Poškodba se ne zgodi tisti dan

O verigi prezrtih signalov in o praznini, ki je nobena ura ne izmeri

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0

Meča popustijo na zadnjem kilometru. Ali pa se koleno zategne na treningu, ki ni bil težji od prejšnjih, in ahilova tetiva zaboli po vzponu, kakršnih ste naredili že sto. Datum poškodbe je jasen in prav zato zavaja, saj se je tistega dne podrl samo zadnji člen.

Veriga je tekla že tedne.

Kaj je bilo pred tem

Prvi člen je bil spanec, ki ni več regeneriral, vi pa ste ga pripisali napornemu tednu. Drugi je bila jutranja trdota, ki je popuščala dlje kot prej, in ste jo pripisali letom. Tretji je bil isti tempo, ki je nenadoma zahteval več, kar ste razložili z vročino in slabšim dnem. Četrti je bila volja, ki je padla pred formo, in to ste vzeli za lenobo.

Vsaka od teh razlag je bila mogoča. Vsem skupno pa je to, da od vas niso zahtevale nobene spremembe.

Temu, kar je nastalo vmes, v AEQ pravim informacijski vakuum.

 

Kaj je informacijski vakuum

To je stanje, ko nimate dovolj točnih podatkov o tem, kaj se dogaja okoli vas in v vas, obenem pa se niti ne zavedate, da so ti podatki napačni ali da jih ni. Nevaren postane takrat, ko ravnate, kot da veste, čeprav ne veste. Takrat trenirate po delni ali zastareli sliki o sebi in ste hkrati prepričani, da je popolna.

Brez samoprevare vakuum ne bi zdržal tako dolgo. Odsotnost bolečine vzamete za dokaz, da je vse v redu, in ker vas nič ne boli dovolj, da bi se ustavili, sklepate, da se ne dogaja nič. Tišina pa ni podatek. Tišina je samo tišina.

Kratkoročno vam to prinese mir. Glava dobi zaokroženo sliko, telo dobi dovoljenje, da ne javlja več, vi pa dobite občutek nadzora, ki ga ni treba braniti in ki vas nič ne stane. Dolgoročno ga plačate takrat, ko se razlika med sliko in resničnostjo pokaže naenkrat in v celoti. Ne postopoma. V enem kosu.

 

Zakaj razlaga vedno zmaga

Signal, ki ga vzamete resno, nekaj stane. Pomeni, da spremenite načrt, izpustite trening, prestavite tekmo ali priznate, da forma ni tam, kjer bi po koledarju morala biti. Razlaga ne stane nič.

Resnica vam nalaga odgovornost in je zato težja od razlage, ki odgovornost z vas sname. Kratkoročno. Dolgoročno je teža razlage vedno večja, dokler je recimo ne plača tetiva.

Pri tistih, ki jih trening drži pokonci tudi takrat, ko je drugod v življenju težko, je ta cena še višja. Signal takrat ne ogroža samo načrta. Ogroža edini prostor, v katerem se človek počuti močnega, in tam se razlaga sprejme še hitreje.

 

Zakaj tega ne izmeri nobena ura

Merilnik moči, ura, spremljanje utripa in izvid vam dajo številke o zunanjem. Ne povedo pa, kako blizu roba ste.

Podatkov o treningu imamo več kot kdaj prej, podatkov o sebi pa manj. To razmerje je tiho in prav zato nevarno, saj se zunanja slika veča, notranja pa se krči, razliko med njima pa opazite šele takrat, ko vas nekaj ustavi.

Napake ne dela naprava. Napaka nastane takrat, ko številko vzamete za celoto. Zelene vrednosti pomirijo, pomirjen človek pa neha spraševati, in prav to je trenutek, ko se veriga lahko nadaljuje neopazno.

Praznine v sebi se namreč ne da izmeriti z napravami, ker ni mehansko stanje. Telesni občutek seveda ne nadomešča zdravnika ali fizioterapevta. Pomaga pa, da se oglasite pravočasno, namesto da čakate, dokler vas ne prisili nekaj hujšega.

 

Zunanji vakuum ne more biti manjši od notranjega

To je jedro tega, kar učim, ko delam s posamezniki in ko svetujem podjetjem in vrhunskim športnim ekipam. Kako slabo zaznavate dogajanje okoli sebe, je vedno povezano s tem, kako slabo zaznavate dogajanje v sebi. Kot delovni model to zapišem takole. Zunanji informacijski vakuum ne more biti manjši od notranjega.

