Ko nas nekdo prehiti in ko moramo mi čakati

O primerjavi, ki o odnosu do sebe lahko pove več kot rezultat na uri

Na skupinski vožnji nekdo lažje od nas vozi v klanec. Mirneje diha. Ima boljši tempo, več moči ali več izkušenj. Malo pozneje je obratno. Nekdo drug zaostane in na vrhu ga čakamo mi.

V obeh trenutkih dobimo podatek o sebi.

Veliko rekreativcev precej dobro prenaša napor, težje pa dejstvo, da je nekdo boljši. Drugi imajo nasprotno težavo. Dobro se počutijo, dokler so med boljšimi. Ko morajo tempo prilagoditi počasnejšemu, postanejo nestrpni, pokroviteljski ali mu začnejo razlagati, kaj bi moral delati drugače.

Oba odziva govorita o istem, o tem, kako natančno človek pozna svojo trenutno sposobnost in kako stabilen je pri tem njegov občutek lastne vrednosti.

Primerjava je del rekreacije

V športu in rekreaciji je primerjava vedno zraven, saj čas, razdalja, moč, tehnika in vzdržljivost ustvarijo razlike, ki jih je težko spregledati, zato se primerjamo tako z drugimi kot tudi s sabo izpred meseca ali leta dni.

Primerjava je koristna, dokler jo uporabljamo kot podatek. Če nekdo teče hitreje, to pove nekaj o njegovi in o naši trenutni sposobnosti teka. Kdor bolje smuča, pokaže, kaj je mogoče razviti. Ob počasnejšem dobimo podatek, da na tem področju trenutno imamo več znanja, izkušenj ali zmožnosti.

Težava se začne, ko podatek o sposobnosti postane sodba o človeku. »On je danes hitrejši« postane »jaz sem slabši«. »Jaz sem močnejši« pa se spremeni v »jaz sem boljši«. Razlika je velika, ker se iz realnega podatka o tem, kaj ta dan zmoremo, premaknemo v razvrščanje lastne vrednosti.

Telo to razliko pozna.

Ko je hitrejši nevaren

Pri rekreativcu, ki težko sprejme boljšega od sebe, se to običajno najprej pokaže v telesu. Pozneje pridejo misli. Dih postane krajši, utrip višji, adrenalin raste, ramena se dvignejo in tempo se nenadoma poveča. Po mojem razumevanju je to dvig notranjega pritiska, ki egu da energijo za pretiravanje, saj ego v tistem trenutku hoče več, kot telo trenutno zmore.

Če ga na kolesu nekdo prehiti, začne nekaj vatov močneje voziti, čeprav tega ni načrtoval. Tekač v isti situaciji spremeni ritem. Kadar mu kdo pove svoj boljši rezultat, hitro poišče razlago, da je drugi mlajši, lažji, da ima boljše kolo ali več časa za trening. Seveda so te razlage včasih povsem resnične, njihov namen pa je lahko tudi zaščita lastne podobe.

Otrok je odvisen od okolja, ki mu daje varnost in pomen. Če je bila njegova vrednost med odraščanjem močno vezana na uspeh, pohvalo, oceno, zmago ali primerjanje s sorojenci, lahko odraslo telo razliko v sposobnosti še vedno doživi kot razliko v varnosti in sprejetosti. In ko zaostane, se v njem prebudi star občutek. »Z mano nekaj ni dovolj dobro.«

Tak rekreativec začne tekmovati tudi tam, kjer tekmovanja ni. Skrajne zmogljivosti so namenjene tekmovanju, testiranju in trenutkom, ko gre za preživetje. Skupinska vožnja ni nič od tega. Napor poveča zaradi človeka pred sabo in gre čez svoj prag zato, da bi popravil občutek v sebi, cilj treninga pa ostane nekje zadaj.

Ta trud poveča napetost. Kratkoročno se mu tako tekmovanje izplača, saj se občutek umiri, ko drugega dohiti ali ga vsaj ne izpusti predaleč naprej. Pristop skozi trud in bolečino sicer omogoča hiter napredek, a z zelo omejenim in čedalje težje dosegljivim vrhom. Podobno je, kot bi se kdo učil voziti avto samo v prvi prestavi.

