Zakaj Pogija nese na nos

Zakaj ima Tadej Pogačar (morda) sedež nagnjen navzdol?

Če imaš srečo, da si lahko od blizu ogledaš Pogačarjeva tekmovalna kolesa, ti pogled skoraj nehote obstane na sedežu. Na vseh je konica opazno obrnjena navzdol.

Ups. Kaj pa je to?

Napaka? Modna muha? Ali pa nekaj, česar večina rekreativnih kolesarjev še ni opazila?

Pred nekaj leti bi marsikateri serviser ob pogledu na takšno nastavitev sedeža najprej segel po imbus ključu in vodni tehtnici. Konico bi poravnal, sedež pomaknil nekoliko nazaj in bil prepričan, da je naredil uslugo lastniku kolesa.

Danes isti položaj analizirajo biomehaniki najboljših ekip sveta.

Ko pogledamo kolo Tadeja Pogačarja, hitro opazimo dve stvari. Konica sedeža je vidno nagnjena navzdol, sedež pa je pomaknjen precej naprej. Za marsikaterega rekreativca je to skoraj bogokletno, saj je v nasprotju s tem, kar smo desetletja poslušali na bike fittingih.

Je Pogačar obrnil na glavo pravila nastavitve kolesa?

Ne.

Je pa pokazal, da nekatera pravila niso bila večne resnice, ampak predvsem dobra izhodišča. In da se tudi v kolesarstvu znanost razvija. Včasih celo hitreje kot naše navade.

 

Od kolena smo prišli do kolka

Dolga leta je večina nastavitev koles temeljila na enem sklepu – kolenu.

Višina sedeža, njegov položaj naprej ali nazaj in celo dolžina gonilk so se pogosto določali predvsem glede na kot v kolenu ali položaj kolena glede na os pedala.

Danes se pogled spreminja.

Vse več raziskav in biomehanskih analiz kaže, da je za učinkovitost pedaliranja pogosto pomembnejše dogajanje v kolčnem sklepu. Če je kolk pri zgornjem delu obrata preveč zaprt, postane dihanje težje, mišice delujejo v manj ugodnem položaju, poveča se obremenitev ledvenega dela hrbtenice, hkrati pa je težje dolgo vztrajati v aerodinamičnem položaju.

Da se je razmišljanje res spremenilo, potrjujejo tudi raziskovalci, objavljeni v Journal of Sports Sciences. Ugotavljajo, da sodobni bike fitting vedno pogosteje temelji na optimizaciji kolčnega kota in ne več zgolj na položaju kolena.

Ni naključje, da številni sodobni bike fitterji danes najprej gledajo kolčni kot in šele nato koleno.

 

Kaj se je zgodilo s pravilom KOPS?

Dolga leta je bilo skoraj sveto pravilo, da mora biti pri vodoravni gonilki koleno navpično nad osjo pedala. Angleška kratica KOPS (Knee Over Pedal Spindle) je bila skoraj sinonim za pravilno nastavitev sedeža.

Danes o tem govori precej manj ljudi.

Ne zato, ker bi bilo pravilo napačno, ampak zato, ker se je izkazalo, da samo po sebi ne napoveduje niti večje moči, niti večjega udobja, niti manj poškodb. Postalo je uporabna orientacija, ne pa univerzalna resnica.

To ne pomeni, da je KOPS neuporaben. Pomeni le, da sam po sebi ne pove dovolj. Danes je le eden od številnih koščkov precej bolj zapletenega mozaika.

Prav zato lahko danes vidimo vrhunske kolesarje z zelo različnimi položaji sedeža, pa vsi razvijajo izjemne moči.

Kot radi rečejo izkušeni bike fitterji: dva enako hitra kolesarja lahko sedita zelo različno.

 

Zakaj je sedež pomaknjen tako naprej?

Ko pogledamo Pogačarjevo kolo, hitro opazimo, da sedež ni le nagnjen, ampak tudi izrazito pomaknjen proti krmilu.

Na prvi pogled se zdi nelogično.

Dolga leta smo poslušali, da mora biti sedež dovolj zadaj, da je koleno v "pravilnem" položaju.

Danes razumemo, da naprej pomaknjen sedež ne pomeni nujno večje obremenitve kolen.

Njegov glavni namen je nekaj drugega.

Omogoča, da se celotno telo zavrti nekoliko naprej okoli gonilnega ležaja. S tem ostane kolčni kot bolj odprt, čeprav je trup zelo nizek in aerodinamičen.

Prav zato lahko vrhunski kolesar razvija veliko moč, hkrati pa lažje diha in dlje časa vzdržuje agresiven položaj.

Podoben premik opažajo tudi novinarji revije Cycling Weekly, ki že leta spremljajo razvoj položajev najboljših profesionalcev. Vse manj je pomembno, kako nizko sedimo, vse bolj pa, kako odprt ostane kolk.

Zakaj je konica sedeža obrnjena navzdol?

To je verjetno najbolj opazna podrobnost. Na prvi pogled se zdi skoraj napačna.

Toda biomehanika razlaga nekaj drugega.

