Je MTB v krizi?

Niti malo – le koles se proda nekaj manj kot prej

Gorsko kolesarstvo je prav posebna kultura in ne seznam prekrasnih izdelkov.

Mnogi, ki danes gulimo asfalt in lepe makadame na grevlu, smo nekoč pred desetletji začeli v hosti.

To je večna ljubezen.

Kdor je vozil MTB in mu je ta ostal zapičen pod kožo, to pozna.

Ja, fino je imeti super novo kolo, a kaj ti pomaga, če ne greš v hosto?

Ampak zadnjič mi je nekdo omenil, da v naših kolesarskih trgovinah, zagotovo pa v eni najbolj znanih, klasični MTB-ji v primerjavi z e-kolesi ne gredo več tako za med.

Zgrozil sem se.

MTB je bilo moje prvo pravo športno kolo. Leta 1988. Madona, skoraj 40 let nazaj. Menda 38. Zato me je pretreslo.

K sreči po nepotrebnem.

Vse je tu, le malo drugače

 

Če bi sodili samo po tem, kar vidimo na poteh, v gozdovih in na parkiriščih pod trail centri, bi se zdelo vprašanje skoraj žaljivo: kakšne težave neki?

Gorska kolesa so tam. Ne tam – tu. Ljudje so tam. Blato je tam.

Vse je tu.

Še na Franjo so se vrnila gorska kolesa, končno!

Tudi bolečine v križu, kolenih in ponedeljkih so še vedno zanesljivo prisotne. Gorsko kolesarstvo, vsaj kot početje, ni izginilo.

Pa vendar se je v zadnjih letih nad panogo naselil nemir. Tisti, ki se kaže v stavkih tipa: »Trg se je ustavil«, »Prodaja je padla«, »Zaloge so problem«. In predvsem v vprašanju, ki se vse pogosteje sliši: ali je klasični, neelektrični gorski bicikel postal relikt?

Odgovor ni ne in ni da. Kar je že samo po sebi dober znak.

Veselje je, le nakupov je manj

 

Težava gorskega kolesarstva danes ni v tem, da bi ljudje nehali voziti. Težava je, da so ljudje nehali kupovati – vsaj ne tako, kot so kupovali med pandemijo. In tu se skriva prva, pogosto spregledana resnica: pandemija ni bila normalno stanje.

Bila je izjema. Kolektivna anomalija, v kateri so se prosti čas, strah, dolgčas in prihranki zlili v popolno nevihto za prodajo koles. Takrat se ni spraševalo, ali je kolo predrago. Spraševalo se je, ali ga sploh še kje imajo.

Ko se je svet znova odprl, se je odprla tudi realnost. Kolo je spet postalo to, kar je bilo prej: ena od možnosti, ne edina rešitev. In trg, ki je bil nastavljen na izredne razmere, se je znašel v povsem običajnem svetu.

Z običajnimi ljudmi. Z običajnimi plačami. In z običajnimi vprašanji tipa: ali res potrebujem novo kolo ali je to zgolj lep izgovor?

Tu klasični gorski bicikel ni izgubil bitke z električnim. Izgubil je bitko s potrpežljivostjo.

Ljudje so začeli čakati. Čakati na popuste, čakati na naslednji model, čakati na boljši trenutek. In ko enkrat začneš čakati, je težko nehati. Industrija je k temu nehote veliko pripomogla sama.Preveč naročil. Preveč zalog. Preveč koles, ki so morala ven.

In ko moraš kolesa spraviti ven, začneš zniževati cene. Ko začneš zniževati cene, pa kupca naučiš nekaj zelo nevarnega: da se mu nikamor ne mudi.

V tem okolju neelektrični MTB ni postal nezaželen. Postal je manj nujen. In to je bistvena razlika.

Tudi rabljeno je kul

 

Hkrati se je zgodilo še nekaj: trg rabljenih gorskih koles je odrasel. Kolesa so danes boljša, trpežnejša in tehnološko zrela.

Pet let star dober gorski bicikel ni več kompromis, temveč racionalna odločitev. Servisi so boljši, znanje je širše, YouTube pa svojevrsten neusmiljen učitelj.