Dolgoročno pa trenira po tempu, ki je primeren nekomu drugemu, in s tem nad svojo trenutno zmožnostjo, kjer ga telo najprej opozori z bolečino, in če trmasto vztraja, še s poškodbo ali obrabo. Iti v bitko brez zaveznika v svojem telesu je vnaprej izgubljen boj ali v najboljšem primeru Pirova zmaga. Občutka to ne uredi. Na naslednjem klancu je že nekdo drug.

Ob obilici dela v svojem podjetju sem v prostem času kolesaril, tekel, plaval in dvigoval uteži. Danes razumem, da me je v to sililo sovraštvo, ki sem ga razvil zaradi nemoči v otroštvu. Bilo je dovolj močan vir energije, da sem iz nič ustvaril uspešno trgovino in ob delu še veliko preveč treniral. Sčasoma se mi je v levem kolku pojavila bolečina in se razvila do neznosne. Zato sem prenehal kolesariti. Ko sem se preusmeril v drug šport, se je začasno umirila. Čez čas se je vrnila.

Ko počasnejši postane potreben

Nekdo je na določenem področju počasnejši, manj spreten ali manj vzdržljiv od nas. Zrel človek to razliko zazna in jo zna primerno upoštevati, saj ve, da ima trenutno več sposobnosti, zato mu tega ni treba vsakih deset minut dokazovati.

Kadar pa je občutek lastne vrednosti manj stabilen, postane počasnejši rekreativec priročen. Ob njem se počutimo sposobni, saj nam daje položaj, iz katerega mu svetujemo in ga popravljamo. Na skupinski vožnji ga čakamo z vidnim nezadovoljstvom, tehniko smučanja pa mu razlagamo, čeprav nas ni vprašal (in če človeka učimo, se ne bo nikoli naučil, saj je učenje aktiven proces in se vsak uči ob lastnih dejanjih). Za trening si izberemo skupino, v kateri smo skoraj vedno med najboljšimi. Takrat drugega človeka uporabljamo za uravnavanje svojega občutka vrednosti, kar nam da nadmoč, ki pa je iluzija in zdrži samo toliko časa, dokler drugi ostane počasnejši.

Isti človek se med hitrejšimi lahko počuti manjvrednega. Ko pride med počasnejše, se počuti nadrejenega. Se pravi, da sta navzven to dva različna odziva, pod njima pa je ista nestabilnost, saj mora lastno vrednost ves čas določati položaj v skupini.

Zdravo zavedanje samega sebe

Zdravo zavedanje sebe pomeni, da človek dovolj realno ve, kje je, da je na nekem področju zelo dober, drugje povprečen in nekje začetnik, in da se to skozi življenje spreminja.

Starost, spanje, zdravje, čas za trening, izkušnje, poškodbe in življenjske obveznosti spreminjajo našo trenutno sposobnost. V ponedeljek smo boljši od nekoga, čez leto dni je lahko obratno. Kdor to sprejme, prihrani veliko energije, saj sprejemanje trenutnega stanja prepreči nepotrebno borbo za izhod iz njega. Realno vedeti, kje smo, pa ni tako enostavno, ker tudi najbolj sposobni ne vedo, česa ne vedo, kar lahko opazimo pri drugih in tudi pri sebi ter svoji gibalni praksi. Zato je važno, da jo vedno znova kritično preverimo.

Čustvena zrelost omogoči, da se ob tem spremeni sposobnost, občutek lastne vrednosti pa ostane dovolj stabilen. Tak človek brez težav reče »danes je hitrejši od mene« in se od njega lahko kaj nauči. Enako mirno sprejme, da je sam v nečem boljši, brez potrebe po zmanjševanju drugega ali sebe.

To je zdrava skromnost. Pomeni natančno poznavanje svojih sposobnosti, brez napihovanja in brez zmanjševanja.

Kaj se zgodi v telesu med primerjanjem

V AEQ je pomemben trenutek, ko primerjava spremeni telesno stanje, saj je to znak, da je postala sodba.

Opazujte, kaj se zgodi, ko vas nekdo prehiti. Se tempo samodejno spremeni? Stisnete trebuh in začnete močneje pritiskati na pedala? Dihate še skozi nos ali že skozi usta? Se pojavi potreba, da bi ga pozneje dohiteli ali si razložili, zakaj je bil hitrejši?

