Ko rekreacija postane beg pred odnosom

In ko začne namesto človeka nositi njegovo razočaranje

Včasih človek ne gre na kolo samo zato, ker ima rad gibanje. Gre, ker je tam lažje. Cesta ne ugovarja, klanec ne joka, števec ne sprašuje, zakaj se je umaknil od ljudi. Pedala sprejmejo tudi tisto nemoč in žalost, ki bi jo moral človek drugače prinesti v pogovor, v priznanje ali v popravek odnosa. Telo se začne gibati, srčni utrip se dvigne, glava se za nekaj časa izprazni in dobiš občutek, da si nekaj naredil zase.

Rekreacija je lahko zelo koristna. Človeku vrne občutek telesa, moči, ritma, diha in narave. V času, ko veliko sedimo, preveč razmišljamo in premalo čutimo telo, je redno gibanje pogosto ena od bolj razumnih odločitev. Vendar se pri odraslem človeku, ki prekine večino socialnih stikov in se skoraj v celoti usmeri v družino in rekreacijo, prej ali slej pojavi vprašanje, kaj mora rekreacija v njegovem življenju nositi.

Velikokrat se pod takšno spremembo skriva razočaranje nad sabo. Človek v sebi nosi energijo razočaranja, da ni znal ustvariti ali ohraniti trdnejših odnosov z ljudmi, ki bi jim lahko zaupal in ki bi lahko zaupali njemu.

To je težko priznati, a ta energija mora ven, drugače bi naraščala in privedla do težkega spoznanja, ki lahko podre še tako dobro telesno pripravljeno in umsko močno osebo. Veliko lažje je reči, da so ga razočarali drugi. Da so ljudje površni, da pogovori nimajo globine, da prijateljstva sčasoma izgubijo smisel, da ima človek dovolj obveznosti že v družini in delu. Del tega je lahko res. V vsakem življenju so odnosi, ki jih je smiselno spustiti. Toda odraslost se začne tam, kjer človek dovolj pošteno pogleda najprej svoj delež.

Kje je sam prehitro zaupal. Kje je predolgo molčal. Kje je pričakoval prejeti več, kot je znal dati. Kje se je umaknil, ko bi moral ostati. Kje je iz ponosa prekinil stik, ki bi ga lahko popravil, če bi prepoznal svoj vpliv nanj. Kje je raje razložil, da ga ljudje utrujajo, kot začutil, da ga v resnici utruja njegova nezmožnost ostati z njimi v dovolj resničnem odnosu.

Razočaranje nad sabo ima težo. Lahko se kaže kot zaprt prsni koš, krajši izdih, trša čeljust, manj veselja, več utrujenosti in občutek, da je življenje postalo težje. Ko človek tega občutka ne zna dovolj dobro povezati s svojimi odločitvami in posledicami, začne moč iskati tam, kjer jo lahko hitreje izmeri. Rekreacija mu ponudi natančno to. Več kilometrov. Več višinskih metrov. Več ponovitev. Boljši čas. Trud je viden, rezultat je jasen, telo po naporu začuti olajšanje.

Tukaj se razvije zamenjava. Teža razočaranja zahteva več notranje moči, človek pa jo začne reševati z več telesne moči. Potrebuje več vzdržljivosti, da je s sabo, ko mu je neprijetno zaradi lastnih odločitev, on pa razvija vzdržljivost na klancu. Potrebuje sposobnost ostati ob občutku, da je v odnosih nekaj naredil premalo zrelo, ker je bil prehiter in odnos prekratek, on pa raje podaljša trening. Telo lahko postane močnejše, odnosni del človeka pa še vedno ostane premalo odrasel in dovolj zrel.

Odnos z živo osebo se na človeka odziva. Partner začuti odsotnost. Otrok začuti napetost. Prijatelj začuti, da človek govori iz obrambe. Starš prebudi staro krivdo. Sodelavec pokaže, kje še ne znaš jasno sodelovati. Dejavnost tega ne naredi na isti način. Kolo ne zahteva opravičila. Hrib ne pove, da je razočaran. Ura samo izmeri. Zato je odnos z dejavnostjo lažji od odnosa s človekom. V njem je več napora in manj odnosne odgovornosti.

Zato postopoma odideš v prostor, kjer je manj čustvenega tveganja. Tam najdeš podobno misleče ljudi. Skupni trening, skupna trasa, pogovor o opremi, prehrani, hitrosti, razdaljah in rezultatih ustvarijo občutek pripadnosti, pir po furi sprosti in naredi, da mu je tu lepo, čeprav v sebi čuti, da mu kmalu ne bo več. Ti odnosi so lahko prijetni in koristni, a ostanejo plitvejši, ker jih povezuje interes, ne globlja sposobnost biti z drugim v resnici, napaki, ranljivosti in transformaciji. Čeprav se mogoče čudno sliši, je lažje transformirati telo kot odnos do sebe in drugih.

