Kdaj pri športu zmaga ego?

Modrost rekreativnega športnika je v tem, da ga zna postaviti na pravo mesto.

Beseda ego se v športu pojavlja zelo pogosto. Običajno jo uporabimo, ko nekdo trenira preveč, ne zna odnehati ali vztraja kljub bolečini. Slišimo, da je »šel čez rob zaradi ega« ali da »ga je premagal ego«. Takšne razlage so sicer privlačne, vendar niso najbolj natančne.

V športni psihologiji je izraz ego precej ohlapen in lahko hitro zveni moralizirajoče. Strokovnjaki zato raje govorijo o identiteti športnika, zunanji motivaciji, pretirani tekmovalnosti, kompulzivni vadbi, odvisnosti od vadbe ali nezmožnosti samoregulacije treninga.

Vendar pa je beseda ego med rekreativnimi športniki dovolj domača, da jo lahko uporabimo kot izhodišče za pomembno vprašanje: kdaj trening ne služi več našemu zdravju, ampak mi začnemo služiti treningu?

 

Večina nas začne zaradi zdravja

Le redki začnejo teči, kolesariti ali hoditi v fitnes zato, da bi premagovali druge. Večina začne zaradi zdravja. Želimo več energije, boljše počutje, manj stresa, boljši spanec ali preprosto več gibanja.

Potem pa se lahko zgodi nekaj skoraj neopaznega.

Kar naenkrat ni več najpomembnejše, kako se počutimo. Pomembneje postane, kaj kaže športna ura. Koliko kilometrov smo naredili. Kakšen je bil tempo. Koliko vatov smo razvili. Ali smo bili hitrejši kot prejšnji teden.

Na prvi pogled ni s tem nič narobe. Merjenje napredka je eden od temeljev športa.

Vprašanje pa je, kdaj številke začnejo odločati namesto telesa.

 

Tekmovalnost sploh ni težava

Raziskave športne psihologije so pri tem precej jasne. Tekmovalnost sama po sebi ni problem. Prav nasprotno. Želja po napredku je eden najmočnejših dejavnikov dolgoročne športne uspešnosti.

Težava nastane, ko rezultat postane pomembnejši od razloga, zaradi katerega smo sploh začeli trenirati.

Ko trening ni več sredstvo za boljše življenje, ampak postane merilo naše vrednosti.

Takrat se začne spreminjati tudi naš odnos do telesa.

Namesto da bi poslušali njegove signale, jih začnemo preslišati.

 

Telo govori tiho, šepeta nam

Človeško telo redko kriči.

Veliko pogosteje šepeta.

Najprej z nekoliko slabšim spancem. Nato z občutkom težkih nog. Z večjo razdražljivostjo. Z daljšim okrevanjem po treningu. Z izgubo veselja do gibanja. Z drobnimi bolečinami, ki jih prej ni bilo.

Če te znake razumemo kot koristno informacijo, bomo prilagodili trening.

Če pa jih razumemo kot oviro na poti do cilja, jih bomo poskušali preslišati.

Prav tu športni psihologi pogosto opazijo pomemben preobrat.

Ne treniramo več skupaj s telesom. Treniramo proti njemu.

 

Kdaj bi morali postati pozorni?

Noben posamezen znak še ne pomeni težave. Tudi najbolj predani športniki imajo obdobja intenzivnih priprav ali večje motivacije.

Pozorni pa postanimo, ko se začne pojavljati več naslednjih znakov hkrati.

Treniramo kljub bolezni, čeprav vemo, da bi počitek pomenil hitrejše okrevanje.

Vadbo nadaljujemo kljub bolečini, ki ni več običajna mišična utrujenost.

Ob izpuščenem treningu občutimo krivdo ali tesnobo.

Počitek razumemo kot izgubljen čas.

Naše razpoloženje postane odvisno od številk na športni uri.

Trening postopoma začne dobivati prednost pred družino, prijatelji ali drugimi pomembnimi področji življenja.

In morda najpomembnejše – v športu uživamo vse manj, treniramo pa vse več.

To niso znaki šibkosti.

To so znaki, da je naše ravnovesje začelo drseti v napačno smer.

 

Zakaj se to zgodi?

Odgovor ni preprost, je pa zelo človeški.

Vsak uspešen trening prinese občutek zadovoljstva. Ob napredku se aktivirajo možganski centri nagrajevanja, dobimo občutek uspeha, nadzora in potrditve. Če nas za dosežke pohvalijo še drugi ali jih delimo na družbenih omrežjih, se ta občutek še okrepi.

S tem ni nič narobe.

Težava nastane takrat, ko šport postopoma postane glavni vir samopotrditve.

Ko začnemo verjeti, da smo vredni toliko, kolikor pokaže rezultat.

Takrat identiteta športnika začne preglasiti druge dele naše osebnosti.

 

Vprašanja, ki si jih velja občasno zastaviti 

Ni treba čakati na poškodbo ali izgorelost. Dovolj je, da si iskreno odgovorimo na nekaj preprostih vprašanj.

Ali znam brez slabe vesti izpustiti trening?

Ali bolj poslušam telo ali športno uro?

Ali znam prilagoditi načrt, če sem utrujen ali slabo spal?

Ali sem po večini treningov boljše volje kot prej?

Ali šport bogati moje življenje ali mu življenje vedno bolj podrejam?

Na ta vprašanja ni pravilnih odgovorov.

So pa lahko zelo iskreno ogledalo.

 

Zrel športnik ni vedno tisti, ki trenira največ

Športna medicina danes vse bolj poudarja, da dolgoročni napredek ni odvisen samo od kakovosti treninga. Enako pomembna je sposobnost samoregulacije – da znamo pravočasno zmanjšati obremenitev, poslušati telo in sprejeti počitek kot del procesa.

To ni znak popuščanja.

To je znak športne zrelosti.

Morda je prav to največja razlika med športnikom, ki bo lahko užival v gibanju tudi čez deset ali dvajset let, in tistim, ki bo zaradi poškodb ali izgorelosti moral odnehati veliko prej.

Na koncu se lahko spet vrnemo k besedi ego.

Če jo razumemo kot željo po napredku, ni z njo nič narobe. Brez nje verjetno nikoli ne bi obuli tekaških copat ali se odpravili na dolg vzpon.

Če pa ego postane glasnejši od telesa, če nas prepriča, da sta bolečina in utrujenost nekaj, kar moramo vedno premagati, potem ni več naš zaveznik.

Najboljši rekreativni športniki niso tisti, ki vedno zmagajo nad svojim telesom.

So tisti, ki ga znajo pravočasno poslušati.

In morda je prav v tem največja zmaga – da šport ostane nekaj, zaradi česar živimo bolje, ne pa nekaj, čemur podredimo svoje življenje.

Na koncu?

Na koncu ego ni naš sovražnik.

Zaradi njega si upamo postaviti cilje, narediti prvi korak in vztrajati takrat, ko postane težko. Težava nastane šele takrat, ko postane glasnejši od telesa. Modrost rekreativnega športnika ni v tem, da ego premaga. Modrost je v tem, da ga zna postaviti na pravo mesto.

Še ego ne mara, da se obnašamo kot bebo.