Zakaj ne neham, ko je preveč

Problem ni trening. Problem je stanje, iz katerega treniramo.

Veliko rekreativcev danes trenira vedno več, močneje in dlje, hkrati pa imajo vedno več občutka, da njihova telesna pripravljenost nikoli ni dovolj dobra. Ne govorijo o tem, da bi bili brez energije. So disciplinirani, redni, informirani, spremljajo meritve, programe, prehrano in regeneracijo. Imajo močno voljo.

Vendar imajo stalno potrebo, poriv, da bi morali še več, še bolje, še hitreje, še dlje, še bolj pravilno.

 

Ko trening ne rešuje, ampak prikriva napetost

V AEQ 2.0 to ni problem treninga, to je problem standarda, praga in kroničnega stanja živčnega sistema. Tako lahko oseba sočasno izboljšuje rezultat, a hkrati slabša notranji red. In ko notranji red pada, se nezadovoljstvo poveča, ne zmanjša, saj telo postane trše, dih krajši, zaznava površna, odnos do sebe pa bolj kritičen.

Rekreativni šport je v osnovi dober, ker je urejeno gibanje eden najmočnejših virov vitalnosti. Težave se razvijejo, ko gibanje ne deluje več kot podpora življenju, ampak kot pot sprostitve povišane in stalne notranje napetosti.

To je trenutek, ko trening preneha biti skrb in postane obramba pred odtujenostjo od sebe ali boj pred spoznanjem o sebi. Veliko ljudi tega ne zazna, ker družba spodbuja, da treniraš, da si aktiven, da premaguješ sebe, da gradiš formo.

V AEQ logiki ukvarjanja s tem pogostim procesom, ki se običajno konča v poškodbi, nesreči ali ločitvi, se vprašanje ne glasi, ali treniraš, temveč iz kakšnega stanja treniraš.

Če treniraš iz mirnega stanja, se telo uči boljše organizacije, izboljšuje oporo, učinkovitost, koordinacijo, dihalni ritem in tudi sposobnost odnosa.

Če treniraš iz kronične napetosti, trening postane še ena oblika zategovanja oklepa, izčrpavanja ali omamljanja, ki omogoči beg ali boj proti realnosti, v kateri oseba je.

Navzven je videti kot disciplina, navznoter pa deluje kot sredstvo nižanja stalno rastočega pritiska. Kot odlivanje vode iz umivalnika z zamašenim odtokom, nad katerim je pipa, ki je ne moremo zapreti.

 

Približek in standard

V AEQ 2.0 uporabljamo razliko med približkom in standardom.

Približek je rezultat, ki ga dosežem, ko sem spočit, ko je dan dober, ko imam mir, ko sem v pravem razpoloženju.

Standard je stanje, ki drži tudi takrat, ko življenje pritisne na nas in ni uvidevno, sočutno ali razumno.

Veliko rekreativcev lovi približek. To pomeni, da lovijo rezultat, formo, čas, kilometre, moč, definicijo, pri tem pa ne gradijo standarda notranjega reda. Zato se zgodi paradoks: fizično so močnejši, psihofiziološko in odnosno pa bolj krhki. Njihov prag za stres se znižuje, njihova toleranca do počitka pada, njihov notranji kritični glas se krepi, regeneracija pa postaja vedno težja.

To se pogosto pokaže v slabšem spancu, v večji razdražljivosti, v občutku, da morajo nenehno nekaj popravljati, in v tem, da jim vedno več treninga daje olajšanje za vedno krajši čas.Ko olajšanje mine, se vrne isti pritisk, zato morajo spet trenirati, še močneje ali pogosteje. Ker ne znajo zapreti pipe, morajo gasilsko prazniti umivalnik, da ne pride do poplave.

 

Kronična napetost kot skriti pogon treninga

Ključni mehanizem je kronično stanje živčnega sistema. Ko je človek v visokem tempu življenja, ko so zahteve pogoste in visoke, ko je tehnologija stalno na voljo kot vzgled, kako bi lahko bili še boljši, če bi bili bolj stroj in manj človek, ko ni jasnih mej med delom in počitkom, se telo navadi delovati v povišani pripravljenosti.

V takem stanju se izdih skrajša, prsni koš se zaklene, trebuh otrdi, vrat in ramena prevzamejo breme, noge pa postanejo pretrde, potem pa kot strela z jasnega — takrat, ko je najmanj treba — premehke.

V tem stanju se veliko ljudi ne zaveda, da niso utrujeni samo zaradi dela ali vremena, ampak zaradi stalnega držanja sebe v napetosti, ki je zaradi ločenosti med zavestjo, telesom in okolico ne zaznamo in ne razumemo.

Trening namesto da bi to stanje znižal, postane način, da oseba ohrani občutek kontrole. Kadar sem napet, mi trening da občutek, da nekaj delam prav, da sem učinkovit, da imam smer.

To je zelo mamljivo.

Vendar telo v kronični napetosti ne uči prožnosti, uči ohranjati ali krepiti oklep. Zato je po začetnem napredku vedno več poškodb, več vnetij, več trdote, več kompenzacij in več nezadovoljstva. In vedno več dela za vedno manj napredka.

 

Ko telo in odnosi začnejo plačevati ceno

Ko nimamo občutka za upogibanje, se tisto, kar pregrobo zvijamo, zlomi. Včasih koleno, včasih ahilova tetiva, včasih ključnica, včasih partnerski odnos. Ceste so vedno bolj polne vrhunsko pripravljenih ločenih rekreativcev in rekreativk, ki ustvarijo partnerski odnos s kolesom, ker si ne priznajo, da razpada odnos s partnerjem.

