Plavanje v odprtih vodah

Morje, jezera in reke niso bazen. So čudovit športni poligon, ki pa od nas zahteva nekaj več spoštovanja.

Poleti se zgodi skoraj vsako leto. Rekreativni tekači za nekaj tednov zamenjajo tekaške copate za kopalke. Kolesarji pustijo kolo doma.

Marsikdo, ki med letom sploh ne plava, na dopustu vsak dan preplava nekaj sto metrov. Nekateri kilometer, drugi dva.

To je ena najlepših poletnih športnih navad. In tudi ena najbolj podcenjenih.

Plavanje v morju, jezeru ali reki namreč ni isto kot plavanje v bazenu. Voda ni enaka. Temperatura ni enaka. Telo se obnaša drugače. Tudi tveganja so drugačna.

Dobra novica pa je, da sodobna športna medicina in raziskave vodilnih evropskih univerz kažejo, da je plavanje v odprtih vodah ena najbolj celovitih oblik rekreacije. Če ga izvajamo premišljeno, koristi srcu, pljučem, mišicam, sklepom, možganom in duševnemu zdravju.

Ni naključje, da ga priporočajo športni zdravniki, fizioterapevti in kardiologi. Še posebej ljudem, ki želijo razbremeniti sklepe, izboljšati telesno pripravljenost ali zmanjšati stres.

 

Voda razbremeni telo

Tek je odličen šport. Kolesarjenje prav tako. Plavanje pa ima eno posebno lastnost.

V vodi postanemo lažji.

Vzgon razbremeni sklepe, kite in hrbtenico. Zato lahko marsikdo brez bolečin opravi vadbo, ki je na kopnem ne bi zmogel.

To še posebej velja za ljudi s prekomerno telesno maso, začetnimi obrabami kolen ali kolkov ter za rekreativce, ki okrevajo po poškodbah.

Srce medtem dela skoraj enako zavzeto kot pri teku ali kolesarjenju.

Mišice prav tako. Le da sklepi pri tem precej manj trpijo.

 

Zakaj srce v vodi dela drugače?

To je ena najbolj zanimivih posebnosti plavanja. Ko smo potopljeni v vodo, hidrostatski tlak nežno stisne noge in mehka tkiva. Del krvi se zato lažje vrača proti srcu.

Srce se hitreje napolni. Z vsakim utripom lahko prečrpa več krvi.

Posledica je zanimiva.

Čeprav je obremenitev podobna kot pri teku ali kolesarjenju, je srčni utrip pri plavanju pogosto za deset do petnajst utripov na minuto nižji. Marsikdo to opazi na športni uri, le redki pa vedo, zakaj.

To ne pomeni, da telo dela manj. Pomeni le, da v vodi deluje nekoliko drugače.

 

Zakaj je odprta voda drugačna?

V bazenu poznamo skoraj vse.

Dolžino.

Temperaturo.

Globino.

Tudi dno.

V odprti vodi nič od tega ni samoumevno. Veter lahko v nekaj minutah spremeni mirno gladino. Morski tokovi so pogosto močnejši, kot se zdijo s plaže.

V jezerih nas lahko preseneti nenaden prehod v precej hladnejšo globinsko vodo.

Reke pa imajo svojo logiko. Površina je lahko skoraj mirna, pod njo pa voda teče veliko hitreje.

Prav zato izkušeni plavalci odprte vode pravijo, da ne plavajo proti vodi.

Plavajo z njo.

 

Morje ni jezero

Če ste že plavali v obeh, ste razliko skoraj zagotovo občutili. V morju je plavanje nekoliko lažje. Razlog ni boljša telesna pripravljenost.

Razlog je fizika. Slana voda ima večjo gostoto kot sladka. Zato telo nekoliko bolj nosi. Vzgon je večji, noge ostanejo nekoliko višje, za enako hitrost pa pogosto porabimo nekoliko manj energije.

Razlika ni velika, je pa dovolj opazna, da jo občuti večina rekreativcev.

Po drugi strani pa morje prinese valove, tokove in veter, česar v večini jezer ni.

Vsaka voda ima svoje prednosti. In vsaka zahteva nekoliko drugačen pristop.

 

Hladna voda ni sovražnik. Je pa resen sogovornik

Večina ljudi najprej občuti mrzlo vodo na koži. Telo pa jo občuti precej globlje.

