Ko zbolimo, to pomeni: stop

Zakaj vadba z gripo ni niti malo dobra ideja

Ko pride zima, telo govori tiše. Hlad, zaprti prostori in utrujenost po treningih so popolna kulisa za tiste drobne viruse, ki čakajo svoj trenutek. In potem pride tisti dan, ko zjutraj v grlu nekaj praska, glava je težja, dih plitvejši. »Ah, to ni nič,« rečemo – in se vseeno odpravimo teč.

Ampak telo ve bolje.

Najprej moramo vedeti, da prehlad in gripa nista isto. Prehlad je siten, a krotek spremljevalec – napade nos, žrelo in zgornje dihalne poti. Povzročijo ga rinovirusi, ki radi pridejo nenapovedano in odidejo brez slovesa.

Gripa pa je druga zgodba. Gripa je orkan. Pride nenadoma, v nekaj urah nas razoroži, dvigne temperaturo, zatre energijo in nas položi v posteljo. Ni utrujenost – je izčrpanost.

Simptomi so lahko podobni, a razlika je očitna: pri gripi se telo zlomi, pri prehladu se le upočasni. Zdravila ne delajo čudežev – olajšajo, a ne pospešijo. Stari rek, da gripa traja sedem dni z zdravili in en teden brez, še vedno drži. In včasih je najboljše zdravilo prav to – sedem dni miru.

Telo ni nasprotnik

 

Ko zbolimo, se začne dilema: »Ali lahko vseeno treniram?«

Pri blagih prehladih, ko simptomi ostanejo nad vratom – zamašen nos, rahlo vneto grlo, morda rahla utrujenost – lahko nežno gibanje celo pomaga. Kratek sprehod, nekaj raztezanja, malo svetlobe in zraka.

A ko se simptomi spustijo nižje – v mišice, pljuča, ko pride vročina ali občutek, da se telo upira – je čas, da ustavimo korak.

Vadba z gripo ni dokaz volje, temveč nerazumevanja. Telo je takrat na robu, imunski sistem deluje s polno močjo in vsaka obremenitev lahko pusti sled.

Vnetje srčne mišice – tisti tihi, nevarni zaplet – ni redek obiskovalec športnikov, ki so hoteli biti močni na ne najbolj brihten način.

Zdravniki pravijo: počakaj s treningom vsaj toliko dni po bolezni, kolikor si bil bolan. In imajo prav.

Kje so virusi?

 

Povsod, kjer je toplo in tesno – v garderobah, telovadnicah, avtobusih.

Na prostem jih skoraj ni: na vrhu hriba, v svežem zraku, virusi nimajo moči.

Bazeni niso nevarni, čeprav se mnogi bojijo, da bomo v njih kaj staknili. Klor ne mara virusov, zato je bazen pravzaprav eden redkih krajev, kjer smo lahko mirni. Veliko večje tveganje je kosilo v prenatrpani restavraciji.

V zaprtih prostorih pa letijo z dihom, s kihanjem, z dotikom kljuk in plastenk. Zato velja: umivajmo si roke, ne samo zato, ker je lepo, ampak ker je pametno.

Še bolj kot cepivo pomaga močan imunski sistem – tisti, ki ga gradimo z vsakodnevnim ravnovesjem: z uravnoteženo prehrano, dobrim spanjem, rednim gibanjem in mirom v glavi.

K temu lahko po izkušnjah nekaterih dodata svoj delež tudi mrzla voda, ki zjutraj predrami telo, ter dihalne vaje (in na splošno zavestno uravnavano dihanje), s katerimi umirimo um in odpremo pljuča.

Dokazi o njunem vplivu na odpornost še niso popolni – a zmernost, zavedanje in občutek za svoje telo so vedno dobra pot.

A oboje le dopolnjuje staro resnico: počitek, hrana in spanje so še vedno najboljša imunost.

Ko telo govori

 

Mraz sam po sebi ne povzroča bolezni. Povzroča jih trenutek, ko z mokro majico sedemo v hladen avto, ko ne zamenjamo oblačil, ko se izčrpani ustavimo prepozno.

Telo ni občutljivo – samo sporoča, kdaj mu je dovolj.

Zato: po vadbi se preoblečemo, pijemo dovolj vode, se izognemo množicam.

In če zbolimo, ne vzamemo tega kot poraz, ampak kot opomnik.

Vadba, ko smo vroči in utrujeni, ne gradi kondicije – gradi zaplete.

Zdravje ni sovražnik treninga. Je njegov pogoj.

Če si vzamemo nekaj dni počitka, ne izgubljamo ničesar. Nasprotno – pridobimo.

Telo se nam zahvali, ko mu damo dih.

In ko se spet vrnemo – močnejši, spočiti, modrejši – vemo, da volja ni v tem, da greš vedno naprej.

Volja je v tem, da znaš tudi obstati.