Največja napaka rekreativca?

Trenirati, kot da življenje ne obstaja

Načrt treninga lahko upošteva kilometre, intervale, moč in počitek. Nekoliko težje pa vanj vpišemo službo, otroke, slabo prespano noč in dan, ko se nam preprosto vse podre. Telo pa upošteva tudi to.

Na papirju je bilo vse pravilno.

V torek intervali, v četrtek lahkoten tek, v soboto daljši trening. Vmes še dvakrat moč. Program je bil lep, skoraj eleganten.

Potem je otrok ponoči zbolel. V službi se je sestanek zavlekel do šestih. Kosilo smo pojedli ob računalniku, spali pet ur in se v torek zvečer kljub temu postavili pred vrata.

Na programu so intervali.

In intervali bodo.

Rekreativni športniki smo včasih neverjetno disciplinirani. Težava nastane, ko začnemo disciplino zamenjevati s trmo.

 

Telo ne pozna našega koledarja

Trening je obremenitev. Toda ni edina.

Telo ne ločuje tako lepo med treningom, službo in življenjem, kot to počnemo mi. Slab spanec ostane slab spanec, tudi če je današnji trening po programu pomemben. Premalo hrane ostane premalo energije. Psihični stres ne izgine, ko obujemo tekaške copate.

Zato dober program ne more biti samo načrt treninga. Biti mora načrt človeka, ki trenira.

Športna znanost že dolgo opozarja, da napredek nastaja iz ravnotežja med obremenitvijo in okrevanjem. Če se obremenitve kopičijo hitreje, kot se jim telo prilagaja, rezultat ni nujno boljša forma. Lahko dobimo utrujenost, slabšo kakovost treninga, padec zmogljivosti in več težav s poškodbami.

Enako velja za spanec. Spanec ni čas, ko treninga ni. Je eden od pogojev, da se telo na trening sploh lahko dobro prilagodi.

Napredek potrebuje obremenitev.

Ne potrebuje stalnega dokazovanja, da smo pridni.

 

Profesionalec počiva drugače

Rekreativci radi gledamo trening profesionalcev. Koliko ur trenirajo kolesarji, koliko kilometrov pretečejo maratonci, kako pogosto trenirajo tekači na smučeh.

Pri tem pa pogosto spregledamo najpomembnejši del njihovega programa.

Njihovo življenje je organizirano okoli treninga.

Po težkem dopoldanskem treningu profesionalec morda poje, počiva, obišče fizioterapevta in gre zgodaj spat. Rekreativec po težkem jutranjem treningu sede v avtomobil, osem ur dela, pobere otroka, skoči v trgovino in zvečer ugotovi, da bi moral opraviti še tistih dvajset minut vaj za moč.

Profesionalec mora iz svojega telesa iztisniti skoraj vse. Rekreativec mora z istim telesom v ponedeljek še v službo.

To ni manj resen šport.

Samo matematika je drugačna.

 

Najnevarnejši trening je pogosto tisti, ki ga nočemo izpustiti

En izpuščen trening nam skoraj zagotovo ne bo uničil forme.

Toda prav tega se rekreativci bojimo. Če smo si nekaj zadali, želimo opraviti. Ura nas opozarja, aplikacija šteje serijo treningov, načrt pa ima svoje kljukice.

In tako po petih urah spanja naredimo intervale. Z utrujenimi nogami gremo na dolg tek. Ob začetni bolečini si rečemo, da bomo videli po desetih kilometrih.

Včasih gre.

In prav to je nevarno, ker nas nauči, da je bila odločitev dobra.

Dokler nekega dne ni.

Avtoregulacija – sprotno prilagajanje treninga glede na stanje športnika – zato ni dovoljenje za lenobo. Je ena od oblik športne zrelosti. Načrt nam pove smer. Telo pa vsak dan sporoči, koliko poti lahko tisti dan zares prehodimo.

Dober program mora imeti smer. Ni pa treba, da ima trmo.

 

Tudi gorivo je del programa

Podobno napako naredimo pri prehrani.

Začnemo več trenirati, obenem pa želimo izgubiti nekaj kilogramov. Treningu dodamo kilometre, krožnik pa ostane enak ali postane celo manjši.

Telo tako dobi dve zelo glasni navodili: treniraj več in živi z manj energije.

Dolgotrajno prenizek energijski vnos glede na porabo lahko prizadene regeneracijo, hormonsko delovanje, zdravje kosti, odpornost in športno zmogljivost. Mednarodni olimpijski komite to področje opisuje v okviru relativnega energijskega pomanjkanja v športu, REDs, ki lahko prizadene ženske in moške.

Hrana zato ni nekaj, kar pride po treningu.

Je del treninga.

Tako kot spanec.

 

Ni treba, da vsak trening nekaj dokazuje

Morda je prav tu največja razlika med treniranjem in samo utrujanjem.

Dober lahek trening je lahko zelo lahek. Regeneracijski dan je lahko res regeneracijski. Vadba za moč ne potrebuje cirkusa. In včasih je najboljša odločitev skrajšati trening, ga spremeniti ali ga preprosto izpustiti.

Ne zato, ker smo izgubili disciplino.

Ampak ker smo razumeli njen namen.

Najboljši program zato ni tisti, ki je fiziološko popoln, če ga lahko izvajamo samo tri tedne. Dober program mora preživeti ponedeljke, službene sestanke, družinska kosila, počitnice, slabe noči, dež in dneve, ko življenje preprosto zahteva več od nas.

Kajti rekreativec ne trenira namesto življenja.

Trenira znotraj njega.

Viri: Besedilo temelji na priporočilih ACSM in ECSS o treningu, regeneraciji in spanju ter na strokovnem konsenzu Mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC) o relativnem energijskem pomanjkanju v športu (REDs).