Krajše gonilke na specialki?

Kaj se zgodi, ko 172,5 mm zamenjamo za 165 mm

Manjši krog, bolj odprti kolki – in precej več sprememb, kot kaže tistih 7,5 milimetra.

Dolga leta je bilo pri cestnih kolesih skoraj samoumevno: večje kolo, daljše noge, daljše gonilke. Tako smo dobili 170, 172,5 in 175 milimetrov, ne da bi se večina kolesarjev sploh vprašala, zakaj.

Danes se stvari spreminjajo.

V vrhunskem kolesarstvu so krajše gonilke postale precej pogostejše, znanost pa kaže nekaj zanimivega: znotraj običajnega razpona dolžina gonilk na moč in učinkovitost vpliva precej manj, kot smo nekoč mislili. Veliko bolj zanimivo je, kaj krajša gonilka naredi položaju kolena in kolka ter celotnemu položaju na kolesu.

Raziskava  pri amaterskih kolesarjih je pokazala, da so krajše gonilke zmanjšale upogib kolena in kolka, ne da bi zmanjšale povprečno moč.  Novejša raziskava 28 dobro treniranih cestnih kolesarjev pa pri primerjavi 165, 170 in 175 mm ni ugotovila pomembnih razlik v ekonomičnosti, srčnem utripu ali sprinterski moči; pri krajših gonilkah je bil pri nekaterih meritvah celo manjši zaznani napor.

To je bistvo zgodbe.

Krajše gonilke niso čarobni način za pridobivanje vatov. Lahko pa omogočijo telesu, da iste vate proizvaja v ugodnejšem položaju.

 

Kaj se dejansko spremeni pri 172,5 proti 165 mm?

Razlika je samo 7,5 milimetra.

Toda pedal opisuje krog, zato je učinek na vrhu in dnu obrata večji, kot se zdi.

Če ohranimo položaj sedeža nespremenjen, je pedal s 165-mm gonilko v spodnji točki 7,5 mm bližje kolesarju, v zgornji pa prav tako ne pride tako visoko.

Če nato sedež dvignemo za približno razliko med gonilkama, torej za 7,5 mm, približno ohranimo prejšnjo iztegnjenost noge spodaj, medtem ko je pedal na vrhu obrata glede na kolk približno 15 mm nižje kot prej.

In teh 15 milimetrov je lahko zelo zanimivih.

Koleno se manj približa trupu. Kolk je manj zaprt. To je lahko koristno za kolesarje z omejeno gibljivostjo kolkov, težavami pri velikem upogibu kolena ali za tiste, ki želijo voziti v nižjem, bolj aerodinamičnem položaju.

Novejše biomehanske meritve potrjujejo zmanjšanje fleksije kolena in kolka pri krajših gonilkah.

 

Kaj naredimo s sedežem?

Tu je prva praktična stvar.

Če gremo z 172,5 na 165 mm, je matematično izhodišče: sedež približno 7,5 mm višje.

S tem ohranimo približno enako največjo oddaljenost med sedežem in pedalom.

Toda beseda izhodišče je pomembna.

Sistematični pregled raziskav o položaju kolesarja opozarja, da za številne elemente bike-fita, vključno z dolžino gonilk in položajem blokejev, nimamo ene univerzalne formule, ki bi veljala za vse. Anatomija, gibljivost, način pedaliranja in vrsta kolesarjenja so pomembni.

Zato po menjavi ne bi takoj lovil milimetra popolnosti.

Dvignemo sedež, opravimo nekaj lažjih voženj in opazujemo telo. Če medenica začne nihati, moramo spodaj iskati pedal ali pretirano iztegovati gleženj, smo lahko previsoko.

Pomembna je še ena podrobnost. Če sedež dvigujemo po poševni sedežni cevi, ga običajno hkrati nekoliko pomaknemo nazaj. Zato je po večji spremembi smiselno preveriti tudi položaj sedeža naprej–nazaj.

 

Kaj pa blokeji?

Tu bi bili previdnejši.

Položaj blokejev določa odnos stopala do osi pedala in vpliva na gleženj, koleno ter način prenosa sile. Trenutni sistematični pregled literature celo ugotavlja, da za optimalen položaj blokejev ni dovolj dokazov za eno samo univerzalno priporočilo.

Če so bili blokeji prej dobro nastavljeni in ni bilo težav s stopali ali koleni, bi jih ob prvi menjavi gonilk pustil pri miru.

Spreminjanje gonilk, sedeža in blokejev hkrati je tudi praktično slaba ideja. Če se pojavi težava, ne bomo vedeli, katera sprememba jo je povzročila.

 

Ali moramo zdaj vrteti hitreje?

Ne. To je eden največjih nesporazumov pri krajših gonilkah.

Krajša gonilka pogosto omogoča občutek lažjega oziroma hitrejšega vrtenja, toda 165 mm ne pomeni, da mora nekdo, ki je vse življenje najbolje vozil pri 80 vrtljajih na minuto, nenadoma voziti pri 95.

Klasična raziskava University of Utah je pokazala, da se optimalna kadenca za maksimalno moč s krajšanjem gonilk sicer pomika navzgor, vendar je hkrati pokazala nekaj pomembnejšega: v širokem območju običajnih dolžin so bile razlike v maksimalni moči majhne.

Če pogledamo samo geometrijo, dobimo zanimiv približek.

Po menjavi ni treba na silo postati visokokadenčni kolesar.

Raziskave kažejo, da je optimalna oziroma najugodnejša kadenca individualna in odvisna tudi od moči. Višja kadenca ima svojo presnovno ceno.

 

Za koga je prehod na 165 mm najbolj smiseln?

Predvsem kolesarju, ki se na vrhu obrata počuti utesnjeno, ima omejeno gibljivost kolka, močno upogiba koleno, težko vzdržuje aerodinamičen položaj ali ima biomehanske težave, pri katerih lahko manjša fleksija pomaga.

Ni pa 165 mm avtomatično boljša izbira za vsakogar.

Če pri 172,5 mm udobno vozite več ur, nimate težav in proizvajate moč v položaju, ki vam ustreza, vas znanost ne sili v menjavo.

Krajše ni boljše. Daljše ni boljše. Primernejše je boljše.

 

Prvih nekaj voženj je prilagajanje, ne test

Po menjavi naj bi prve vožnje opravili lažje.

Ne lovite osebnih rekordov in predvsem ne sklepajte po dvajsetih minutah, da ste s 165 mm izgubili noge.

Spremenili ste krog, po katerem potuje stopalo, kote kolena in kolka, višino sedeža in občutek pedaliranja. Živčno-mišični sistem se mora na nov vzorec navaditi.

Če ste prej naravno vozili pri 75–80 obratov v minuti, začnite tam oziroma nekoliko višje, denimo pri 80–85, ne avtomatično pri 90–100.

Če se pojavijo nove bolečine v kolenu, kolku, Ahilovi tetivi ali izrazita enostranska težava, položaj ponovno preverite.

In spreminjajte eno stvar naenkrat.

To je morda najboljši nasvet v vsem bike-fitu.

Kajti sedem milimetrov in pol na ravnilu res ni veliko.

Na človeku, ki mora v eni sami štiriurni vožnji isti gib ponoviti dvajsettisočkrat, pa lahko postane precej pomembnih sedem milimetrov in pol.