Gibanje

Ko otrok gleda starša, vidi več kot le gibanje, vidi odnos do njega

Ko je bil moj sin še majhen, sem veliko kolesaril. Zavzeto, resno, s prepričanjem, da mu s tem dajem dober zgled.

Vse je na zunaj delovalo skoraj idealno. Oče, ki redno kolesari, skrbi za svojo kondicijo, ohranja disciplino, ostaja aktiven. Šele danes razumem, da ga takrat nisem učil le gibanja. Učil sem ga tudi svojega odnosa do telesa. In ta odnos, čeprav se takrat tega nisem zavedal, ni bil tak, kot sem verjel.

Veliko sem kolesaril, telesa pa nisem zares čutil. Na kolo sem pogosto sedel utrujen, napet, razdražen ali odrezan od sebe. Gibanje me ni vedno povezovalo s telesom. Pogosto mi je služilo kot način, da ne bi čutil tega, česar nisem znal drugače urediti. Sin tega seveda ni mogel razumeti razumsko. Je pa čutil. In zelo jasno.

Spomnim se, kako me je po eni od voženj pogledal z resnim obrazom. Bil sem izčrpan, tih, nekje daleč stran. Vprašal me je, zakaj sem tako slabe volje, če sem šel počet nekaj, kar imam rad.

Hotel sem mu razložiti, da se včasih zdaj počutim slabše zato, da se bom jutri počutil bolje. A že med govorjenjem sem začutil, da mu ne znam povedati ničesar resničnega. Preprosto zato, ker tudi sam nisem zares razumel, kaj počnem.

Otrok ne verjame razlagi. Verjame občutku, ki stoji za njo. In otrok vpija predvsem to, kar naše telo sporoča mimo besed.

Kaj otrok dejansko vidi

Ko otrok gleda starša, ne vidi samo tega, ali se starš giblje ali ne. Ne vidi kolesa, treninga, opreme, kilometrov. Vidi odnos. Čuti, ali je gibanje izraz povezanosti s seboj ali izraz notranjega konflikta. Čuti, ali telo sodeluje z zavestjo ali je podrejeno predstavi o tem, kaj bi moralo zmoči.

In prav to je odločilno. Če želimo otroka naučiti, da je gibanje nekaj za vse življenje, ga tega ne bomo naučili z razlago. Nauči se ga predvsem iz resničnosti našega odnosa do lastnega telesa.

Odnos do telesa je v tem smislu merilo za veliko drugih odnosov. Za odnos do partnerja, do otroka, do dela, do časa, do napora, do počitka, do odgovornosti. Če človek ni v poštenem odnosu do lastnega telesa, bo prej ali slej začel manj povezano živeti tudi drugje. Zato vprašanje otrokovega odnosa do gibanja pravzaprav ni športno vprašanje. Je veliko širše.

Kadar je odnos do telesa samo podoba

Pogosta težava današnjega časa je, da lahko človek o sebi misli zelo lepo, hkrati pa ostaja precej odrezan od telesa. Verjame lahko, da ima do sebe dober odnos. Da zna skrbeti zase. Da je discipliniran, športen, aktiven, odgovoren. V resnici pa svojega telesa ne čuti dovolj jasno, da bi ta odnos sploh lahko zares preveril. Odnos ne temelji na občutku. Temelji na podobi.

Nekoč mi je moški med obravnavo rekel nekaj, kar se me je dotaknilo. Po petindvajsetih letih tekaškega staža je prvič poskusil opaziti, kaj se dogaja v njegovem telesu med tekom. Rekel je: »Zaradi AEQ vaj sem ugotovil, da ne tečem, ampak bežim.«

To ni isto. Lahko mislimo, da smo s telesom povezani, v resnici pa ga samo uporabljamo. Lahko mislimo, da ga poslušamo, v resnici pa mu pogosto bolj ukazujemo.

Ko človek predolgo živi pod notranjim pritiskom, v zategnjenosti, preobremenjenosti in v tisti ločenosti telesa in zavesti, ki jo v AEQ imenujemo SMZ, kronična mišična napetost, izgublja primeren vpliv telesa na zavest.

Telo čuti manj, kot bi moralo, zavest pa zato sprejema napačne sklepe. Človek ne zaznava več dovolj jasno, kdaj je gibanje dobrodejno, kdaj je pretirano, kdaj ga telo potrebuje in kdaj ga zavrača z dobrim razlogom.

Posledica je zelo značilna in dolgoročno razdiralna. Odnos do gibanja postane digitalen. Vse ali nič. Na polno ali popolna neaktivnost. A človek ni digitalen sistem. Človek je analogen sistem. Deluje po stopnjah, niansah, ritmu. Kronična napetost te nianse preprosto skrije.

