POTOVANJE

No, naslov bi lahko bil tudi Kako sva z ženo namesto na Flandrijo romala na servis, ali pa Od Flandrije do križa. In odrešitve.

“Ki je za nas krvavi pot potil“

Letos sva se z mojo drago Metko odločila, da greva navijat na kolesarsko dirko po Flandriji in potem še na severni pekel Paris-Roubaix.

Vsi poznavalci kolesarstva, predvsem belgijski, poudarjajo, da je dirka po Flandriji največji, najlepši kolesarski dogodek in da ga mora vsak kolesarski navdušenec vsaj enkrat v življenju videti v živo.

Francozi prisegajo na Paris-Roubaix, ki naj bi bila ena najtežjih in nepredvidljivih dirk med tako imenovanimi spomeniki. Flandrija je letos datumsko padla na veliko noč, druga pa na belo nedeljo en teden kasneje.

Najine priprave na pot so se za spremembo iz preteklih potovanj začele dovolj zgodaj, vsaj kar se urejanja avtodoma tiče. Plin sem preveril že v ponedeljek, čeprav naj bi šla na pot šele v petek. Ker se nekateri svetovni voditelji preveč igrajo šerife v tujih peskovnikih ali se grejo igro “Zemljo krast”, se je napovedovala podražitev energentov, v najinem primeru dizla.

Če grem tankat pred podražitvijo, prihranim 6 evrov, to je za eno veliko pivo v Belgiji. Ali se splača? Greš pač na eno pivo manj in si na istem. A enkrat je pač treba napolniti rezervoar, zadnji dan pa se vedno mudi in je odveč še ena dodatna pot.

Tako sem se odpeljal na črpalko en dan pred podražitvijo. Ker je bila okrog devetih zvečer na bencinski črpalki še vedno gneča, sem zavil na edino prosto mesto na desni. Vzamem ročko, pogledam ceno, 2 evra in še malo. Kako, če je bila cena še včeraj nekaj čez 1 evro in 40 centov? Vzamem drugo ročko, prav tako rumeno, cena 1,8 evra. Malo bolje je kot prva. Spraševal sem se, če so že zvečer popravili cene za jutri.

Natočil sem polno, plačal in se odpeljal domov. Sem pa res “prihranil”, sem si mislil sam pri sebi, račun pa pustil v avtodomu. Do velikega petka, ko je Jezus umrl na križu, se ni zgodilo nič pretresljivega, avtodom se je pridno polnil in upala sva, da nisva česa pozabila. Pred odhodom sem se odločil avtodom še oprati, saj je celo zimo stal pod nadstreškom in se prašil. Ko sem z ženino pomočjo končal, sem poklical prijatelja, ki sta nameravala z nama, da počasi štartava in naj bosta pripravljena.

Pri samem speljevanju se je avtodom začel tresti kot bi imel neznansko tremo pred potovanjem. V tretji in četrti prestavi se je nekako umiril, pri vsakem ponovnem speljevanju pa se je še vedno stresal. Naložim prijatelja in odpeljemo se do prvega mehanika, ki na samem motorju ali kjer koli drugje ni našel napake, čeprav je priklopil računalnik.

Očitno tudi sodobna tehnologija ne ve vsega. Zaključek: s takim motorjem ne moremo na tako dolgo pot. Prijatelja sem odpeljal domov, midva z mojo Metko pa sva prav tako odšla na naš domači naslov, se razpakirala in odšla na vrt postoriti to in ono. Za naslednji dan sem se dogovoril z uradnim servisom, da avtodom pregledajo in ugotovijo napako. Bom vsaj vedel, pri čem sem in kdaj lahko računam na potovanje.

Proti večeru me vpraša Metka, če sem prepričan, da sem tankal dizel. Nisem bil prepričan. Iskala sva račun, ki ga je Metka videla, pospravila, ni pa pogledala, ali sem natočil dizel ali bencin. Vedela je samo to, da sem plačal precej visoko ceno energenta in nisem prihranil ničesar. Šla sva na sprehod do bencinske črpalke, saj sem točno vedel, iz katere ročke se je prelila tekočina v rezervoar avtodoma. Prideva tja, dve rumeni ročki, malo nižje, komaj opazno pa se vidi razlika: ena je dizel, ena pa bencin super 100.

Seveda sem tankal bencin. Pokličem mehanika iz naše vasi, če mi lahko pomaga. Ni problema.

