Ko uspeh ne prinese miru

Dober športni dosežek ni težava. Težava nastane, ko po njem ne znamo več ostati pri sebi.

Dober rekreativni športni dosežek je prijeten. Tu ni treba igrati kakšne zadržane skromnosti, kot da veselje po uspehu ni dovolj zrelo. Če si se pripravljal, treniral, hodil ven tudi takrat, ko vreme ni sodelovalo in telo ni imelo posebnega navdušenja nad tvojimi načrti, je prav, da si zadovoljen.

Telo ima rado priznanje. Tudi zavest ga potrebuje. Človek sme reči, dobro sem naredil.

Težava se ne začne pri veselju. Začne se takrat, ko dosežek ne ostane lep dogodek, ampak postane nova zahteva. Še preden si dobro prečkal cilj, se v tebi že oglasi notranji računovodja. Naslednjič hitreje. Naslednjič dlje. Več višincev, boljši tempo, boljša uvrstitev. Tak glas se rad predstavi kot zdrava ambicija. Včasih tudi je. Pogosto pa je samo stara notranja prisila, ki si je za nekaj trenutkov nadela novo medaljo.

Cilj je včasih pametnejši od človeka. Cilj jasno pove, tukaj se je nekaj končalo. Človek pa tega vedno ne sliši. Namesto da bi začutil zaključek, že išče novo napetost. Kot bi spekel dober kruh, ga niti pošteno povohal ne bi, ampak bi takoj začel premišljevati, kako bo naslednjič zgradil večjo peč. Nekaj v njem ne zna ostati v dovolj. In ravno ta nezmožnost ostati v dovolj je ena bolj prikritih pasti rekreativnega športa. Ne najbolj nevarna, samo najmanj očitna.

Iz pogleda AEQ 2.0 dober dosežek ni samo posledica volje, kondicije in programa. Je posledica razmerja med obremenitvijo, zmožnostjo in znanjem. Obremenitev je tisto, kar od telesa zahtevaš. Zmožnost je to, kar telo v danem stanju res zmore. Znanje pa je tvoja sposobnost, da to dvoje povežeš na učinkovit, varen in smiseln način. Kadar je obremenitev večja od zmožnosti, mora razliko pokriti živčno-mišični sistem. Pokrije jo z več napetosti, krajšim dihom, tršo čeljustjo, višjim notranjim pritiskom in slabšim občutenjem.

To lahko nekaj časa deluje. Telo je izjemno sposobno in zmore marsikaj tudi takrat, ko človek z njim ne sodeluje dobro. Ravno zato nas zna prevarati. Rezultat zna biti dober tudi takrat, ko odnos do telesa ni. Ura ti pokaže napredek, telo pa beleži dolg. In človek pogosto bolj verjame uri. Razumljivo, ura je glasna, natančna in prijetno brezčutna. Telo pa govori bolj nerodno, tišje in pogosto za ego nerazumljivo. Še najbolj skozi napetost in skozi spanec. Skozi razdražljivost in utrujenost. Skozi bolečino in skozi odnos do ljudi okoli sebe.

Zato se zdrav odnos do dobrega športnega dosežka ne meri na ciljni črti. Meri se naslednji dan. Kako spiš. Kako dihaš. Kakšen vstaneš in kako se pogovarjaš doma. Imaš več potrpežljivosti ali manj. Si po uspehu bolj dostopen za partnerja, otroka in običajno življenje, ali si postal športni projekt, ki zahteva mir, ker je včeraj veliko dosegel. Če rezultat izboljša številke in hkrati poslabša tvojo prisotnost v odnosih, je čas, da neha romantika o zdravju.

Če po dobrem športnem dosežku potrebuješ nov dosežek zato, da ne padeš v notranjo praznino, šport ni več samo šport. Začel si ga izrabljati. In če mora telo račun za to plačevati z bolečino, slabšim spanjem, razdražljivostjo, vnetji in postopnim odmikom od bližnjih, je izraba prešla v zlorabo. Šport zna biti dober učitelj. Tudi dobro stvar pa lahko uporabimo narobe, kadar z njo bežimo pred tem, česar ne znamo čutiti drugače.