Dve obliki istega konflikta

Ena oblika tega konflikta je, da glava noče športnega gibanja, telo pa ga pogreša. Človek je utrujen, brez volje, brez časa, prepričan, da so pomembnejše druge stvari. Rekreacijo potisne na rob. Medtem telo izgublja živost, gibljivost, pretočnost, občutek smisla. Tak starš otroku ne sporoča samo, da ni časa za gibanje. Sporoča mu, da so obveznosti pomembnejše od živosti. Da je telo nekaj, kar mora zdržati življenje, ne pa nekaj, skozi kar življenje sploh poteka.

Druga oblika je na zunaj videti kot nasprotje, v resnici pa je enako problematična. Telo noče športnega gibanja, glava pa ga zahteva. Človek je utrujen, zategnjen, brez dovolj občutka, brez dovolj regeneracije. In vendar vztraja. Na kolesu, v planu, v disciplini, v podobi o sebi. Ne giblje se zato, ker bi bil v dobrem odnosu s telesom, ampak zato, ker mora ohranjati zgodbo o sebi. Kolesarjenje, tek ali drug šport mu služijo kot dokaz, kompenzacija, pobeg. Na zunaj je to lahko videti zelo urejeno. V resnici je tudi to konflikt. Le obratno obrnjen.

Naj dodam, da velika večina nas, ki se ukvarjamo s športom, med tema dvema stanjema nihamo. Nobena od obeh oblik ni nekaj, za kar bi koga obsojali. Gre preprosto za to, da ju vsaj opazimo.

Kaj otrok iz tega vzame

V obravnavi sem imel Ano, ki je odraščala v hiši, kjer se je mama dejansko ves čas pripravljala na naslednji maraton. Dnevna soba in kuhinja polna tekaških copat, medalj, načrtov treningov, pripetih z magneti na hladilnik, dodatkov k prehrani, banan in proteinskih mešanic.

Ana je tek sovražila, sovražila je tudi banane in zdravo prehrano. Ogljikovi hidrati, ki so njeni materi dajali moč za nadaljevanje zlorabe teka, so se v njej s svetlobno hitrostjo spreminjali v telesno maščobo, ki ji je tek še dodatno oteževala.

Na obravnavo je prišla zaradi kroničnih težav s spanjem in spalno apnejo. Ko sva malo dlje brskala, je rekla: »Nikoli nisem videla, da bi se mami s teka vrnila nasmejana. Samo izčrpana.«

Zanjo je tek preprosto zvenel kot še ena obveznost, ki jo od človeka zahteva življenje. Zato se ga je kot odrasla izogibala. Telo pa je isto napetost, ki jo je opazovala pri mami, nosilo s sabo. Spanje je bilo le eno od mest, kjer se je to pokazalo.

Delam tudi z mladim nogometašem, ki ima serijske poškodbe stegenskih mišic. Njegova starša, oba akademika, sta se doma šalila, da je šport izguba energije. Nekoč mi je povedal, zakaj je na koncu tako strastno stopil na nogometno pot. Ne zato, ker bi ga nogomet kot tak tako globoko vlekel. Preprosto se je hotel vsaj enkrat zares dobro počutiti v svoji koži. Nekaj, česar, kot je zaznal, njegova starša nista nikoli počela. V njegovem telesu se to zdaj izraža kot kronična napetost zadnje stegenske lože.

V obeh primerih se otrok ni odzival samo na to, kar so starši počeli. Odzival se je predvsem na to, kako je to čutil in deloval v domačem prostoru.

Šport in gibanje nista isto

Tu se mi zdi pomembno razločiti dve stvari, ki ju pogosto mešamo. Šport in gibanje. Nista isto. Šport je lahko zelo koristen, a je skoraj vedno vezan na rezultat, primerjavo, napredek, merjenje, zunanjo strukturo. Gibanje je širše. Hoja, igra, delo z rokami, vrtnarjenje, ples, plavanje, nošenje, plezanje, dihanje, urejanje drže. Vse to sodi v kulturo gibanja.

Če otrok verjame, da je gibanje zgolj trening, bo kasneje težje ostal povezan s telesom. Ko bo namreč za trening v življenju enkrat zmanjkalo časa, in v določenih obdobjih skoraj vsakomur zmanjka, bo izginilo tudi gibanje samo.

Če pa razume, da je gibanje način življenja, bo tudi v odraslosti lažje našel obliko, ki ustreza njegovemu telesu, starosti, odgovornostim, ritmu.

Pomembno je tudi, kako otroku predstavimo smisel gibanja. Če ga predstavimo zgolj kot sredstvo za doseganje rezultatov, zmag, določenega videza ali za porabo energije, ga bo otrok tako tudi razumel. Gibanje postane pogojno vredno.

