Sem rekreativni džanki?

Ko šport ni več veselje, ampak obveznost, ki ji ne znamo reči ne
Vsak dan treniramo, štejemo kilometre, spremljamo srčni utrip in načrtujemo naslednji izziv. Toda kdaj zdrava predanost športu postane nezdrava obsedenost? In kako prepoznamo trenutek, ko ne treniramo več zato, ker si želimo, temveč zato, ker moramo?
Vsi poznamo koga, ki ne izpusti treninga. Teče v dežju, kolesari v mrazu, vstaja ob petih zjutraj in tudi na dopustu najprej preveri, kje je najbližji klanec. Občudujemo njegovo disciplino. Morda smo takšni tudi sami.
Toda predstavljajmo si drugačen prizor. Zbolimo, zdravnik priporoči počitek, mi pa že razmišljamo, kako bi neopazno opravili vsaj krajši trening. Ne zato, ker bi nam bilo tako lepo, ampak ker nas ob misli na izpuščeno vadbo preplavijo nemir, krivda ali strah.
Takrat se velja vprašati: ali še vedno obvladujemo šport ali je šport začel obvladovati nas?
Ko zdrava navada postane prisila
Zahodna znanost že več desetletij raziskuje pojav, ki ga imenuje odvisnost od telesne vadbe oziroma exercise addiction. Raziskovalci z evropskih univerz in strokovnjaki športne psihologije opozarjajo, da težave ne določa zgolj število pretečenih kilometrov.
Nekdo lahko trenira skoraj vsak dan in ima s športom zdrav odnos. Drugi trenira precej manj, pa kljub temu občuti močno prisilo, izgublja nadzor in zaradi vadbe zanemarja pomembne dele življenja.
Bistvena razlika je v svobodi odločanja.
Pomembno je tudi vedeti, da odvisnost od vadbe za zdaj ni samostojna uradna diagnoza v glavnih mednarodnih diagnostičnih klasifikacijah. Znanstveniki še razpravljajo o njenem opredeljevanju in merjenju. Toda škodljivi vzorci pretirane, prisilne vadbe so resnični in jih ne smemo spregledati.

Sedem znakov, ki jih ni dobro prezreti
Prvi znak: trening postane pomembnejši od vsega.
Družinska kosila, prijatelji in skupni izleti se morajo prilagajati našemu urniku. Včasih se zdi, da življenje obstaja samo še med dvema treningoma.
Drugi znak: brez vadbe občutimo krivdo.
Če zaradi bolezni, službe ali počitka izpustimo trening, smo izrazito razdražljivi, tesnobni ali nemirni. En sam prost dan nam pokvari razpoloženje.
Tretji znak: vedno potrebujemo več.
Pet kilometrov ni več dovolj, deset jih postane običajnih, nato potrebujemo petnajst. Ne zaradi premišljenega načrta napredovanja, ampak zato, ker nas prejšnja količina vadbe ne pomiri več.
Četrti znak: treniramo kljub škodi.
Boli nas koleno, izčrpani smo ali bolni, vendar nadaljujemo. Tudi zdravniško opozorilo težko sprejmemo.
Peti znak: izgubimo nadzor.
Večkrat si obljubimo, da bomo zmanjšali obseg vadbe, a nam ne uspe. Načrtovanih trideset minut se znova spremeni v dve uri.
Šesti znak: šport postane sredstvo za kaznovanje.
Po obilnejšem obroku čutimo, da moramo kalorije porabiti. Trening ni več užitek, temveč način, kako si zaslužimo hrano ali popravimo domnevno napako.
Sedmi znak: brez športnih dosežkov se počutimo manj vredne.
Naše razpoloženje in samopodoba postaneta odvisna od kilometrov, hitrosti, telesne teže ali rezultatov na športni uri.
Posamezen znak še ne pomeni odvisnosti. Zaskrbljujoče pa je, kadar se jih več ponavlja, povzročajo stisko in škodujejo zdravju ali odnosom.
Zakaj nas šport lahko tako močno prevzame?
Telesna dejavnost vpliva na možganske sisteme, povezane z nagrajevanjem in razpoloženjem. Pri tem sodelujejo tudi dopamin in endokanabinoidi. Zato se po vadbi pogosto počutimo bolje.
Toda to samo po sebi ni dokaz odvisnosti. Težava lahko nastane, ko šport postane skoraj edini način za obvladovanje stresa, tesnobe, žalosti ali občutka manjvrednosti.
Raziskovalci opozarjajo tudi na povezavo med prisilno vadbo, motnjami hranjenja in nezadovoljstvom s telesno podobo. Ameriško Nacionalno združenje za motnje hranjenja posebej izpostavlja vadbo, s katero človek poskuša nadomestiti zaužito hrano, in nadaljevanje treninga kljub poškodbi.
Včasih torej ne bežimo proti boljšemu rezultatu, temveč pred občutki, s katerimi se težko soočimo.

Ko športna ura postane naš šef
Tehnologija nam lahko pomaga pri načrtovanju treninga, spremljanju napredka in motivaciji. Toda številke niso merilo naše vrednosti.
Če smo zadovoljni šele, ko zapremo vse kroge aktivnosti, dosežemo tedenski cilj ali objavimo trening na družbenem omrežju, je morda čas, da preverimo, kdo pravzaprav odloča.
Ni problem športna ura. Problem nastane, če brez njenega dovoljenja ne znamo več počivati.
Kaj lahko naredimo?
Najprej si brez obsojanja priznajmo, kako se počutimo ob izpuščenem treningu. Si lahko privoščimo prost dan, ne da bi nas preplavila krivda? Lahko spremenimo načrt, če nas nekaj boli? Imamo poleg športa še druge stvari, ki nas veselijo?
Če opažamo zaskrbljujoč vzorec, se pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Pomaga lahko športni psiholog, psiholog ali zdravnik, še posebej kadar se težavam pridružijo poškodbe, izčrpanost, tesnoba ali motnje hranjenja.
Cilj ni nujno opustiti šport, temveč ponovno vzpostaviti zdrav odnos do gibanja. Pri izraziti prisili ali zdravstvenih zapletih je smiselno spremembe načrtovati s strokovnjakom, ne pa se zanašati samo na voljo.

Šport naj bo del življenja, ne vse življenje
Predanost, vztrajnost in disciplina so dragocene lastnosti. Toda nobena športna ura ne zna izmeriti dobrega pogovora, sproščenega nedeljskega kosila ali mirnega popoldneva brez občutka krivde.
Največja športna zmaga ni vedno nov osebni rekord. Včasih je to sposobnost, da mirno rečemo: danes ne bom treniral.
In da nam je ob tem povsem lepo.
.png)