Veliko rekreativcev ni odvisnih od samega športa. Odvisni so od stanja, ki ga šport ustvari. Od dviga energije, občutka moči in začasne tišine v glavi. Od priznanja okolice in dokaza, da še zmorejo. Od občutka, da so nekaj vredni, ker so nekaj premagali. To ni težava, dokler veš zase. Težava nastane, ko temu rečemo zdravje in ne opazimo, da brez novega cilja postanemo nemirni, prazni ali celo otožni.

V AEQ 2.0 k temu ne pristopimo z obsojanjem. Rekreativec, ki se žene naprej, ni neumen ali samodestruktiven. Pogosto je samo premalo v stiku s sabo, da bi pravočasno ločil zdrav napor od stare prisile. Njegova zavest hoče napredek, telo pa mu že dolgo sporoča, da plačuje previsoko ceno. Ker je povezava med zavestjo in telesom oslabljena, teh sporočil ne razume dovolj zgodaj. Temu stanju pravimo senzorno motorična zastrtost. Človek ne čuti dovolj jasno, kaj se v njem dogaja, zato napačno presodi, kaj je zanj dobro.

Dober dosežek lahko to zastrtost celo okrepi. Človek si reče, vidiš, deluje. Če sem dosegel rezultat, potem sem imel prav. Telo pa ne deluje po logiki družbenih omrežij, kjer je dobra slika dokaz dobrega življenja. Telo deluje po zakonitostih energije, časa in posledic. Enkrat ti pomaga čez mejo. Drugič ti pomaga čez mejo. Če pa čez mejo hodiš kronično, te bo prej ali slej ustavilo. S poškodbo. Z izgubo veselja. S tem, da doma postaneš težek človek, čeprav si zunaj videti zelo aktiven.

Najbolj zrel del rekreativnega športa se zato začne po uspehu. Takrat se pokaže, ali znaš počivati brez krivde. To je za mnoge težje kot zadnji kilometer tekme. Po neuspehu si počitek še dovolimo, ker je nekaj očitno šlo narobe. Po uspehu pa notranji garač hitro reče, saj gre, zdaj lahko še več. In ravno tu se uspeh spremeni v bič.

Po dobrem dosežku bi se moral najprej ustaviti. Star alpinistični rek je da mora biti naslednji korak, ko prideš na vrh, usmerjen nazaj proti vznožju. Ne za vedno, seveda. Samo dovolj dolgo, da telo dohiti pomen tega, kar se je zgodilo. Zadovoljstvo naj pride v telo, ne samo v objavo. V prsni koš, v noge, v obraz, v dih. Reci si, dobro je bilo. In potem poslušaj, kaj telo potrebuje. Morda lahek sprehod. Spanje. Dan brez merjenja. Kosilo, pri katerem ne razlagaš tempa. Pogovor doma, kjer nisi junak s proge, ampak človek, ki je spet prišel med ljudi.

Zrel rekreativec ne izgubi ambicije. Izgubi najstniško potrebo, da bi moral svojo vrednost vedno znova dokazovati z naporom. To je velika razlika. Ambicija iz zrelosti ima ritem, ambicija iz praznine ima lakoto. Prva zna trenirati in počivati. Druga zna samo zahtevati. Prva razvija telo, druga ga izrablja. Prva povečuje svobodo, druga ustvarja novo odvisnost.

Zdrav odnos do dobrega športnega dosežka je zato hvaležen in trezen. Hvaležen, ker telo ni samoumevno. Trezen, ker en dober rezultat ne pomeni, da moraš od zdaj naprej živeti na višjem pritisku. Dosežek je vrh vala, ki je lep prav zato, ker ne traja ves čas. Če bi trajal, ne bi bil več val, ampak poplava. In poplava ni napredek, čeprav je videti, da gibanje narašča.

Dober športni dosežek naj bo ogledalo. Naj ti pokaže, kaj si zmogel, kako si sodeloval s sabo, kje si bil učinkovit in kje si pretiraval, kje si bil zrel in kje si šel čezse. Iz dosežka, ki je ogledalo, se učiš. Iz dosežka, ki je oltar, mu samo še služiš.

Ko po dosežku znaš izdihniti in se zahvaliti, počakati, regenerirati in pri tem ostati dober človek doma, si res nekaj dosegel. Ne samo na progi ali v hribu. Dosegel si nekaj pomembnejšega. Dokazal si, da šport ne vodi tebe, ampak ti znaš z njim voditi sebe.

Takrat šport ni več beg pred praznino. Postane pot v stik. In tega nobena ura ne zna izmeriti, telo pa to zelo dobro razume.