Koristno, dokler prinaša zunanji učinek. Ko rezultat zbledi, ko se delo poveča, ko naraste utrujenost, ko zunanja potrditev oslabi, gibanje lahko preprosto izgine. Če pa otrok čez leta spozna, da mu gibanje daje boljši stik s sabo, boljši spanec, več notranjega reda, večji vpliv na lastno stanje in večjo odpornost na pritisk okolja, gibanje dobi drug pomen. Ni več nekaj za mladost. Postane del kulture življenja.

Učiti občutek, ne le gibanje

Zato se mi zdi, da otroka ne učimo samo gibanja, temveč, morda še bolj, občutka za gibanje. Da se med gibanjem nauči opazovati, kako diha. Kako se počuti potem. Kdaj pretirava in kdaj je premalo. Kdaj gibanje postane trdo in kdaj mehko. Kdaj ga povezuje s sabo in kdaj ga od sebe oddaljuje.

S tem ga učimo nečesa, kar sodobni svet pogosto pozablja. Učimo ga, da telo ni stroj. In da gibanje ni digitalna vrednost. Učimo ga analognega odnosa do sebe. Kar je, ena od bolj pozabljenih oblik zrelosti.

Velika napaka, ki jo odrasli pogosto naredimo, je, da otroka prepustimo bodisi logiki dosežka bodisi logiki težave. Bodisi je gibanje pomembno zato, ker prinaša rezultat, bodisi postane pomembno šele, ko gre nekaj narobe. Oboje je stran od cilja. Gibanje mora postati nekaj vmes. Nekaj stalnega. Tako vsakdanjega, da ga ne postavljamo pod vprašaj. Tako kot ne postavljamo pod vprašaj potrebe po spanju, hrani ali dihanju.

Najmočnejše lekcije v mojem življenju so vedno tihe.

Moja soseda in njen sin imata svoj ritual. Vsak večer, ravno ko se začne soncu muditi za hribe, gresta skupaj peš po ulici navzdol. Včasih tekmujeta do velikega drevesa, se smejita, lovita sapo. Drugič hodita počasi, se pogovarjata o dnevu. Ni športnih ur. Ni ciljev. Ni govora o porabljenih kalorijah. Samo bližina in korak.

Za njenega sina gibanje ne bo nikoli naloga. Bo pa vir tolažbe, povezanosti in nekaj, kar je vtkano v vsakdanje veselje družinskega življenja. To je pravzaprav precej več, kot kar bi otroku lahko dala katera koli pametno izbrana športna dejavnost. Tega moje kolesarjenje mojemu sinu ni dalo in to ni zdravo.

Kaj je v tem za starše

In tu pride streznitveni del, ki ga, nisem vesel, ker zadeva tudi mene. Otroka ne bomo naučili ljubiti gibanja, če sami živimo v konfliktu s telesom. Ne bomo ga naučili, da je gibanje za vse življenje, če je v nas gibanje povezano s pritiskom, krivdo, pobegom ali zanikanjem. Ne bomo ga naučili dobrega odnosa do športa, če ga ohranjamo na račun slabšega odnosa do partnerja, otroka, dela, počitka.

Otrok bo pogosto bolj verjel temu, kar bo čutil v nas, kot temu, kar bo slišal od nas.

Če želimo, da otrok ohrani gibanje kot del kulture življenja, moramo najprej urediti nekaj v svojem odnosu do telesa. Skozi nas otrok spoznava, kaj pomeni biti v tem telesu. Če bo iz nas čutil, da je telo breme, bo to nosil naprej. Če bo iz nas čutil, da je telo temelj resničnega življenja, bo imel veliko večje možnosti, da to razumevanje ohrani tudi sam.

Vrnimo se za hip na začetek. Na tistega malega sina, ki me je pogledal z resnim obrazom in me vprašal, zakaj sem tako slabe volje, če sem šel počet nekaj, kar imam rad.

Takrat mu nisem znal odgovoriti. Danes mu znam. Ne zato, ker bi imel lep odgovor pripravljen vnaprej. Ampak zato, ker sem postopoma, čez leta dela na sebi in ob pomoči AEQ pristopa, našel drugačen odnos do lastnega telesa. Manj digitalen. Bolj analogen. Manj v bojih in več v pogovoru.

Sin danes ni več majhen. Kolesarim manj, hodim več, včasih samo diham globlje ob ribniku in opazujem krape, kako drsijo skozi vodo.

Ampak ko ga bom naslednjič srečal po gibanju, zdaj vem, da me ne bo vprašal, kaj sem delal. Čutil bo, kaj mi je gibanje prineslo.

Mislim, da je to nekako edina vrsta zgleda, ki otroku na dolgi rok dejansko ostane.