Ortosomnija: past pametne ure

Ko zaradi popolnega spanja ne moremo več spati

Pametna ura nam lahko pomaga razumeti spanec. Toda kaj se zgodi, ko začnemo bolj kot svojemu telesu verjeti številki na zaslonu?

Zbudimo se ob sedmih.

Pravzaprav smo kar dobro. Še minuto prej bi rekli, da smo lepo spali.

Potem pogledamo uro.

Sleep score: 64.

Samo 52 minut globokega spanja. Premalo REM. Nekaj prebujanj, ki se jih sploh ne spomnimo. Regeneracija podpovprečna.

In nenadoma smo utrujeni.

Dobrodošli v nenavadnem svetu sodobnega spanja, v katerem lahko človek spi povsem spodobno, a ga zjutraj naprava prepriča, da ima problem.

Za pretirano ukvarjanje s popolnim spanjem se je v medicini spanja prijel izraz ortosomnija.

Ni uradna medicinska diagnoza. Je opis pojava, pri katerem želja po pravilnem, optimalnem spanju in pretirano zanašanje na podatke naprav začneta vplivati na naš odnos do spanja – včasih celo na spanec sam.

In prav tu postane zgodba zanimiva.

 

Ko dober spanec ni več dovolj

Raziskovalci so pojav poimenovali po analogiji z ortoreksijo, pretirano obsedenostjo s »pravilnim« oziroma zdravim prehranjevanjem.

Ortho pomeni pravilno, somnia spanje.

Pravilno spanje.

Toda tu moramo biti znanstveno previdni. Ortosomnija tudi danes nima statusa samostojne klinične motnje z enotnimi diagnostičnimi merili.

Raziskovanje pa se nadaljuje. Raziskovalci danes razvijajo tudi posebna orodja za merjenje ortosomničnih nagnjenj, pri katerih se pojavljata predvsem dve značilnosti: rigidnost pri pravilih spanja in poseganje skrbi za spanec v vsakdanje življenje.

Morda je zato pomembnejše od vprašanja, ali »imamo ortosomnijo«, nekaj drugega:

Ali nam spremljanje spanja pomaga bolje spati – ali smo začeli spati zato, da bi izboljšali podatke?

 

Spanja ne moremo izsiliti

Pri športu smo vajeni drugačne logike.

Če želimo postati močnejši, treniramo. Če želimo hitreje preteči deset kilometrov, naredimo načrt. Če nam manjka kilometrov, jih lahko dodamo.

In prav tu lahko športnik zaide v zanimivo past.

Logiko treninga prenese v posteljo.

Osem ur. Dovolj globokega spanja. Pravi delež REM. Nizek nočni srčni utrip. Dobra variabilnost srčnega utripa. Visoka ocena regeneracije.

Spanec postane še ena disciplina, v kateri želimo biti dobri.

Toda spanja ne moremo ukazati.

Lahko ustvarimo dobre pogoje zanj, ne moremo pa se odločiti: zdaj bom zaspal.

Več ko ga poskušamo nadzorovati, več pozornosti mu namenjamo. Več ko nas skrbi, ali bomo zaspali dovolj hitro in spali dovolj dobro, težje se lahko zgodi prav tisto, kar tako močno želimo.

Človek ob 2.17 pogleda na uro.

»Samo še štiri ure in 43 minut.«

Ob 2.46 ponovno.

»Zdaj niti sedem ur ni več mogoče.«

Matematika je pravilna.

Strategija za spanje nekoliko manj.

Od dobrega spanja do dobrega rezultata spanja

To je morda najzanimivejši del ortosomnije.

Nekoč smo poskušali dobro spati. Danes lahko poskušamo doseči dober rezultat spanja.

Razlika se zdi majhna, vendar ni.

V prvem primeru je merilo naše življenje: ali smo spočiti, budni, sposobni delati, trenirati, razmišljati in normalno preživeti dan.

V drugem lahko merilo postane naprava.

In naprava ima pomembno omejitev.

 

Ura ne vidi, kako spijo možgani

Klinična polisomnografija spremlja več fizioloških signalov, med drugim električno aktivnost možganov, gibanje oči, mišično aktivnost, dihanje in srčni ritem. Na podlagi teh podatkov strokovnjaki ocenjujejo spanje in njegove faze.

Pametna ura ali prstan imata precej manj informacij.

Spremljata gibanje in nekatere fiziološke signale, nato pa algoritem oceni, kaj se je ponoči dogajalo.

To ne pomeni, da so naprave neuporabne.

Lahko so zelo zanimive za spremljanje dolgoročnih vzorcev. Opazimo lahko, da redno spimo premalo, da hodimo spat ob zelo različnih urah ali da se naš spanec ob določenih navadah spreminja.

Toda 47 minut globokega spanja na zaslonu ni isto kot laboratorijski izvid.

Težava torej ni merjenje.

Težava nastane, ko meritev postane sodba.

 

Kdo pozna naš spanec – ura ali mi?

Pošten odgovor je: nobeden popolnoma.

Tudi ljudje svoj spanec včasih ocenjujemo napačno. Občutek »spal sem odlično« ni medicinski instrument.

Toda tudi ura ni. Zato je veliko bolj smiselno pogledati širšo sliko.

Kako dolgo približno spimo? Smo čez dan budni in sposobni normalnega delovanja? Se pogosto zbujamo? Imamo dolgotrajne težave z uspavanjem? Smo čez dan izrazito zaspani? Glasno smrčimo? Partner opaža prekinitve dihanja?

Takšni podatki so lahko za zdravje precej pomembnejši od tega, ali nam je ura namenila 71 ali 83 točk.

Če imamo vztrajne težave s spanjem, je smiselnejši pogovor z zdravnikom oziroma specialistom medicine spanja kot neskončno analiziranje grafov. Za kronično nespečnost imamo tudi dobro raziskane pristope, predvsem kognitivno-vedenjsko terapijo za nespečnost.

 

Morda nam ni treba odlično spati

Pred nekaj desetletji smo večinoma vedeli samo, kdaj smo šli v posteljo in približno kdaj smo se zbudili.

Danes lahko ob jutranji kavi analiziramo srčni utrip, njegovo variabilnost, dihanje, REM, globoki spanec, pripravljenost in regeneracijo.

To je lahko fascinantno.

Toda spanec se zaradi vseh teh številk ni spremenil.

Še vedno je biološki proces z nekaj nočne muhavosti. Ena noč je boljša, druga slabša. Včasih se zbudimo. Včasih težko zaspimo. In zdravo spanje ni nujno vsako noč enako.

Pametna ura zato ni sovražnik spanja.

Naj nam pomaga razumeti vzorec. Naj nas opozori, kadar se nekaj dlje časa spreminja. Naj nam postavi dobro vprašanje.

Ne dovolimo pa ji, da nam vsako jutro pove, kako se moramo počutiti.

Kajti če smo se zbudili spočiti, nato pogledali uro in ugotovili, da smo utrujeni, morda tisto noč največja težava ni bil naš spanec.