Ob nenadnem vstopu v hladno vodo se pospešita dihanje in srčni utrip. Nekateri ljudje nekaj trenutkov celo težko nadzorujejo dihanje.

Temu športni zdravniki pravijo hladni šok.

Zato priporočajo preprosto pravilo.

V vodo vedno vstopimo postopno.

Najprej noge. Potem trup. Na koncu ramena.

Šele ko se dihanje umiri, začnimo plavati.

To preprosto pravilo prepreči marsikatero težavo.

Dihanje vodi plavanje

Pri večini športov dihamo skoraj nezavedno. Pri plavanju ni tako. Tu dihanje vodi gibanje.

Če postane dihanje prehitro, postane nemiren tudi zavesljaj. Če zavesljaj izgubi ritem, telo porablja več energije, hitrost pa pogosto celo pade.

Zato najboljši plavalci ne plavajo le z rokami. Plavajo z ritmom.

Miren izdih pod vodo in sproščen vdih nad gladino sta pogosto pomembnejša od moči rok.

Ko se med plavanjem zadihamo, ni najboljša rešitev hitrejše mahanje z rokami.

Veliko pametneje je najprej umiriti dihanje. Takrat se običajno umiri tudi celotno telo.

 

Prvih pet minut naj bo vedno najpočasnejših

To velja skoraj za vsak šport. Pri plavanju v odprti vodi pa še nekoliko bolj. Telo potrebuje nekaj minut, da se prilagodi temperaturi.

Srce se mora umiriti. Dihanje postane enakomernejše. Mišice začnejo delovati učinkoviteje.

Če prvih nekaj sto metrov odplavamo umirjeno, bomo praviloma plavali hitreje tudi pozneje.

Enako velja za izhod iz vode.

Če smo plavali dlje časa v hladnejši vodi, se telo lahko ohlaja še nekaj minut po koncu plavanja. Zato se čim prej obrišimo, preoblecimo v suha oblačila in popijmo nekaj toplega.

Zakaj po plavanju skoraj nikoli nismo dovolj žejni?

To je ena največjih zmot rekreativnega športa. Veliko ljudi misli, da se med plavanjem skoraj ne potimo. V resnici se. Le da znoja ne opazimo.

Voda nenehno hladi telo, zato nimamo občutka, da izgubljamo tekočino. Občutek žeje je zato pogosto manj izrazit kot pri teku ali kolesarjenju, čeprav lahko izgubimo presenetljivo veliko vode.

Še posebej poleti.

Če plavamo eno uro v toplem morju in ob tem sonce ves čas segreva telo, lahko izgubimo več tekočine, kot si predstavljamo.

Zato športni zdravniki priporočajo, da tudi po plavanju popijemo dovolj vode ali izotoničnega napitka, če je bila vadba daljša ali intenzivnejša.

Na žejo se pri plavanju ni vedno pametno zanašati.

 

Zakaj možgani obožujejo odprto vodo?

Ko govorimo o plavanju, običajno pomislimo na mišice.

V resnici pa je eden največjih zmagovalcev naših plavalnih izletov – živčni sistem.

Raziskave zadnjih let kažejo, da gibanje v naravi pomembno zmanjšuje občutek stresa. Ko temu dodamo še stik z vodo, se učinek pogosto še okrepi.

Med plavanjem se sproščajo endorfini, poveča se izločanje dopamina in noradrenalina, pri številnih ljudeh pa se zmanjša tudi raven stresnega hormona kortizola.

Zato marsikdo po plavanju ne reče le: »Dobro sem se razmigal.«

Veliko pogosteje reče: »Glava je čisto drugačna.«

In to ni občutek. To je biologija.

Nikoli sami

To je verjetno najpomembnejše priporočilo v celotnem članku. Največ nesreč se zgodi zato, ker človek misli, da se njemu ne more zgoditi nič.

V odprtih vodah je zato najbolje plavati v paru ali skupini.

Če to ni mogoče, naj vsaj nekdo na obali ve, kam smo namenjeni in približno koliko časa bomo v vodi.

Vedno več rekreativcev uporablja tudi napihljivo plavalno bojo. Ta skoraj ne ovira plavanja, močno pa poveča vidnost. Če se utrudimo ali dobimo krč, se lahko nanjo za nekaj trenutkov tudi naslonimo.

Kaj vedno sodi v plavalno torbo?

Izkušeni plavalci v odprtih vodah skoraj nikoli ne odidejo brez nekaj preprostih pripomočkov.

