na neznosno notranje stanje, kateremu se oseba ne zna ali ne zmore približati.

V AEQ 2.0 metodi to vidimo kot posledico previsoke simpatične aktivacije, kjer posameznik ne zmore biti v telesu, saj mu telo ne nudi občutka varnosti. Zato se vrže v dejanja, ki ustvarjajo iluzijo kontrole.

Telo mu je v tem primeru sovražno okolje, zato skuša obvladovati zunanjost, ker notranjosti ne more.

Ko poguma ni – in to ni šibkost

Nasprotno pa nekdo, ki mu primanjkuje poguma, pogosto ni šibek. Je zgolj globoko potopljen v parasimpatično zmrznitev, v katero je sistem zdrsnil zaradi ponavljajočih se neuspešnih poskusov spremembe, ki so vedno vodili v bolečino.

Tak človek se je naučil, da je bolje ne delovati, ker delovanje prinaša nevarnost. Nevarnost, ki je pogosto posledica nepriznane ali potlačene preteklosti, vzgoje, kjer so bile meje kaznovane, samostojnost zlorabljena, čustva ignorirana.

In zato je bolj varen v neodzivnosti kot pa v akciji.

AEQ 2.0 metoda takim posameznikom pomaga, da se postopoma spet začnejo čutiti, vračati nadzor nad mišicami, nad občutki, nad zavestnim odločanjem, in da skozi postopne AEQ 2.0 vaje zmanjšujejo notranji kaos, ki jim preprečuje občutenje lastnega poguma.

Nor pogum kot produkt senzorno-motorične odrezanosti

Nor pogum je pogosto rezultat senzorno-motorične ločitve, kjer oseba ne čuti dovolj posledic svojih dejanj. Telo ji ne pošilja jasno razumljenih opozoril, ker so senzorni tokovi prekinjeni ali pa jih možgani ignorirajo zaradi preteklosti, kjer so bili takšni opozorilni signali sistematično potlačeni.

Otrok, ki je moral ugasniti svoje strahove, da je preživel v toksičnem okolju, bo v odrasli dobi nosil prepričanje, da je nevarnost nekaj, čemur se ne smemo umakniti, saj mu umik nekoč ni prinesel varnosti, temveč še več bolečine.

Zrel pogum je prisoten in tih

V AEQ 2.0 metodi prepoznavamo pogum kot sposobnost biti z realnostjo in ob tem kljub strahu delovati, ko je to smiselno, in se ustaviti, ko je to primerno.Oseba z visoko čustveno učinkovitostjo zna ločiti med tem, kar čuti, in tem, kar doživlja.

Ne deluje impulzivno, ampak usklajeno s sabo. Ve, kdaj je dovolj, kdaj je preveč, in kdaj še ni čas za akcijo.Tak pogum ima moč, ki je tiha, zbrana, počasna, a izjemno vplivna. Tak človek ni v vojni z realnostjo. Deluje skupaj z njo.

Zakaj so nekateri noro pogumni, drugi pa ohromljeni

Zakaj pa so nekateri ljudje noro pogumni, torej presegajo sebe, medtem ko drugi ostajajo v neodzivnosti?

Ključ leži v razmerju med stopnjo občutljivosti telesa in dostopom do zavestnega uravnavanja občutkov.

Tisti, ki so se skozi življenje naučili občutiti in ob tem ne zmrzniti, imajo večji dostop do energije za delovanje. Ne zanikajo nevarnosti, ampak se ji lahko učinkovito prilagodijo.

Pogum takih ljudi temelji na izkušnji, da je strah mogoče zdržati in predelati. Tisti, ki tega nimajo, se zatečejo v pretiran nadzor ali v popolno pasivnost.

Pogum kot stanje notranje usklajenosti

Pogum po AEQ 2.0 pristopu ni dejanje, temveč stanje. Je stanje usklajenosti uma in telesa, kjer mišice, dih in živčni sistem delujejo skladno s tem, kar oseba čuti, zaznava in razume.

V takem stanju človek ne potrebuje dramatičnih dejanj, da bi dokazal svojo moč, saj mu že sam obstoj v takšni notranji ureditvi daje gotovost.Nor pogum je kompenzacija te odsotne gotovosti, želja dokazati, da nas ni strah, ker si ne moremo privoščiti priznati, da nas je.

Zavedanje posledic – osnova zrelega poguma

Na koncu je zrel pogum vedno povezan s zavedanjem posledic. Zmožnost čutiti jih, razumeti in obvladovati brez pretirane napetosti. In to ni nekaj, kar bi lahko dosegli z voljo ali motivacijo.

To je nekaj, kar dosežemo s postopnim razbijanjem senzorno-motorične amnezije, s počasnim vračanjem občutka, z dvigom čustvene zrelosti.

Šele takrat pogum postane orodje, ne orožje, in človek postane nevaren na način, ki ni uničujoč, temveč osvobajajoč.

Pogum, ki si ga lahko privoščiš

To je razlika med človekom, ki mora biti pogumen, ker nima druge izbire, in tistim, ki si pogum lahko privošči, ker ve, da mu ni treba zanikati svojega strahu. Ravno to sposobnost razvijamo z AEQ 2.0 metodo.

                                                            ---

* Senzorno-motorična amnezija (SMA) po AEQ metodi 2.0 je stanje, v katerem je zaradi kronične aktivacije simpatičnega delovanja avtonomnega živčnega sistema motena zavestna zaznava in nadzor nad mišično napetostjo.

Gre za posledico dolgotrajnega stresa, čustvenega potlačevanja in neustreznega odzivanja na okolje, zaradi česar se v telesu vzpostavijo togi, podzavestno vodeni gibalni in vedenjski vzorci, ki jih oseba ne zna več zaznati, prepoznati ali spreminjati.

SMA pomeni, da mišice ostajajo napete tudi takrat, ko napetost ni več potrebna, kar ustvarja stanje kronične obrambne pripravljenosti. Telo tako deluje neučinkovito, izgublja funkcionalnost in postaja vir neprijetnih občutkov, okorelosti in bolečin, ki jih človek pogosto napačno dojema kot nekaj običajnega ali kot posledico staranja.

Zaradi motene povezave med zavestjo in telesom se zmanjšuje vpliv zavednega na vedenje, kar vodi v neučinkovitost in čustveno nezrelost.

AEQ metoda 2.0 z uporabo počasnih, natančno vodenih somatskih gibov omogoča postopno zmanjšanje SMA preko večanja vpliva zavesti na telo.

Vaje so zasnovane tako, da izboljšajo občutenje gibanja, razumevanje notranjih vzrokov za napetosti ter s tem povečujejo urejenost živčno-mišičnega sistema.

Na ta način se zmanjšuje notranji kaos, dviguje čustvena učinkovitost in omogoča dolgotrajno spremembo v vedenju, odzivanju ter kakovosti življenja.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0