Potem opazujte še drugo smer, ko morate nekoga čakati. Postanete nestrpni, dobite občutek, da vam jemlje trening, ali mu začnete dajati navodila? Vam njegovo počasnejše gibanje potrjuje, da ste sami dobri?

Po mojih izkušnjah je pri tem dober pokazatelj dih. Dokler brez težav dihamo skozi nos, je obremenitev primerna našim zmožnostim in gibanje je lahkotno, vdih skozi usta in izdih skozi nos pa že pomenita trud. Ko dihamo samo še skozi usta, smo nad svojo trenutno zmogljivostjo in nered v telesu se povečuje, na kar nas telo opozori s čedalje močnejšo bolečino.

Zato ob naslednjem prehitevanju najprej preverite dih in šele nato tempo.

Telo v teh trenutkih pokaže, koliko svobode imamo pri primerjanju.

Te odzive lahko zakrije senzomotorična zastrtost, kot v AEQ imenujem manj natančno zaznavanje dela telesa, giba ali tega, koliko napora človek uporablja. Dodatni vati, ki jih kolesar ni načrtoval, so lahko napor, ki ga ni natančno zaznal. Človek se ima za tekmovalnega, zahtevnega ali zelo motiviranega in ta podoba se drži, ker prinaša rezultate, telesnega razloga pod njo pa ne čuti dovolj jasno, zato težko loči zdravo ambicijo od potrebe po potrditvi.

In kadar komu svetuje, sam ne ve, ali mu pomaga ali si utrjuje položaj nad njim. Reševati druge je odrešujoče, če pri tem človek ne pozabi reševati sebe.

Kaj nas nauči tisti pred nami in kaj tisti za nami

Kdor je v nečem boljši od nas, nam lahko pokaže mejo našega trenutnega znanja. To je dragoceno. Ob njem vidimo boljšo tehniko, bolj ekonomično gibanje, več izkušenj ali večjo sposobnost prenašanja obremenitve. Če ga zmoremo gledati brez ogroženosti, dobimo učitelja. Tudi če nam nikoli ničesar ne razloži.

Kdor je v nečem slabši od nas, pokaže, kaj naredimo s svojo prednostjo.

Znamo upočasniti, ko je to smisel skupne aktivnosti? Ali lahko svoje znanje predamo brez pokroviteljstva? Zmoremo biti v nečem dobri, ne da bi iz tega naredili lestvico človeške vrednosti? In nekoga počakati, ne da bi zaradi tega izgubili mir?

Zato sta koristna oba. Boljši pokaže, koliko zmoremo sprejeti svojo omejenost. Slabši pokaže, koliko zmoremo nositi svojo moč.

Ko primerjava dobi pravo mesto

Zrel rekreativec se še vedno primerja, saj mu primerjava pomaga razumeti realnost. Rezultat primerjave pa ga ne določi. Dvig čustvene zrelosti omogoči, da primerjavo, ki mu je prej služila za razvrščanje lastne vrednosti, uporabi takrat, ko je to primerno in potrebno. Ko ga nekdo prehiti, lahko ostane v svojem ritmu. Kadar sam koga prehiti, mu zaradi tega ni treba postati večji. Ob porazu si dovoli razočaranje in ga uporabi za učenje, saj zaupa, da se bo iz tega kaj naučil, namesto da bi se čutil krivega. Ob zmagi je zadovoljen in pri tem nikogar ne poniža.

Tak odnos do rekreacije krepi sposobnost ostati v realnosti. V življenju bomo tako in tako vedno srečevali ljudi, ki so v nečem boljši od nas, in ljudi, ki so v istem slabši, pa naj gre za znanje, denar, odnose, delo, zdravje ali sposobnost vplivanja na okolje. Rekreacija je dober laboratorij, ker razlike hitro in dovolj jasno pokaže.

Ko lahko nekoga spustimo naprej, ne da bi ob tem izgubili sebe, smo skozi rekreacijo razvili nekaj pomembnega. Isto velja, ko lahko nekoga počakamo na vrhu in zaradi tega ne postanemo večji.

Takrat vemo, kdo smo, tudi ko vrstni red ni po naši želji.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0