Moč in vsebina diha

Dihanje skozi nos je edini naravni in optimalni način dihanja za odraslega človeka

Rekreativni šport ima med sodobnimi odraslimi posebno mesto. V njem pogosto poiščemo izhod iz vsakdanje napetosti, pobeg iz misli, čutenje telesa in potrditev, da smo še živi.

Vendar je čedalje bolj jasno, da sam gib ni nujno stik s telesom, in da je lahko napačna uporaba športa tudi eden od mehanizmov, s katerimi kronično izčrpavamo živčni sistem in telo, namesto da bi ju obnavljali.

Pri tem ima eno ključnih vlog dihanje. In ravno to je pogosto najbolj zanemarjen, avtomatiziran in nečuten del športne prakse. Pogledali bomo, kako pomembno vlogo ima izbira dihalne poti med telesno aktivnostjo in kakšne posledice ima dihanje skozi nos ali usta na učinkovitost, zdravje in dolgoročno kapaciteto sistema.

Dihanje skozi nos in njegova prednost

Dihanje skozi nos je edini naravni in optimalni način dihanja za odraslega človeka, razen v primerih izjemnega napora, ko telo začasno preklopi na dihanje skozi usta.

Nos ni le filter, ki prepreči vdor delcev. Je tudi regulator pretoka, vlažilec zraka, grelnik in predvsem prostor, kjer se sprošča dušikov oksid (NO), plin z izjemnim vplivom na delovanje celotnega telesa.

Medtem ko zrak pri dihanju skozi usta potuje mimo nosnih prehodov in s tem mimo sinusov, kjer se tvori NO, pa dihanje skozi nos omogoča, da NO potuje v pljuča skupaj z zrakom in tam močno vpliva na izkoristek vdihnjenega zraka.

Dušikov oksid povečuje pretok krvi, razširja dihalne poti, ima antibakterijski učinek in uravnava krvni tlak. Je ključen faktor za učinkovito rabo kisika in ogljikovega dioksida na celični ravni.

Več NO pomeni večjo kapaciteto, manj obremenitve za srce in čistilno funkcijo za telo.

Rekreativci, ki med tekom, kolesarjenjem ali drugimi oblikami gibanja dihanje v celoti preusmerijo v usta, se pogosto ne zavedajo, da s tem zmanjšujejo učinkovitost in ustvarjajo pogoje za kronični stres, ki ga z gibanjem pravzaprav želijo sprostiti.

Ko telo ves čas kliče po upočasnitvi, pa ga preglasimo z dihanjem, ki spodbuja borbo.

Zakaj dihamo na usta?

Najpogostejši razlog je avtomatizem. Večina odraslih ima zaradi kronične napetosti v prsih in trebušni votlini oteženo sproščeno dihanje. Diha plitvo, hitro, primarno z uporabo pomožnih dihalnih mišic. Trebušna prepona pa je imobilizirana v kroničnem tonusu, s katerim preprečuje prodor energije iz trebušne votline v prsni koš in glavo.

Tak vzorec se prenese tudi v gibanje. Ko se telo znajde v povečanem naporu, sistem preklopi na poznano strategijo: dihanje skozi usta, s hitrim tempom, togo in brez regulacije.

Veliko ljudi diha na usta tudi zato, ker so prepričani, da tako dobijo več zraka. Kar je res v kvantiteti, ni pa v kvaliteti. Zrak, ki pride skozi usta, ni optimalno obdelan, izgublja se vlaga, temperatura in stik z NO.

Posledica je hitrejše zakisanje telesa, povečano dihanje, obremenitev srca in manjši učinek vadbe na dolgoročno zdravje. Namesto več zraka ga dobimo preveč. Dihanje postane instrument razpada namesto orodje urejanja.

In telo, ki bi želeli krepiti, dejansko samo še bolj utrujamo.

