Se športnik rodi ali postane?

Kaj o tem pravi športna znanost in kaj je doslednost

Vsak ima takšnega prijatelja.

Tistega, ki se po desetih letih spet usede na kolo, odteče deset kilometrov ali odigra uro tenisa, potem pa mirno reče: »Saj ni bilo tako hudo.«

Ti pa doma tri dni hodiš po stopnicah kot devetdesetletnik.

Takrat skoraj vedno slišimo isti stavek:

»Ta je pa talent.«

In zgodba je končana.

On ima gene. Mi jih nimamo. On je imel srečo. Mi pač ne.

Priznati moram, da mi je ta razlaga vedno nekoliko sumljiva. Ne zato, ker talent ne obstaja, ampak zato, ker je neverjetno priročen. Če je za vse kriva genetika, potem nam ni treba razmišljati o treningu, spanju, prehrani ali potrpežljivosti. Krivi so pač starši.

Zanimivo je, da sodobna športna znanost razmišlja precej drugače.

Raziskovalci z univerz Harvard, Stanford, Loughborough ter športni zdravniki pri American College of Sports Medicine že leta ugotavljajo isto: talent obstaja, vendar je precej manj vsemogočen, kot si radi predstavljamo.

 

Talent ni mit – vendar ni niti usoda

Genetika nam res razdeli karte.

Ne odigra pa igre.

To je lepo pokazala ena največjih raziskav o telesni pripravljenosti, znana kot HERITAGE Family Study. Več sto ljudi je več mesecev treniralo po skoraj enakem programu. Vsi so napredovali. Nekateri malo, drugi zelo. Razlike so bile velike, vendar skoraj nihče ni ostal na istem.

To je pomembna ugotovitev.

Pomeni, da se ljudje na trening res odzivamo različno. Ne pomeni pa, da je nekdo obsojen na povprečnost.

 

Zakaj VO₂ max ne pove vsega

Potem je tu še znameniti VO₂ max. Številka, ki jo danes meri skoraj vsaka športna ura. Marsikdo je prepričan, da pove vse o športniku.

Pa ne.

Dr. Michael Joyner z Mayo Clinic že dolgo opozarja, da je to le en del zgodbe. Poleg sposobnosti, da telo dovede kisik do mišic, sta pomembni še dve stvari: kako učinkovito mišice ta kisik uporabijo in koliko energije športnik porabi za enako delo.

Še bolj zanimivo pa je, da številni olimpijski in svetovni prvaki sploh nimajo najvišjega izmerjenega VO₂ max. Rekordna številka sama po sebi še nikoli ni osvojila olimpijske medalje.

 

Ko učinkovitost premaga moč

Po domače.

Dva tekača tečeta enako hitro.

Eden pri tem trpi kot pes.

Drugi se še vedno pogovarja.

Na videz delata isto.

Njuno telo pa ne.

Prav zato vrhunski maratonci pogosto nimajo rekordnega VO₂ max. Imajo pa nekaj drugega – izjemno ekonomiko gibanja. Za isto hitrost porabijo manj energije kot večina ljudi.

Enako velja za kolesarje.

Ni vedno najmočnejši tisti, ki pride prvi na vrh klanca. Pogosto je to tisti, ki je v zadnji uri porabil najmanj energije.

 

Mišice se učijo vse življenje

Športna znanost je v zadnjih dvajsetih letih ugotovila še nekaj zanimivega.

Vzdržljivost se ne skriva samo v srcu.

Velik del nastane v mišicah.

Z rednim treningom se poveča število mitohondrijev – drobnih celičnih struktur, ki proizvajajo energijo. Poveča se mreža kapilar. Telo se nauči bolje uporabljati maščobe kot gorivo. Prav zato lahko človek po letu ali dveh treninga brez težav opravi napor, ki se mu je prej zdel skoraj nemogoč.

To je ena najlepših lastnosti človeškega telesa.

Zna se prilagajati.

Če mu damo čas.

 

Zakaj najboljši večino časa trenirajo počasi

Marsikdo še vedno verjame, da več pomeni bolje. Da je treba vsak trening opraviti na polno.

V resnici najboljši vzdržljivostni športniki večino časa trenirajo precej počasi.

Norveški fiziolog Stephen Seiler je pokazal, da približno osemdeset odstotkov treninga opravijo pri nizki intenzivnosti. Le manjši del je res naporen.

To je skoraj nasprotje tega, kar pogosto počnemo rekreativci.

Mi smo utrujeni skoraj vsak dan.

Profesionalci pa le takrat, ko je to načrtovano.

Ni naključje, da trenerji najboljšega maratonca vseh časov Eliuda Kipchogeja kot njegovo največjo prednost redko omenjajo talent. Veliko pogosteje govorijo o njegovi izjemni disciplini, potrpežljivosti in sposobnosti, da tudi najbolj običajen trening opravi natančno tako, kot je načrtovan.

 

Spanje – najbolj podcenjeni trening

Potem pridemo do spanja.

To je verjetno najbolj dolgočasen nasvet v športu.

In hkrati eden najpomembnejših.

Med spanjem telo opravi večino popravil. Obnovijo se mišice, umiri se živčni sistem, utrdijo se prilagoditve, ki jih je sprožil trening. Slab spanec zato ni le neprijetnost. Je izgubljen del treninga.

 

Prehrana je del treninga

Enako velja za prehrano.

Najboljši program vadbe ne more popraviti vsakodnevnih slabih prehranskih odločitev.

Po priporočilih International Society of Sports Nutrition mora biti prehrana sestavni del treninga in ne nekaj, o čemer razmišljamo šele po vadbi.

 

Kaj se zgodi v glavi vrhunskega športnika?

Na koncu pa ostane še nekaj, česar ne izmeri nobena športna ura.

Vztrajnost.

Psihologinja Carol Dweck z Univerze Stanford že leta raziskuje, zakaj nekateri ljudje ob neuspehu odnehajo, drugi pa nadaljujejo.

Razlika ni v mišicah.

Razlika je v razmišljanju.

Tisti, ki napredek razumejo kot proces, vztrajajo dlje. Tisti, ki verjamejo, da je vse odvisno od talenta, veliko hitreje obupajo.

 

Največji talent se imenuje doslednost

In morda je prav tu odgovor na vprašanje z začetka.

Da, nekateri ljudje se rodijo z boljšimi kartami.

Toda skoraj nihče ne zmaga samo zaradi njih.

V aerobnih športih, kot so tek, kolesarstvo, triatlon ali tek na smučeh, rezultat nastaja počasi. Ne v enem dnevu in ne v enem treningu. Nastaja iz stotin običajnih odločitev – ali boš danes šel trenirat, ali boš dovolj spal, ali boš znal odnehati pravi trenutek in ali boš jutri spet začel.

Vsakič, ko na rekreaciji srečamo človeka, za katerega rečemo: »Ta pa je rojen športnik,« verjetno vidimo le zadnji del njegove zgodbe. Ne vidimo tisočev kilometrov, zgodnjih juter, odpovedanih večerov, poškodb, dvomov in vseh tistih povsem običajnih dni, ko se je odločil, da bo treniral tudi takrat, ko se mu ni ljubilo.

Morda je prav zato največji talent nekaj, česar ne podedujemo.

Talent lahko odpre vrata.

Skozi njih pa skoraj vedno stopi tisti, ki zna vztrajati.

Imenuje se doslednost.