V učiteljski praksi sem že večkrat učil kronično poškodovane rekreativce, ki so povedali, da jih ljudje utrujajo in da jih rekreacija vrača k sebi. Eden od njih je veliko kolesaril. Bil je discipliniran, telesno zmogljiv in ponosen, da je po letih razpršenosti in razočaranj nad drugimi našel red. Ko sva začela gledati posledice, se je pokazalo, da doma po vožnji težje prenaša ženino potrebo po pogovoru. Najstnikovo čustvo je doživljal kot nepotreben nemir. Bivše prijatelje je opisoval kot površne, čeprav se je kasneje pokazalo, da se je sam umaknil takrat, ko bi moral povedati, da je prizadet nad njihovim odnosom do njega. Rekreacija mu je res pomagala čutiti moč, vendar je hkrati začela pokrivati tisti del življenja, kjer bi moral razviti več zrelosti za stik.

Po treningu ne vidiš samo, koliko si naredil za telo. Vidiš tudi, ali lahko prideš domov brez zahteve, da mora biti zdaj vse po tvojem ritmu. Če mora družina po vsaki vožnji paziti, da te ne zmoti ali utruja, potem ti kolo ni prineslo več svobode, ampak je kronično povišan notranji pritisk ustvaril zate sprejemljivo pot na asfalt. Če gre človek na kolo zato, da se po njem lažje pogovori o dobrem in slabem v svojem življenju, je to uporaba. Če gre zato, da se pogovoru spet lahko izogne, se začne izraba.

AEQ pristop 2.0 pri takšnem stanju rekreacije ne napada in je tudi ne poveličuje. Najprej vam pomaga določiti, kaj rekreacija v njegovem življenju ustvarja. Pred rekreacijo zaradi vpliva AEQ vaj bolje opazi, iz katerega občutka in motiva gre vanjo. Ali gre iz veselja, občutka telesa in zdrave potrebe po gibanju. Ali gre iz nemoči, žalosti, jeze, krivde, sramu ali želje, da mu ni treba biti s sabo v tišini. Med rekreacijo bolje opazuje dihanje, čeljust, ramena, trebuh, pritisk v nogah in potrebo po rezultatu. Po gibanju zna preveriti, ali je bolj dostopen za odnos ali bolj zahteven za mir.

Tukaj se začne prenos rekreacije iz izrabe v uporabo. Človek postopoma doda tisto, česar prej ni hotel čutiti. Pred vožnjo si prizna, kaj ga boli. Po vožnji ne izgine v telefon ali tišino, ampak naredi vsaj majhen popravek v odnosu do drugih. Pove stavek bolj pošteno. Prizna en delež svojega umika. Vpraša partnerja, kako je bilo z njim, ko ga ni bilo. Otroku nameni stik, ki ni odvisen od tega, ali je sam po treningu dobre volje. Tako rekreacija ne ostane prostor bega, ampak postane opora za bolj odraslo vrnitev v življenje.

S tem si človek prihrani veliko telesne bolečine. Telo dolgo prenaša izrabo, posebej kadar je izraba zavita v zdravo dejavnost. Čez čas pa začne kazati, da je vsega preveč in da miru iz urejenih odnosov s tistimi, ki jim zaupaš toliko, kot zaupaš sebi, ne more nadomestiti nobena dejavnost. Pojavijo se bolečine v hrbtu, kolkih, kolenih, vratu, stopalih, slabši spanec, poškodbe, večja trdota ali občutek, da brez gibanja težko zdrži notranji pritisk. Kasneje se lahko pojavi še čustvena bolečina, ko človek ugotovi, da je veliko prevozil, pretekel ali prehodil, ob tem pa je v najbolj pomembnih odnosih ostal sam.

Prava moč odraslega človeka se pokaže tam, kjer lahko ostane s sabo, ko začuti posledice svojih odločitev. Ko začuti, da je nekaj v odnosu naredil premalo zrelo, in pri tem ne pobegne takoj v razlago, sodbo drugih ali novo dejavnost. Človek, ki zmore ostati s sabo, ko mu je težko v sebi, bo lažje ostal tudi z drugim, ko je težko njemu. Takšni odnosi imajo več možnosti, da trajajo, ker v težkih trenutkih ohranijo dovolj notranje vzdržljivosti, da se resnica lahko začuti, izgovori in popravi.

V nesreči se spozna prijatelj, ker nesreča pokaže, kdo zmore ostati, ko stik ni več lahek, prijeten in koristen. Enako človek spozna sebe, ko bi najraje vse potisnil v pedala, kilometre in utrujenost, pa se za trenutek ustavi in prizna, kaj ga v resnici boli.

Takrat rekreacija dobi pravo mesto. Postane podpora za življenje, ne nadomestilo za odnose. Kolo potem ne nosi nemoči in žalosti namesto človeka. Pomaga mu, da se z več občutka vrne tja, kjer mora odrasel človek ostati živ – k sebi in k drugim.