Zakaj gre zaprta ulica nekaterim silovito v nos

O odporu do prireditev, ki se poveže z odporom do gibanja
Nekateri pametni ljudje pravijo, da gibanja po športno ne potrebujejo niti malo. Zaprte ulice zaradi prireditev jim gredo silovito v nos. Ko jih zapora ujame, pride v notranjosti do močne aktivacije. Tej aktivaciji da Faradayeva kletka avtomobila ali komentarja na spletu varno okolje izražanja, brez posledic in brez zavrnitve okolja. Potem sledi grupiranje enako mislečih in ustvarjanje nasprotnih taborov.
Po mojih izkušnjah sta pri takih ljudeh v ozadju vedno preobremenjenost in močan dvom vase. Tega dvoma se običajno niti ne zavedajo. Predvsem zato, ker je površinski del sebe, ki se ga zavedajo, v dosti močnem kontrastu s tistim, kar je v njih noter.
Taka oseba ne mara nepredvidljivosti. Zanjo je še dodatno utrujajoča, ker mora zbrati in dati veliko energije, da zadrži standardno funkcijo in ne zdrsne iz predvidljive urejenosti v spontano avtentičnost, v izražanje tistega, kar je noter v njej. Gibanje ima rada, če je urejeno in predvidljivo. Če ni, potem taki nepredvideni dogodki, kot so zapore cest in podobne stvari, sprožijo pretirano reakcijo. Hkrati je šport pogosto tak, da se marsikaj nepredvidljivega zgodi, zato je treba biti tudi bolj spontan in bolj umirjen ter se z njim ukvarjati na zrel način.
Taki ljudje, ki so ločeni od sebe, so v življenju pogosto imeli fazo, ko so se zelo intenzivno ukvarjali s športom ali z rekreacijo. Zaradi te togosti so prišli do slabih izkušenj, naj bo to na telesni, na vedenjski ali na odnosni ravni. In potem jim večje prireditve kvarijo dan. V njih sprožijo močan odpor, ki se po navadi poveže tudi z močnim odporom do gibanja, saj je gibanje sestavni del takih prireditev.

Na telesni ravni se vidi, da sebe dojemajo na en način, njihovo telo pa govori na drug način. Izkušeno oko lahko to ločenost vidi skozi držo in kretnje ter skozi povezavo med izražanjem čustev na telesni ravni in izražanjem čustev skozi govor. Vidi jo lahko tudi v besedah, ki naj bi kazale čustva, pod njimi pa čustev ni. Ali pa jih ni dovolj.
Kratkoročno taka oseba s tem pridobi občutek predvidljivosti in nadzora in vpliva. Globoko v njej pa je tisto, kar je potlačeno in porinjeno v preteklost, čeprav to še zmeraj nosi s sabo in to nanjo vpliva, če ji je všeč ali ne. Manj ko ima vpliva nase in na to, kar je globoko v njej, bolj jo občutek nadzora drži v iluziji, da je močna, da ima vpliv in da lahko predvidi, kaj se bo zgodilo jutri. Dolgoročno pa seveda zaradi izgube stika s telesom in njegovega vpliva vedno bolj dela račune brez krčmarja, se pravi brez telesa. Pri strankah vidim, da se to potem spremeni v kronične težave na telesni, vedenjski ali odnosni ravni.
Zakaj ravno pametni ljudje? Ker se mi pri osebah z visokim zavestnim razumevanjem težav, ki najdejo AEQ metodo, vedno izkaže, da imajo tako visoko zavedanje ravno zato, da s tem omogočajo nizko zavedanje telesa. Če je sistemu v interesu nizko zavedanje telesa (travme, preteklost, predniki), je to lažje doseči z visokim stikom z zavestjo. Eni pridejo do njega preko znanosti in pretirane racionalnosti, drugi preko visoke duhovnosti. Vsem je skupen zelo slab stik s telesom in slab vpliv telesa na zavest. Telo po navadi dojemajo nasprotno od zavesti. Zavest kot belo, telo kot črno. Potrebujejo veliko časa, da se upajo občutiti dejansko stanje v sebi.
Taki ljudje pravijo, da gibanja po športno ne potrebujejo. Za tek večina verjame, da posebnega učenja niti ne potrebuje, in tak tekač večino časa posveča povečevanju vzdržljivosti in hitrosti. Zavestnega učenja in izboljševanja veščine ter večanja znanja je pri tem zelo malo ali nič. A ne glede na to, kako razvita je naša gibalna inteligenca, je učenje gibanja primarna potreba, povezana z umom. Inteligenca gibanja omogoča razvoj inteligence uma in splošne inteligence. In naj se tega zavedamo ali ne, gibanje je način izražanja kot tudi čutenje in občutenje samega sebe. Se pravi ravno izražanje tistega, kar taka oseba z veliko energije drži noter.