To pomeni, da greva lahko v soboto na pot. Po ustaljenem postopku se odpraviva spat. Ker sem že malo starejši, se mi je povečala prostata in moram vsaj enkrat ponoči na stranišče. Zbudil sem se sredi noči, opravil svojo potrebo in šel nazaj spat, vsaj upal sem tako. Spanca pa kar ni in ni bilo. Razmišljal sem o nepravilnem točenju goriva, o prijateljih, ki so pričakovali potovanje skupaj z nama, a se je vse zalomilo zaradi mene.

Poskušal sem odriniti slabe misli, a so se mi porajale vedno nove in nove zablode, ki so se zgodile v bližnji ali daljni preteklosti. Obračaš se levo in desno, nobena stran ni v redu, tako kot v politiki ne. Spanca ni, izza kotov spalnice se ti reži. Buljiš v strop, ki ga ne vidiš zaradi teme, le slutiš ga lahko.

Veš, da je tam nekje nad tabo. Potem se vračaš v preteklost, iščeš najlepše spomine iz življenja, komaj se prikažejo slike minljive sreče, že izginejo in zapackajo jih negativne misli o preteklih grehih. Vedno bolj težke misli ti težijo glavo toliko časa, da od utrujenosti končno zapreš oči. Do budilke.

»Ki je za nas bičan bil«

Velikonočni ogenj se je blagoslovil že ob šestih zjutraj, ko sem jaz komaj drugič zaprl oči. Ogenj použiva, ogreva, žge in prečiščuje. Hiša, ki sprejme blagoslovljen ogenj, sprejme luč…

Mehanik je prišel ob osmih zjutraj, iz rezervoarja pretočil bencin v kanistre, natočil nafto in zagnal motor. Vse je bilo v redu, motor je tekel kot namazan. Oddahnil sem se, ker s svojim nespametnim ravnanjem nisem naredil škode na motorju avtodoma, ki ni moja last.

Prijatelja sta se na žalost premislila in nista hotela več na pot, saj bi se morala že v ponedeljek zaradi službenih obveznosti vrniti domov. Pa drugič.

Štartala sva okrog enajstih, čez dobre 4 ure sva bila že mimo Munchna, kjer sva se ustavila na bencinski črpalki, kjer sem stoprocentno natočil dizel. Zamenjala sva se na šoferskem mestu in šla naprej. Čez pol ure ja zasvetila lučka motorja, rdeča kot puran. Pregrevanje motorja.

Poklical sem mehanika, ki nama je takoj prepovedal nadaljnjo vožnjo. Po odstavnem pasu sva s počasno vožnjo prispela do počivališča, ki je bil na srečo oddaljen le 3 kilometre in ugasnila motor. Pod avtom se je nabirala roza tekočina iz hladilnika motorja.

Klicala sva na Fiatov servis v Nemčiji, kjer za čuda govorijo samo nemško, Metka sicer malo že razume, jaz pa čisto nič. Odzivnik našteva celo vrsto napak in vsaka naj bi imela svojo številko na številčnici telefona. Vseh je bilo 14. Ne razumeš nič, razen to, da je velika sobota in je praznik.

Po nekaj klicih sva priklicala avto klub ADAC in se dogovorila za avto vleko. Šofer naju je odpeljal do najbližjega avtoservisa in nama zagotovil, da so tu res dobri mehaniki, ker pa so prazniki, morava počakati do torka, da se delavnica odpre. Danes je šele sobota, me je prešinilo.

Še isti večer sva napravila kratek sprehod po kraju in ugotavljala, kako se lahko zaposliva. Zraven delavnice je bila telovadnica s fitnesom in savno. Odprta tudi v nedeljo, na samo veliko noč. V ponedeljek zaprto – veliki ponedeljek?

V nedeljo sva naredila malo daljši sprehod, saj je gibanje zdravo. Pregledala sva vozni red vlakov za Lille, če avtodoma slučajno ne bodo mogli popraviti, dirke Paris-Roubaix pa res nisva hotela zamuditi.

Popoldne sva v avtodomu preko telefona spremljala dirko po Flandriji in navijala po svojih močeh daleč stran od prizorišča.

Po zaključku dirke sva si privoščila savno, kjer sva se lahko tudi normalno stuširala, saj sva v avtodomu šparala z vodo, ker nisva imela pojma, kdaj bova lahko natočila novo.

»Ki je za nas s trnjem kronan bil«

V ponedeljek sva se odločila za izlet s kolesom v mesto Blaubeuren, kjer je znameniti kraški izvir Blautopf (Modri lonec), znan po intenzivni modri barvi vode. Ko sva se s kolesi spuščala po kolesarski stezi sredi gozda in prepadnih sten proti mestu, me ja postalo kar malo strah, kako bom premagal klanec, ko se bova vračala.