Dihanje kot nevrološka vaja

AEQ dihanje 2.0 uči, da dihanje ni mehanika, temveč komunikacija med umom in telesom. Vsak vzorec dihanja odraža strukturo živčnega sistema, preteklost telesa, travme in način, kako posameznik ureja ali beži pred notranjo napetostjo.

Ko rekreativni šport razumemo skozi ta okvir, se pokaže, da gibanje ne uravnava nujno stresa, če ob tem nismo v stiku z dihom. Nasprotno, šport lahko postane instrument utrjevanja obrambnih mehanizmov, če dihanje podpira potlačevanje in ne zavedanje.

Dih je tisti, ki izda, ali je gibanje povezano z urejanjem ali s pobegom.

Upočasnjeno dihanje skozi nos, z večjim zavedanjem gibanja trebušne prepone, omogoča dostop do parasimpatikusa, dela živčnega sistema, ki aktivira regeneracijo, prebavo, celjenje in integracijo izkušenj. Tako dihanje med športno aktivnostjo ni šibkost, temveč orodje za prehod iz borbe v sodelovanje s telesom.

In v tem sodelovanju nastane občutek moči, ki je globlji in stabilnejši od tistega, ki ga da adrenalin.

Vpliv NO na zmogljivost in okrevanje

Znanstvene raziskave so pokazale, da NO kot vazodilatator povečuje pretok krvi v pljuča in s tem tudi učinkovitost izmenjave plinov. Obenem deluje protivnetno, protivirusno in antibakterijsko, kar pomeni, da dihanje skozi nos podpira ne le zmogljivost, temveč tudi imunski sistem.

Redna uporaba nosnega dihanja med vadbo vodi k manjšemu srčnemu utripu, bolj stabilnemu krvnemu tlaku in boljšemu nadzoru nad gibom. Pri tekačih, ki so trenirali z zaprtimi usti, se je pokazalo izboljšanje aerobne kapacitete, boljša toleranca na kopičenje CO2 in večja sposobnost za ohranjanje ritma brez notranje panike.

Na ravni doživljanja pa opazimo nekaj še pomembnejšega. Ko dihamo skozi nos, z nižjim ritmom, se um umiri. Misli izgubijo nujo, da morajo neprestano nekaj reševati.

Gibanje postane preprostejše, znotraj njega pa se začne razkrivati nova kvaliteta. Prisotnost. Tam, kjer se je prej šport uporabljal za odtujitev zavesti od telesa in nemoči odpraviti stres z reševanjem problemov, se zdaj z njim vračamo nazaj k sebi.

Praktičen napotek za rekreativce

Začni opazovati, kako dihaš med gibanjem. Ali lahko med hojo dihaš izključno skozi nos? Kaj se zgodi, če to poskusiš med lažjim tekom ali kolesarjenjem? Občutil boš upor, nemir, občutek pomanjkanja zraka.

Toda to ni nevarnost, temveč stik s stanjem tvojega živčnega sistema. Ne sili, opazuj. Z vsakim dnem bo nos postal bolj prehoden, dihanje umirjeno in telo bolj odzivno.

Delo z dihom ni tehnika. Je praksa vračanja avtoritete nazaj v telo. In ko se dihanje uskladi z gibanjem, gibanje dobi drugačen pomen. Postane poligon za spoznavanje svojih meja, za zaznavanje notranjih preklopov in za učenje stika brez napora.

T

am, kjer smo prej tekmovali sami s sabo, lahko zdaj hodimo skupaj s sabo.

Dihanje AEQ 2.0 te uči, kako z regulacijo diha oblikuješ notranjo urejenost, ki ostane tudi takrat, ko športa ni. Z dihom kot vsebino, ne le funkcijo, postane gibanje učinkovito, prisotno in povezano s telesom. In takrat šport res služi svojemu namenu.

Tvoje telo ne potrebuje več gibanja. Morda več zavesti med gibanjem. Dih je tisti, ki razkrije razliko.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0