Tu je še en faktor, ki ga AEQ 2.0 jasno definira in uporablja pri svojem učenju tistih, ki bi radi izstopili iz tega začaranega kroga.

 

Senzorno-motorična zastrtost

Senzorno-motorična zastrtost.

Ko je oseba kronično napeta, se zaznava mora znižati, ker je preveč vplivov, dražljajev in informacij. Živčni sistem zmanjša zaznavo, da lahko človek sploh funkcionira.

Posledica je, da rekreativec ne čuti več natančno, kdaj pretirava, kdaj je tehnika neučinkovita, kdaj telo kompenzira, kdaj dihanje postaja preplitvo, kdaj napetost postaja prevelika.

Za to nima ne časa, ne energije, ne senzorne pretočnosti.

Čuti šele na koncu, ko pride bolečina, poškodba ali izčrpanost. Zato se ne zna ustaviti. Ne zna se ustaviti, ker nima dovolj zgodnje in jasne informacije ter telesne zrelosti, da bi jo sprejel takšno, kot je, ker bi to pomenilo, da mora pogledati pod njo — globlje vase.

Ustavljanje in doziranje napora ni odločitev v glavi. Ustavljanje in doziranje je sposobnost zaznave praga v telesu. Kdor ne čuti praga, bo šel čez prag v preveč in prevečkrat.

Zato tudi pogosto vidim, da človeka ne ustavi lastna odločitev — ustavi ga telo, partnerstvo ali družina.

Telo ga ustavi z bolečino, vnetjem, nespečnostjo ali izgorelostjo.

Partnerstvo ga ustavi s konfliktom, odtujenostjo ali občutkom, da ni več stika.

Družina ga ustavi s težavami otroka v šoli, z vedenjskimi izzivi, z boleznimi ali z razpadom notranjega miru doma.

 

Ko trening postane dokaz lastne vrednosti

To niso naključni dogodki. To so povratne informacije okolja, ki pokažejo, da je rekreativni napor postal preproga, pod katero pometemo notranji nered, in način, kako ne videti, kaj je res.

Oseba poskuša z vadbo ustvariti iluzijo miru, a miru ne razvije, ker vadba ne ureja vzroka, ureja simptom.

Pri mnogih se za tem skriva še globlji razlog — identiteta.

Rekreativni šport postane dokaz, da sem dovolj dober, da sem živ, da sem vreden, da imam kontrolo. Če to drži, potem je počitek nevaren, ker počitek pomeni, da se poveča verjetnost, da si bom kasneje očital, da bi lahko vložil več.

Zato se človek težko ustavi, tudi ko ve, da bi bilo to nujno ali pametno.

V AEQ 2.0 je to klasična zamenjava med vrednostjo in učinkovitostjo. Človek si ne priznava vrednosti, dokler ni učinkovit. Trening postane valuta za samospoštovanje. In kjer je trening valuta, tam nikoli ni dovolj.

 

Rešitev v AEQ 2.0

Kaj je torej rešitev v AEQ 2.0 jeziku?

Rešitev ni manj treninga. Rešitev je drugačen odnos do treninga.

Najprej je treba prepoznati, ali trening služi zdravju ali služi regulaciji notranje napetosti. Če služi regulaciji, potem je treba najprej urediti stanje, ne program.

Urediti izdih, urediti oporo, zmanjšati tlak v trupu, povečati zaznavo in spustiti notranjo potrebo po dokazovanju.

To se ne zgodi z motivacijskim stavkom. To se zgodi z doziranim procesom, kjer človek ponovno razvije sposobnost zaznave praga.

Ko začneš čutiti prej, se začneš ustavljati prej. Ko se začneš ustavljati prej, se začne premikati standard.

Drugi korak je, da trening dobi merila, ki niso samo rezultat, ampak stanje.

Merilo niso samo kilometri. Merilo je, ali izdih po treningu postane mirnejši, ali se trebuh zmehča, ali se vrat razbremeni, ali se izboljša spanec, ali se doma poveča potrpežljivost, ali se v odnosu zmanjša reaktivnost.

Če trening povečuje rezultat, hkrati pa slabša spanje in odnos, potem treniraš proti sebi.

Tretji korak je ritem.

Telo se reorganizira skozi ritem, ne skozi ekstrem. Kdor gre v ekstreme, dobi ekstremne posledice. Kdor gradi ritem, gradi standard.

Ko se ritem uredi, človek ne potrebuje več stalnega dokazovanja, ker se samospoštovanje začne naslanjati na notranjo oporo, ne na rezultat.

Takrat se zgodi največji premik. Rekreativec je lahko še vedno zelo pripravljen, a ni več kronično nezadovoljen.

Njegova pripravljenost postane mirnejša, bolj funkcionalna, bolj odporna na stres in predvsem manj destruktivna za odnose.

Kronično nezadovoljstvo rekreativcev s telesno pripravljenostjo ne nastane zato, ker bi bili premalo disciplinirani, ampak zato, ker disciplina brez notranjega reda postane nasilje nad sabo.

Ko se pritiski prenesejo v telo, partnerstvo ali družino, sistem človeka ustavi namesto njega.

AEQ 2.0 ponudi drugačno pot: gradnjo standarda, kjer trening ni več valuta za vrednost, ampak postane del urejenega ritma, ki dviguje kapaciteto, zmanjšuje entropijo in podpira zrelo, odraslo življenje.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0