Kako učijo smučati največji

Avstrijska natančnost, francoski flow in ameriška prilagodljivost

Ko zjutraj sedeš na sedežnico in pod teboj zasije belo morje, ti ni pomembno, ali prihajaš iz Kranja, Grenobla ali Aspna. Vsi želimo isto: da v zavoju ne drsimo, ampak rišemo. Da smo z vetrom, snegom in s seboj. In čeprav smučarske šole po svetu učijo isto osnovo – nadzor, ritem in varnost – imajo tri velike smučarske sile zelo različne filozofije.

Avstrijska šola: kirurg z robnikom

V Avstriji je smučanje skoraj religija. In njihovi učitelji smučanja delujejo skoraj kot inženirji telesa. Poudarek je na natančni rabi karving smuči, kjer ni prostora za opletanje z zgornjim delom telesa ali »čutenje snega« – tukaj šteje kot, kot in robnik.

Pri avstrijskem pristopu gre za to, da težišče zadržimo nad smučmi, a v zavoju natančno prenesemo težo na zunanjo smučko. Kolena in gležnji vodijo robnik proti snegu, kot bi z laserjem vrezovali zavoj v trdo podlago.

Kaj to pomeni v praksi? Da boste precej vadili vožnjo na eni smučki, natančno drsenje po robu in zavore s prenosom teže naprej. Učitelj bo stal ob strani, spremljal koleno, položaj bokov in tempo vašega dihanja. In čeprav se sliši strogo – čez nekaj dni boste zavijali z manj napora in več gracioznosti.

Francoska šola: zavoj, ki diha s teboj

Če so Avstrijci inženirji, so Francozi koreografi. Njihov smučarski pristop sloni na lahkotnosti, sproščenosti in naravnem gibanju. Telo ni stroj – je plesalec.

Namesto ukazov o tem, kam prenesti težo in koliko pokrčiti koleno, boste v francoski šoli slišali besede, kot so fluidité, équilibre, sentir la neige – občutiti sneg. Ključ je v tem, da telo ostane mehko, ramena sproščena, boki pa naravno vodijo zavoj. Ne gre za silo – gre za valovanje.

Tehnika? Da, seveda. A ovita v gibanje. Francoski učitelji vas bodo naučili, da se prilagajate terenu – z dolgimi in kratkimi zavoji, z več ali manj nagiba, odvisno od naklona in snega. Pomembna vaja: smučanje z enakomernim pritiskom na obe smučki – za bolj tekoče prehode in bolj igrivo vožnjo.

Ameriška šola: pragmatičnost s pogledom na celotno goro

Čez lužo je pristop nekoliko drugačen. Tereni so širši, sneg pogosto rahel in globok. Inštruktorji niso toliko zavezani nacionalni šoli kot individualnemu napredku. Njihovo pravilo: tehniko prilagodi smučarju – ne obratno.

Američani vas bodo najprej postavili v »atletski položaj« – rahlo pokrčena kolena, teža na sredini, trup stabilen. Učijo vas osnovne varnosti (zaviranje, ustavljanje), a zelo hitro vas začnejo pripravljati na realne terene – ledene plošče, mehki sneg, grbine.

Njihov adut je progresivni pristop: najprej plužni zavoj, nato karving, nato zavoj v globokem snegu. Tehnika raste z vami. Velik poudarek dajo tudi uporabi trupa in stabilizaciji – torej na tem, da se telo ne zvija, ampak drži smer in ravnotežje, ne glede na teren.

Kaj si lahko vzamemo domov?

Če ste ljubitelj strukture, tehnične natančnosti in imate radi občutek popolnega nadzora – poskusite z avstrijsko šolo.

Če želite več igrivosti, bolj naravno gibanje in ritem – francoski pristop vam bo všeč.

Če se radi učite po korakih in iščete prilagodljivost – ameriški slog bo vaš teren.

Najboljši smučarji niso tisti, ki trenirajo po enem receptu, temveč tisti, ki razumejo kako se telo odziva na sneg, zavoj in veter. In kot pravijo Francozi: Ce n’est pas la pente, c’est la danse.

Naj zavoj govori. Seveda pa najprej poiščite znanje v domovini!