Razlog je fizikalno preprost. Zaznava zunanjega sveta teče skozi telo in ne mimo njega. Kdor sebe ne čuti, ima za branje okolja na voljo manj, kot misli.

Prav to zvezo pretrga senzorno motorična amnezija, torej stanje, v katerem telo pozabi, kako naj zazna in sprosti napetost. Kronično napeta mišica iz zaznave izpade, tako da je ne čutite, dokler se ne napne močno, in bolj ko je telo napeto, tišji so njegovi signali. Dlje ko so tihi, dlje lahko trenirate v praznini podatkov, ne da bi to sploh opazili.

Napetost pa ne zastre samo zaznave. Bolj ko je telo suho in trdo, težje spreminja smer in hitrost, saj se podlagi manj prilagaja in se ji bolj upira. Mehkejše telo udarec vsrka, trdo pa ga prenese naprej, v tetivo, sklep in hrbtenico.

Zato se poškodba pogosto zgodi na mestu, ki je bilo samo najšibkejši člen, in ne tam, kjer je bil vzrok.

 

Kako veriga pada

Vsak člen posebej je obvladljiv. En slab spanec ne podre ničesar in en težji trening tudi ne.

Ko pa se členi naložijo drug na drugega, nastane domino učinek, in vsak naslednji pade lažje, ker je prejšnji že zamajal ravnotežje. Prav zato se veriga na koncu odvije hitreje, kot se je začela, vi pa se sprašujete, kako se je to sploh lahko zgodilo.

Nekateri to prenesejo dlje kot drugi. Izkušenost, mladost in dobra telesna pripravljenost posledice blažijo, imajo pa mejo, ki je nihče ne vidi vnaprej in ki se pokaže šele takrat, ko je človek že čez njo. Bolj ko ste odporni, več členov nosite, preden se kaj zgodi, in bolj nenadna je zato videti poškodba. Odpornost verige ne ustavi. Samo podaljša jo.

Enako deluje zunaj športa. Ena prezrta informacija v službi ali v odnosu sama po sebi ne podre ničesar, veriga prezrtih signalov pa na koncu podre nekaj velikega.

 

Kaj lahko naredite

Prvi korak je najtežji in hkrati najpomembnejši. Vakuum morate začutiti in si priznati, da obstaja. Večina domino učinkov steče prav zato, ker športnik, ekipa ali trener predolgo vztraja pri tem, da je vse pod nadzorom. Šele ko priznate, da nečesa ne veste ali da vaša slika morda ni točna, lahko sploh ukrepate.

Drugi korak je konkreten in traja pol minute. Pred vsakim treningom, preden pogledate načrt, preverite tri stvari. Kako ste spali. Kako se je telo odzvalo na prvo minuto gibanja. Koliko volje imate za to, kar piše v načrtu. Nato izberite manj od tistega, kar bi izbrala volja. Iz premalo lahko naredite več, iz preveč pa najprej umiritev.

Tretji korak je globlji in zahteva več časa. Toleranco na informacijski vakuum znižate tako, da postopno povečujete občutljivost telesa, saj manj napeto telo bolje čuti in prej javi, da nekaj ne štima. Manjša ko je ta toleranca, prej ukrepate, in prej ko ukrepate, manj členov ima veriga. To ni stvar enega dne. Je stvar postopnega dela, pri katerem telo iz meseca v mesec bolje sliši sebe.

Če je telo dovolj občutljivo in povezano, se pogosto zgodi, da vam nekaj od znotraj tiho reče, naj danes upočasnite, čeprav za to nimate nobenega zunanjega podatka. Magija pa to ni. To je intuicija, ki govori skozi telo, in prav ta glas vam da tiste dneve, v katerih lahko na prihajajoče še vplivate.

 

Za konec

Informacijskega vakuuma ne boste nikoli povsem odpravili. Vedno bo nekaj, česar o svojem telesu ne veste, in vedno bo trenutek, ko vam bo glava servirala napačno sliko.

Lahko pa poskrbite, da praznina v vas ne bo večja od tiste zunaj in da prva padla domina ne sproži cele verige.

Poškodba se ne zgodi tisti dan. Zgodi se v tednih, ko je bilo vse videti v redu.