Zakaj bi nekdo plačal polno ceno za novo kolo, če lahko za bistveno manj dobi zelo dobro?

To ni izdaja športa. To je zdrava pamet.

Pogosto slišimo, da je za vse kriv e-MTB. Da je elektrika pobrala pozornost, denar in romantiko.

A resnica je manj dramatična.

Električna kolesa so res spremenila gorskokolesarsko pokrajino, a niso izrinila klasičnih. Prej so zapolnila prostor, ki ga prej sploh ni bilo.

So pa, povsem logično, postala večji finančni zalogaj. In če nekdo investira v e-MTB, potem nekaj časa ne investira v nič drugega.

Ne zato, ker ne bi maral klasičnega kolesa, temveč ker ima proračun za kolesarstvo mejo.

Je bilo vsega malo preveč?

 

In tu pridemo do še ene tihe spremembe: utrujenosti. Ne fizične, temveč mentalne. Leta in leta smo poslušali, da je letošnja geometrija res tista prava, da je tokratni standard končno dokončen, da je ta generacija vzmetenja prelomna. In potem naslednje leto znova.

Na neki točki se kupec vpraša: če je bilo moje kolo lani vrhunsko, zakaj bi bilo letos skoraj zastarelo?

Ironija je, da so gorska kolesa danes boljša kot kadarkoli. A ravno zato je težje prodati novo. Ker staro ni slabo. Ker deluje. Ker še vedno pelje v klanec in dol z njega.

Če potegnemo črto: gorsko kolesarstvo ni v krizi identitete. Je v obdobju treznjenja. Prodaja neelektričnih gorskih koles se je po pandemičnem vrhuncu res opazno umirila, a ne zato, ker bi ljudje nehali verjeti v šport. Temveč zato, ker so nehali verjeti v nujnost nenehne zamenjave.

In morda je to dolgoročno celo dobra novica. Manj hrupa. Manj iluzij. Več vožnje. Manj vprašanj o trendih in več vprašanj o tem, ali je danes suho ali bo spet blato.

Kar je, če smo pošteni, vedno bilo bistvo gorskega kolesarstva.

Povzetek virov in strokovnega ozadja

 

Zapis temelji na zahodnih strokovnih razpravah in analizah kolesarske industrije v ZDA, Veliki Britaniji in zahodni Evropi, ki združujejo industrijske preglede, specializirane MTB medije ter širše družbeno-ekonomske komentarje.

Ti viri kažejo razkorak med živahno udeležbo v gorskem kolesarstvu in ohlajeno prodajo novih koles po pandemičnem vrhuncu, predvsem zaradi presežnih zalog, popustov in spremenjenega potrošniškega vedenja.

Skupna ugotovitev je, da ne gre za zaton športa, temveč za prehod v počasnejše, bolj premišljeno potrošništvo, kjer ima pomembno vlogo tudi rast rabljenega trga in daljša življenjska doba koles.

Če je v vsem tem kaj spodbudnega, je to prav dejstvo, da se gorsko kolesarstvo ni sesulo, temveč umirilo. Ostali so tisti, ki vozijo, ne tisti, ki kupujejo iz navade. Ostali so traili, blato, utrujene noge in tista tiha zadovoljstva, ki jih ne meri nobena prodajna statistika.

Ko se prah popustov poleže in se zaloge izpraznijo, bo kolo spet to, kar je vedno bilo: orodje za pobeg, ne statusni simbol. Morda bomo kupovali redkeje, a bolje. Morda bomo več popravljali, manj menjavali. A vozili bomo še naprej.

In dokler bodo v nedeljo zjutraj parkirišča pod gozdom polna in bodo poti po dežju še vedno blatne, bo jasno eno: gorsko kolesarstvo ni v krizi. Samo zadihalo je.

Zagotovo pa o trendih in kolesih pri nas več kot mi vedo pri mtb.si, kjer to živijo vsak dan. Splača se jim slediti.

Saj veste. Tudi tisti, ki gulimo asfalt in lepe makadame na grevlu, smo po izvoru zgolj – kolesarji?

Ja. Gorski.

Na začasnem delu drugje, ne v tujini, ampak drugje.