Po ogledu starega mesta in izvira sva si privoščila lažje kosilo, nič velikonočnega. Po krajšem sprehodu sva se spet prepustila gibanju na kolesu. Na srečo sva našla drugo pot, ki je bila za spoznanje lažja, ne pa lahka. Klanci nas utrjujejo, se tolažim.

Ko sva se vrnila do najinega parkirišča, se je pripeljal možakar na kolesu, odklenil delavnico in vstopil. Na veliki ponedeljek. Odločila sva se, da ga povprašava o najinem problemu. Vseskozi je eden od naju opazoval vrata delavnice, kdaj se bodo odprla. Po kakšni uri in pol se je mojster le prikazal na vratih. Pristopila sva in mu predstavila napako avtodoma.

Malo se je začudil, nato pa izjavil, da nima dovolj visoke delavnice. Gledal sem njega, gledal visoka vrata delavnice, pa spet njega… Potem je razložil, da mora dvigniti avto, da se lahko prosto sprehaja pod njim; 2 m človek, 3 m avtodom, to je najmanj 5 metrov, kar v njegovi delavnici ne gre. Taka vozila popravljajo v delavnicah za tovornjake, ki pa je skoraj 30 kilometrov stran.

Še enkrat klicati avto vleko, še enkrat plačati 330 evrov in potem ne vedeti, ali bo lahko kdo popravil ali ne. Sranje. Potem le obljubi pomoč, da bo v torek vsaj poklical zjutraj nekaj primernih delavnic in povprašal za popravilo.

»Ki je za nas težki križ nesel«

V torek zjutraj sva bila ob osmih, ko se odpre delavnica, že pripravljena pred avtodomom in čakala mojstra. Prišel je malo pred osmo in se zaprl v delavnico, za njim pride še nekaj zaposlenih, vsi se izgubijo za vrati.

Čez nekaj časa pričnejo voziti parkirane avte v delavnico. Mojster tudi pride do enega izmed stoječih avtov tik ob najinem avtodomu in naju niti ne pogleda. Čez deset minut ne moreva več čakati in greva za njim v pisarno. Govori po telefonu v čisti nemščini, prepoznam le besedo kemper in vem, da z nekom govori o najinem avtodomu.

Ko neha, nama sporoči, da je klical že 4 delavnice, a so mu vsi odrekli pomoč. Rekel je še, da je težko popravljati predelane avtomobile, saj bi moral za menjavo hladilnika odrezati predno masko in jo potem nekako privariti nazaj. Kaj zdaj? Kako naprej? Poklapana sva odšla ven, da ga ne motiva. Mogoče bo še poskušal.

Čez nekaj minut se pojavi eden izmed zaposlenih s kanglico v roki in se napoti proti najinemu avtodomu in začne nekaj brkljati okrog hladilnika. Nisva ga motila.

»Ki je za nas križan bil«

Mojster se je spet prikazal in hotel videti prometno izkaznico avtodoma. Odnesel jo je v pisarno, delavec s kanglico pa je tudi izginil. Pokrov motorja je ostal odprt. Mogoče je še kaj upanja, da bodo stvari uredili na tem mestu.

Kmalu se šef delavnice vrne z ugotovitvijo, da je avto še v garanciji in ga on ne sme popraviti, četudi bi ga lahko in midva z mojo ženo spet ne veva, kako in kdaj naprej. Klicali smo lastnika avtodoma, da se je pogajal z zavarovalnico in avtomehanikom.

Po daljšem čakanju so odobrili popravilo. V delavnici so naročili potreben del, ki naj bi bil dostavljen v roku ene do dve uri. Lahko, da bo popravljeno že danes. Ker sva imela nekaj ur prostega teka, sva odšla peš po mestu, saj je gibanje zdravo. Vrnila sva se okrog tretje ure popoldne, ko je najino prevozno sredstvo že stalo popravljeno na dvorišču.

Zahvalila sva se mojstru, ki je kljub prenizki delavnici uspel popraviti 3 m visok avtodom. Ker je stroške popravila kril proizvajalec vozila, sem mu vseeno dal nekaj denarja, saj sva bila kar tri dni zastonj parkirana na njegovem dvorišču in še za pivo delavcem, ki so opravili delo.

Kristus je umrl na križu, da bi odrešil svet.

Naju je. Lahko greva naprej v lepšo prihodnost. Aleluja.

*Mirko Pogačar je oče štirih otrok, dela z mladimi kolesarji in se ukvarja s smiselno dobrodelnostjo. Tako kot Metka, seveda.