Vojaška kalistenika: kaj je v njej res uporabnega?

In kako se ta vadba razlikuje od navadnih kalisteničnih vaj

Sklece, zgibi, počepi in tek so desetletja gradili vojaško pripravljenost. Toda sodobna znanost je precej spremenila pogled na to, kako naj bi tak trening izgledal.

Kalistenika je danes moderna beseda. Na družbenih omrežjih pomeni predvsem impresivno obvladovanje lastnega telesa: zgibe, muscle-upe, stoje na rokah, front lever in druge elemente, ki so včasih že bližje gimnastiki kot običajni rekreaciji.

Toda obstaja tudi precej starejša sorodnica – vojaška kalistenika. Sklece, zgibi, počepi, izpadni koraki, poskoki, trebušne vaje, plazenje in tek so že desetletja del telesne priprave vojakov.

Na prvi pogled gre za isto stvar. V resnici je med njima pomembna razlika.

 

Ne gre toliko za vaje kot za cilj

Izraz military calisthenics v športni znanosti pravzaprav ni natančno določena samostojna vadbena metoda. Raziskovalci pogosteje govorijo o military physical training oziroma telesni pripravi vojakov, znotraj katere je kalistenika samo eno od orodij.

In prav tu se začne razlika.

Pri sodobni športni kalisteniki je telo predvsem breme, ki ga skušamo vedno bolje obvladovati. Napredujemo tako, da spreminjamo vzvod, položaj telesa, obseg gibanja ali zahtevnost vaje. Navadna skleca lahko postane skleca z nogami na višini, enoročna skleca ali kakšna druga bistveno težja različica.

Cilj so moč, mišice, koordinacija in pogosto zelo zahtevne gibalne spretnosti.

Vojaški trening ima drugačno nalogo. Vojaku ni treba lepo izvesti vaje. Pomembneje je, da lahko teče, se hitro dvigne s tal, premaga oviro, prenese breme, povleče človeka in vse to po možnosti ponovi tudi takrat, ko je že utrujen.

Športna kalistenika zato pogosto sprašuje: kako zahtevno različico vaje zmoreš? Vojaška pa: koliko dela še zmoreš opraviti?

 

Zakaj 50 sklec ni isto kot 10 težkih

Tu postane stvar zanimiva tudi za običajnega rekreativca.

Če človek naredi 40 ali 50 sklec, ne trenira povsem iste sposobnosti kot nekdo, ki zmore deset zelo zahtevnih sklec. Pri velikem številu ponovitev postaja pomembna predvsem lokalna mišična vzdržljivost – sposobnost mišic, da razmeroma dolgo ponavljajo delo.

Če vajo toliko otežimo, da zmoremo le manjše število kakovostnih ponovitev, povečujemo zahteve po mišični moči. Pri rasti mišic pa zgodba ni tako preprosta: raziskave kažejo, da lahko hipertrofijo dosežemo v precej širokem razponu obremenitev, če mišice delajo dovolj intenzivno in se obremenitev skozi čas primerno povečuje.

Zato ni čarobnega števila ponovitev.

Telo se precej specifično prilagaja temu, kar od njega zahtevamo. To je eno temeljnih načel treninga in velja tako za olimpijskega dvigalca uteži kot za vojaka ali šestdesetletnega rekreativca.

Če zlahka naredimo 30 počepov, zato ni nujno najbolje, da naslednji cilj postane 60. Za razvoj moči je pogosto pametneje vajo postopoma otežiti.

Kaj pravi znanost o vojaškem pristopu?

Precej zanimivo zgodbo.

Tradicionalna vojaška telesna priprava je dolgo temeljila predvsem na teku in velikem številu kalisteničnih vaj. Tak trening nedvomno izboljšuje vzdržljivost in sposobnost ponavljanja dela. Toda raziskave na vojaški populaciji so pokazale, da to ni nujno najboljši način za razvoj vseh telesnih sposobnosti.

Ko so klasičnemu pristopu dodali trening moči, eksplozivnosti, hitrosti in agilnosti, so vojaki pri nekaterih praktičnih nalogah napredovali bolj. Raziskave funkcionalnega krožnega treninga so prav tako pokazale, da lahko dobro sestavljen program hkrati izboljšuje mišično in srčno-žilno zmogljivost.

Pomemben je tudi pogled na poškodbe. Vojaške raziskave so skozi leta pokazale, da preprosto dodajanje kilometrov in ponovitev ni nujno najboljša pot do bolj pripravljene populacije. Zato sodobnejši sistemi poudarjajo večjo raznovrstnost vadbe, postopno povečevanje obremenitev, regeneracijo ter razvoj moči poleg vzdržljivosti.

Sodobna vojaška telesna priprava tako ni več preprosta formula tek + sklece + trebušnjaki. Postala je precej bolj podobna temu, kar bi dober trener danes imenoval celostna telesna priprava.

Kaj naj od tega vzame rekreativec?

Veliko – vendar vojaškega treninga ni treba posnemati dobesedno.

Njegova velika prednost je preprostost. Nekaj osnovnih gibov – skleca, zgib ali veslanje, počep, izpadni korak, stabilizacija trupa in prenašanje bremena – lahko sestavimo v zelo učinkovit trening skoraj brez opreme.

Dobra je tudi ideja povezovanja vaj v krajše kroge. Tako poleg mišic obremenimo srčno-žilni sistem in razvijamo sposobnost dela v utrujenosti.

Manj pametno pa je prevzeti staro vojaško logiko, da je več vedno bolje.

Za rekreativca, še posebej po 40., 50. ali 60. letu, je pomembnejša kakovost in primerno odmerjanje obremenitve kot junaško število ponovitev. Dve ali tri premišljene vadbe moči tedensko, dovolj aerobne aktivnosti in občasni intenzivnejši intervali sestavljajo precej bolj uravnotežen program kot vsakodnevno dokazovanje s stotinami sklec.

In še nekaj: vojak trenira za zahteve svojega poklica. Rekreativec trenira predvsem zato, da bo njegovo telo močno, zmogljivo in uporabno čim dlje. Cilja nista povsem enaka, zato tudi programa ne smeta biti.

Od vojske si je zato vredno sposoditi preprostost, disciplino, raznovrstnost in funkcionalnost.

Ni pa si treba sposoditi tudi kaznovalnega odnosa do telesa.

Za radovedne. Raziskave ameriških vojaških ustanov in univerz kažejo, da tek in kalistenika učinkovito izboljšujeta telesno pripravljenost, vendar kombinacija z vadbo moči, agilnosti in intervali razvija širši nabor sposobnosti (Journal of Strength and Conditioning Research, Military Medicine). Tudi smernice American College of Sports Medicine (ACSM) potrjujejo, da je vadba z lastno telesno težo učinkovita, če je dovolj zahtevna in obremenitev postopoma povečujemo.