POPOLNOST

Zbudil se je v lepo jutro, ob njem je bila postelja še topla, zaril je glavo med rjuhe in vonjal telo svoje drage, iz kuhinje je že dišala kava. Počasi se je spravil pokonci, kopalnica je bila prazna in se je lahko takoj stuširal, hladna voda ga je vedno predramila.

Družinski člani so bili vsi po vrsti dobre volje, na mizi ga je čakal najljubši zajtrk...Otroci so čebljali in se smejali, žena ga je motrila z zapeljivimi očmi. Prijela ga je za roko in jo rahlo stisnila kot da bi mu pritrjevala, da bo vse v redu. Poslovil se je z močnim objemom in poljubom v slovo, pomahal otrokom in jim zaželel srečno.

Promet je bil  tekoč, šoferji so ga spuščali na prednostno cesto, v službi  je bilo videti, kot da so ga vsi veseli. Posli so tekli kot po maslu, borzni indeks je šel navzgor. Pred poslovnim sestankom je imel malo treme, kar je vzel za dobro, saj malo treme vendarle mora biti, ker se potem še bolj trudimo. Podpisali so dolgo pričakovano pogodbo, za katero se je boril več kot pol leta. Poslovno kosilo je minilo v dobrem vzdušju, hrana je bila odlična, pot domov  brezskrbna, doma pa vse v najlepšem redu.

Otroci so se vrnili iz šole z dobrimi ocenami, hčerka je zaigrala na violino težko skladbo brez napak, žena ga je po večerji zasula s poljubi, obiskal ga je najboljši prijatelj, s katerim sta kramljala o vesolju in naši majhnosti, o dobrem, ki se nahaja v vsakemu človeku in o tem, kako to dobro spraviti med ljudi… Zvečer se je potopil v belino mehkih rjuh in v nežnost golega telesa ob sebi...Vse je v redu, nič nas ne boli. Popoln dan.

Zbudil se je malo bolj zgodaj kot navadno. Ponoči je bilo prijetno toplo. Svojo staro odejo je zložil in jo spravil zadaj za steber, karton je prepognil in zataknil med veje grmovja v bližini. Sonce je poslalo svoje tople žarke med krošnje dreves v parku, ptiči so s svojim petjem robantili že dosti prej.

To noč je imel prijetne sanje. Srečal naj bi svojo hčerko, nasmejano, lepo in prijazno. Presenečen je bil, da ga je takoj spoznala, saj se nista videla, odkar….

Ja, odkar je zafural življenje. Žena ga je zapustila in mu vzela otroka, skupnega…Mogoče je imela prav, saj je ves čas in tudi prosti čas namenil svojemu podjetju. Družina ga je videla le zvečer, utrujenega. Ko je ostal sam, si je odprl pivo, in potem še enega, in potem še enega in potem ni ostalo samo pri pivu….zaprl je podjetje in šel med klošarje, vsaj za nekaj dni, potem…

No, potem mu je bilo nerodno vrniti se nazaj in morda začeti znova. In je ostal.

Vseeno je bil vesel, četudi so bile samo sanje. Sprehodil se je do nabrežja. Zagledal se je v miren tok reke in se spraševal, kam gredo vse te vode, koliko stvari so že videle in koliko jih še bodo.

Kje je konec in kje začetek? Voda, voda in znova nova voda. Podobno je kot s časom: minuta, še ena minuta in vedno znova nova minuta. V žepih je poiskal cigarete in ugotovil, da ima še skoraj polno škatlo. Ne bo mu treba takoj žicati, kar je dobro. Sedel je na travo, gledal reko in se vedno znova in znova spominjal čudovitih sanj.

Začutil je roko na ramenu. Ozrl se je čez ramo in zagledal škrbasta usta prijatelja, ki se je pred meseci odločil odpotovati v neko mesto na obali, češ, bo tam več sreče s fehtarjenjem. Porinil mu je steklenico vina pod nos in se režal kot se zna samo on.

Lepo je, da se je vrnil.

Počasi sta praznila steklenico in obujala spomine na te in one čase. Povedal mu je o svojih sanjah, njemu je zaupal. Razumel je veselje in srečo, ki je kar žarela iz njega in se veselil skupaj z njim.

Odšla sta proti mestu. Pek je ravno natovarjal svoj furgon s kruhom, ko sta šla mimo. Štruca kruha mu je zdrsnila iz zaboja in padla na tla. Pobral jo je in pogledal naokoli. Ko je zagledal dva klošarja, jima je brez obotavljanja izročil kruh in vsi trije so bili zadovoljni. Na tržnici ni bilo težko priti do kakšne zelenjave ali sadja, saj so branjevke vedno imele nekaj, kar ni bilo dovolj dobro za stranke, za brezdomce pa je v redu.

Nekdo jima je ponudil kavo, mogoče iz prijaznosti, mogoče za štos…nista se upirala, saj se šenkanemu konju ne gleda v zobe. Prižgala sta vsak svojo cigareto in se zasanjala v lepe, boljše čase.

Poslovila sta se nekje pri Tromostovju in šla vsak v svoj rajon. Ko je v mraku gledal mestni avtobus, se mu je zdelo, da je videl svojo hčerko v enem izmed rahlo zasopljenih oken…rahlo je dvignila roko v pozdrav kot bi ji bilo malce nerodno in raztegnila svoje plahe ustnice v rahel in nadvse prijeten nasmeh….ja, to je ona.

Videla ga je, spoznala ga je. Ves omamljen od neznane sreče je poskakoval po mestnih ulicah in se smejal življenju, ki mu prinaša tako neizmerno veselje.

Prišel je do svojih arkad, pogrnil karton, izvlekel odejo in se zazrl v zvezde, ki so sramežljivo prihajale na jesensko nočno nebo. Kakšna lepota. Bil je popoln dan.

In še tisoče je takih, popolnih dni, ki bi jih lahko opisoval do onemoglosti.

Tudi človek si včasih želi, da bi bil popoln, ampak ne gre. Ni popolnega človeka, čeprav marsikdo zase misli, da je ali si vsaj želi. Škoda, da se taki ljudje največkrat pojavljajo v politiki in to še s kakšnim popolnim političnim programom.

Popolna ni niti telesna vadba, ker tudi vaditelji ali trenerji niso popolni. Vedno, ko pride nov obraz, prinese svežino in dodatno vzpodbudo za izboljšanje treningov. Sto trenerjev, sto možnosti za napredek. Nihče ni vseved.

Poznam človeka, ki je trenutno najboljši športnik v svoji panogi na svetu in vam zagotavljam, da ni popoln, česar se zaveda tudi sam. Še vedno se izboljšuje, tako tehnično kot psihično.

Nikoli nimamo toliko znanja, da se ne bi dalo kaj popraviti, nadgraditi…Včasih so potrebne le malenkosti, ki nas naredijo boljše, tako v športu kot v življenju.

Malenkosti so lahko zelo velike. Malenkost na malenkost….stremimo k popolnosti ali vsaj do tam, da bomo boljši ljudje, kar tudi šteje.