To niso dragi pripomočki.

So predvsem pametni.

Mednje sodijo:

plavalna varnostna boja,

svetla plavalna kapa, ki nas naredi bolje vidne,

kakovostna plavalna očala,

voda ali izotonični napitek za po plavanju,

zaščitna krema z visokim zaščitnim faktorjem.

Če plavamo dlje od obale, je dobra vidnost skoraj enako pomembna kot dobra telesna pripravljenost.

Morje ni samo voda

Poleti pogosto pozabimo, da nismo sami.

Ob obali vozijo čolni, gliserji, kajaki in jadralci.

Prav zato nikoli ne plavajmo skozi plovne poti ali pred pristanišči.

Če plavamo dlje od obale, naj bo plavalna boja skoraj obvezna oprema.

Pozorni bodimo tudi na meduze. Večina opeklin ni nevarnih, so pa lahko zelo neprijetne. Če jih opazimo več, je pametneje plavanje prestaviti.

Podobno velja za veter in valove. Morje, ki je zjutraj skoraj ravno kot ogledalo, je lahko popoldne povsem drugačno.

Narava nam vedno pove, kakšna je. Vprašanje je le, ali jo poslušamo.

 

Kaj storiti, če nas zagrabi krč ali panika?

Prva napaka je skoraj vedno enaka. Začnemo se boriti z vodo. To nas le še hitreje utrudi.

Veliko bolje je, da se obrnemo na hrbet, umirimo dihanje in nekaj trenutkov mirno lebdimo.

Če imamo s seboj plavalno bojo, se nanjo naslonimo. Če je obala blizu, se počasi vrnimo. Če ni, pokličimo pomoč.

V odprti vodi ni sramota odnehati.  Sramota je ignorirati opozorila telesa.

Tudi ravnotežje trenira

Plavanje v odprtih vodah ima še eno zanimivo prednost.

Ker valovi, tokovi in gibanje vode ves čas nekoliko spreminjajo naš položaj, morajo možgani neprestano usklajevati delo mišic.

To izboljšuje ravnotežje, občutek za položaj telesa in koordinacijo gibanja. Strokovnjaki temu pravijo propriocepcija.

To je eden od razlogov, zakaj številni trenerji priporočajo plavanje tudi športnikom iz drugih disciplin.

 

Tudi plavanje je resen trening

Veliko ljudi misli, da je plavanje predvsem sprostitev. Deloma imajo prav. Toda za srce predstavlja zelo resen trening.

Pri plavanju sodelujejo skoraj vse večje mišične skupine. Zaradi vodnega upora delajo tudi mišice trupa, ramen in hrbta, ki jih pri številnih drugih športih pogosto zanemarimo.

Plavanje izboljšuje aerobno vzdržljivost, pomaga uravnavati krvni tlak, ugodno vpliva na presnovo in dolgoročno zmanjšuje tveganje za bolezni srca in ožilja.

Ni naključje, da ga športni zdravniki pogosto priporočajo kot odlično dopolnilo teku, kolesarjenju ali pohodništvu.

Plavanje v odprtih vodah ni tekmovanje z morjem, jezerom ali reko.

Je pogovor z njimi. Bolj ko jih spoštujemo, več nam vrnejo.

Ko plavamo skozi mirno jutranje morje ali tiho jezero, ne krepimo le mišic in srca. Za nekaj deset minut zapustimo svet telefonov, prometa in vsakodnevnega hitenja.

Takrat slišimo le svoje dihanje. In šumenje vode.

Morda je prav to največja moč plavanja v odprtih vodah.

Da nas ne naredi le telesno močnejše.

Temveč tudi nekoliko mirnejše.

Na koncu poletja se nam ne bodo najbolj vtisnili v spomin preplavani kilometri.

Zapomnili si bomo občutek.

Občutek, da smo bili za nekaj minut del narave in ne le njen obiskovalec.

In prav zaradi tega se v odprto vodo vedno znova vračamo.

Seveda, ko nam strokovnjak ali poznavalec pove, da smo priprvljeni na to. In smo dobri plavalci, ne pa, da nam je plavanbje le všeč.

Pri teku lahko shodiš. Pri kolesu se lahko ustaviš. Pri plavanju je drugače.

Zato v odprte vode le, če ste dobri v plavanju. In da vam, ko pridete na breg, ostane še kar nekaj moči.