Ko medenico zavrtimo naprej, kot to počnejo sodobni profesionalci, se močno poveča pritisk na presredek.

Če bi sedež ostal popolnoma raven, bi marsikateri kolesar že po nekaj kilometrih občutil odrevenelost ali bolečine.

Z rahlo navzdol obrnjeno konico se medenica lažje zavrti naprej, pritisk na mehka tkiva se zmanjša, položaj pa postane udobnejši.

Na zanimiv podatek opozarjajo tudi raziskovalci Univerze Colorado Boulder. Pri delu rekreativnih kolesarjev so ugotovili, da je manjši naklon sedeža izboljšal biomehaniko pedaliranja pri vožnji navkreber in zmanjšal pritisk na sedalne strukture. Ob tem poudarjajo, da tega ne gre razumeti kot univerzalnega priporočila.

 

Zakaj tudi krajše gonilke?

Če pogledamo Pogačarjevo nastavitev kot celoto, hitro ugotovimo, da navzdol nagnjen sedež ni samostojna sprememba.

Je del sistema.

Pogačar uporablja 165-milimetrske gonilke, ki omogočajo manjši krog pedaliranja. To pomeni manjše upogibanje kolkov in kolen v zgornjem delu obrata.

Raziskave kažejo, da krajše gonilke zmanjšajo zapiranje kolka, omogočijo nekoliko večji nagib medenice naprej ter praviloma ne zmanjšajo razvite moči.

Ni naključje, da številni proizvajalci in biomehaniki danes ponovno odpirajo razpravo o dolžini gonilk. Še pred nekaj leti je bilo skoraj nepredstavljivo, da bi najboljši kolesar na svetu vozil s 165-milimetrskimi gonilkami. Danes temu sledi vse več profesionalcev.

 

Ali to pomeni, da smo doslej vse delali narobe?

Ne. Pomeni pa, da danes razumemo več.

Dolga leta smo iskali idealno nastavitev kolesa. Danes vse bolj iščemo idealno nastavitev za posameznika.

To ni ista stvar.

Nekdo ima izjemno gibljive kolke, drugi precej manj. Nekdo lahko brez težav dve uri vozi v izrazito aerodinamičnem položaju, drugi bo že po dvajsetih minutah začutil bolečine v križu.

Vodna tehtnica je bila dolga leta skoraj obvezna oprema vsakega bike fitterja.

Danes sama po sebi ne pove skoraj ničesar. Pomembno je predvsem vprašanje, kaj se zgodi, ko človek sede na kolo.

Takrat geometrija na papirju postane geometrija človeka. In to sta pogosto dve različni stvari.

Zato vodilni bike fitterji danes vedno bolj poudarjajo individualizacijo položaja in opozarjajo, da statične meritve brez opazovanja gibanja povedo le del zgodbe.

 

Naj zdaj tudi mi obrnemo sedež navzdol?        

To je vprašanje, ki si ga po ogledu Pogačarjevega kolesa zastavi marsikdo.

Odgovor je preprost.

Ne tako hitro.

Če bomo zgolj spustili konico sedeža, ne da bi prilagodili višino sedeža, njegov položaj, dolžino gonilk, višino krmila in celotno geometrijo položaja, bomo najverjetneje začeli drseti proti krmilu. Posledica bodo večje obremenitve dlani, ramen, vratu in spodnjega dela hrbta.

Pogačar ni spremenil samo položaja sedeža. Spremenil je način razmišljanja o položaju na kolesu.

Njegova nastavitev ni nastala po navdihu. Nastala je po biomehanskih meritvah, analizah, testiranjih v vetrovniku in tisočih urah treninga. Njegovo telo pa je temu položaju izjemno prilagojeno.

 

Pravila niso več večna

Morda največja lekcija Tadeja Pogačarja sploh ni v tem, da bi morali vsi obrniti konico sedeža navzdol.

Njegova največja lekcija je, da vrhunski šport nikoli ne preneha postavljati vprašanj.

Tudi takrat, ko smo prepričani, da odgovore že poznamo.

Kar smo še pred desetimi leti razumeli kot skoraj neizpodbitno pravilo, je danes pogosto le ena od možnosti. Dober bike fitting zato ni več iskanje popolnega položaja po učbeniku, ampak iskanje položaja, v katerem posameznik lahko učinkovito razvija moč, sproščeno diha, ostane aerodinamičen in predvsem dolgo vozi brez bolečin.

Če nas je Pogačar česa naučil, potem ni tega, da moramo vsi sedeti kot on.

Naučil nas je nekaj veliko pomembnejšega.

Da je v športu največji napredek pogosto prav to, da si upamo podvomiti o pravilih, ki so se nam še včeraj zdela samoumevna.

Morda največja sprememba sploh ni v nekaj stopinjah naklona sedeža. Največja sprememba je v tem, da smo po dolgih letih spet začeli postavljati vprašanja.

V športu je to skoraj vedno začetek napredka.

Pogi ni sprožil le nove kolesarske revolucije na Touru. Zanetil je tudi iskro, zaradi katere smo začeli kolesarji drugače razmišljati o položaju na kolesu. In to je morda še večja zmaga od tistih, ki jih meri rumena majica.