Po mojem razumevanju podzavest sprememb ne mara (boji se jih kot hudič križa), zavest je pa odvisna od sprememb, telo je pa nekje vmes. Spremembe tolerira, ampak ne preveč. Če je sprememb premalo, jih ne opazi ali pa so premajhne, da bi se karkoli spremenilo. Če je sprememb preveč, podzavest vrne vse skupaj v prejšnjo nastavitev, ki je zadnja delujoča. Zapora ceste je nepredvidena sprememba.
Pretirane reakcije gredo pri tem v obe smeri. Eni se nepredvidljivega branijo, drugi ga potrebujejo. Prvi smeri v AEQ pravim rdeča luč. Deluje kot obramba pred nenadno spremembo ali nevarnostjo ter kot umik ali beg pred njo. Nasprotna ji je zelena luč, ki nas postavi pokonci in vodi naprej v akcijo, novim dogodivščinam naproti. Vsak jo potrebuje, a zanjo je treba imeti pravo mero. Če je stalno prižgana, sili ljudi v nenehno akcijo, tipičen znak pa je tudi ponavljajoča se naveličanost. Že tako stresnemu življenju potem dodajo še trening, pri katerem običajno izgubijo mero, saj s športom in rekreacijo rešujejo vsakdanji stres.
Tudi tabor na drugi strani zapore lahko pretirava. Navijač v klancu z vso silo spodbuja kolesarja, kot da bi mu posojal svojo moč in vztrajnost, in v tej energiji se pogosto kaže njegova skrita želja, da bi sam premagal klanec svojih ovir. Ista oseba lahko pretirava v obe smeri. Navzven pretirano reagira, navznoter čustva potlači.
S primerno uporabo AEQ lahko posameznik zmanjša preobčutljivost ali pa odvisnost od nepredvidljivosti in pretiranih reakcij v obe smeri. Ker je telo tisto, ki se lahko spreminja, ampak pod določenimi pogoji. Če spremembo naredimo na majhnem področju življenja, je lahko tudi večja, pa je telo ne zavrne kot nevarnost, ker vse drugo ostane tako kot prej. Vaje delamo zato, da bolje čutimo, razumemo, sodelujemo in vplivamo ter si pustimo, da telo vpliva na nas. Bolj ko pri vaji vzpostavimo odnos s telesom, bolje se zavest lahko zaveda, s kakšno dozo, s kakšnim tempom in kdaj naj spremembo naredi. Dovolj veliko, da ima vpliv, in ne večjo od tiste, ki jo lahko vzdržimo toliko časa, da se prime.

Po mojih izkušnjah ima učenje nadzora nad mišicami največji učinek na živčno-mišični sistem in čustva. Naučimo se umirjanja, ko je to najpotrebnejše. Ko spremembo v prsnem košu, trebuhu, čeljusti ali dihanju začutimo, še preden reagiramo, dobimo nekaj časa, v katerem se lahko odločimo drugače. Tako iz reakcije postopno nastaja odziv, pri katerem je med dražljajem in dejanjem nekaj zavesti.
Če smo se nepredvidljivega branili, si potem lahko dovolimo več spontanosti. Spontanost po mojem razumevanju izhaja iz sposobnosti biti sproščen, sproščenost pa iz pravilne uporabe čustev, s katero učinkovito vplivamo na okolje in dosežemo homeostazo med sabo in okolico. Za učinkovito uporabo čustev je potrebna usklajenost med podzavestjo in zavestjo. Če nepredvidljivo potrebujemo, pa lahko zelena luč dobi pravo mero. Z rastjo čustvene zrelosti agresivna čustva, kot je jeza, spremenimo v koristno obliko, namesto da končajo v komentarjih.
Če vas naslednjič zapora močno zmoti, se vprašajte, od kod prihaja ta visoka in močna reakcija na nepredvideno oviro ali na upočasnitev ali podaljševanje nečesa, kar ste načrtovali, da bo hitreje, lažje ali kot po navadi.
Isto vprašanje velja tudi za trening, ki ne gre po načrtu.
In pri vajah pazite, da ne greste iz več v preveč.
.png)


