Telo je pametnejše, kot si mislimo

Zakaj rekreativcu ni treba teči, kolesariti ali hoditi po učbeniku

Večina rekreativcev je že doživela podoben prizor.

Pride na trening, odpre internet, pogleda video in ugotovi, da narobe teče. Narobe hodi. Narobe kolesari. Narobe diha. Narobe premika roke. Narobe postavlja stopala. Narobe sedi na kolesu.

Pravzaprav – narobe obstaja povsod.

Če bi verjeli vsem nasvetom, bi človek potreboval tri doktorate iz biomehanike, preden bi smel preteči prvi kilometer.

Na srečo obstaja tudi drugačen pogled.

 

Ne preveč razmišljati

Sodobna znanost ima glede tega precej pomirjujoče sporočilo.

Človeško telo je izjemno prilagodljiv sistem. Če mu damo dovolj časa, gibanja in svobode, pogosto samo poišče način, ki je zanj najbolj učinkovit.

To ne pomeni, da tehnika ni pomembna. Pomeni pa, da telo ni stroj, ki bi ga morali nastaviti po eni sami pravilni formuli.

Prav nasprotno.

Raziskave motoričnega učenja že desetletja kažejo, da se ljudje ne gibamo najbolje takrat, ko razmišljamo o vsakem koraku posebej.

Najbolje se gibamo takrat, ko telo dobi nalogo, možgani pa dovolj svobode, da poiščejo rešitev.

To lepo vidimo pri otrocih.

Nihče jih ne uči, pod kakšnim kotom morajo postaviti stopalo pri teku. Nihče jim ne razlaga optimalnega nihanja rok. Kljub temu večina otrok teče lahkotno, sproščeno in energetsko varčno.

Potem odrastejo.

In začnejo gledati videe.

Eden največjih paradoksov rekreativnega športa je, da ljudje pogosto izgubijo naravno gibanje ravno takrat, ko ga skušajo izboljšati.

Biomehaniki temu včasih pravijo prekomerna zavestna kontrola gibanja.

Preprosto povedano: ko preveč razmišljamo o vsakem delu telesa, gibanje postane trše, manj sproščeno in pogosto celo manj učinkovito.

 

Telo išče svojo rešitev

Raziskave tekaške ekonomike kažejo zanimiv pojav.

Ko tekači skozi čas pridobivajo izkušnje, se njihov način teka pogosto spontano spreminja proti bolj ekonomični obliki. Korak se prilagodi. Frekvenca se prilagodi. Nihanje rok se prilagodi.

Telo postopoma poišče način, pri katerem za enako hitrost porabi manj energije.

Ne zato, ker bi prebralo priročnik.

Temveč zato, ker ga k temu usmerja biologija.

Telo namreč ne mara zapravljati energije.

Podobno velja pri kolesarjenju.

Rekreativni kolesarji si skozi čas pogosto izberejo kadenco, ki se njihovemu telesu zdi najbolj naravna in vzdržna. Ni nujno, da je enaka kot pri profesionalcih. Je pa pogosto najbolj primerna za njihove mišice, njihovo pripravljenost in njihove cilje.

Zato sodobni trenerji vse manj govorijo o popolni tehniki in vse več o funkcionalni tehniki.

To je pomembna razlika. Popolna tehnika ne obstaja. Obstaja pa tehnika, ki deluje za posameznika.

Poglejmo najboljše maratonce na svetu. Nekateri tečejo z izrazitejšim odrivom. Drugi z manjšim. Nekateri imajo daljši korak. Drugi krajšega. Nekateri držijo trup skoraj povsem pokonci. Drugi nekoliko nagnjeno.

Če bi obstajala ena sama idealna formula, bi vsi tekli enako.

Pa ne.

Tudi med olimpijskimi prvaki najdemo presenetljivo različne vzorce gibanja.

Skupna jim ni popolnost. Skupna jim je učinkovitost.

Seveda obstajajo meje.

Če nekdo teče tako, da ga po vsakem treningu bolijo kolena, gležnji ali križ, telo očitno ni našlo dobre rešitve.

Če je položaj na kolesu tako neustrezen, da povzroča kronične bolečine, je smiselna strokovna pomoč.

 

Ko glava začne motiti telo

Toda pri veliki večini zdravih rekreativcev pretirana prisila povzroči več škode kot koristi.

To potrjuje tudi sodobna teorija motoričnega učenja.

Ljudje se praviloma hitreje učimo z raziskovanjem kot z nenehnim popravljanjem.

Zato mnogi trenerji danes namesto ukaza: »Postavi stopalo točno tako.«, raje rečejo: »Poišči korak, pri katerem tečeš lahkotno.«

Namesto: »Drži roke pod kotom 90 stopinj.«, pogosteje slišimo: »Sprosti ramena.«

Cilj ni popolna poza. Cilj je učinkovito gibanje.

In učinkovito gibanje je skoraj vedno videti bolj sproščeno kot prisiljeno.

Morda je največja modrost rekreativnega športa prav v tem:

Telo ni naš sovražnik.

Ni nekaj, kar moramo nenehno popravljati.

Je rezultat milijonov let razvoja.

 

Je telo pametnejše od glave?

Če ga redno uporabljamo, poslušamo in mu damo dovolj časa za prilagajanje, pogosto samo najde boljšo rešitev, kot bi jo našli z nenehnim analiziranjem vsake podrobnosti.

Zato naslednjič, ko boste tekli, hodili ali kolesarili, morda ni treba razmišljati o petnajstih tehničnih navodilih.

Morda zadostuje nekaj precej preprostejšega.

Gibajte se. Vztrajajte. Poslušajte telo. In mu občasno zaupajte.

Telo je velikokrat pametnejše od glave.

Milijoni let razvoja so zapisani v mišicah, kitah in živčnem sistemu.

Zato mu velja občasno zaupati.

Še posebej takrat, ko internet trdi, da delamo vse narobe.