Štrekna, kolesarska avantura

Piše: Dejan Vodovnik

»Koroška je že danes ena najbolj razvitih kolesarskih destinacij v Sloveniji, ki je z odlično infrastrukturo in turistično ponudbo privlačna tako za domače kot obiskovalce iz tujine,« pravi direktor Regionalne razvojne agencije za Koroško Uroš Rozman. Če je soditi po številu kolesarjev, ki večinoma vsak konec tedna, od zgodnje pomladi do pozne jeseni, opravijo svojo kolesarsko turo v tem delu Slovenije, to še kako drži.

In kolesarska 35-kilometrska Štrekna, ki je nekoliko posebno ime je dobila prav zato, ker poteka po trasi nekdanje železnice, štrekna imenovane, ima precejšnje zasluge za razcvet kolesarskega turizma v tem delu sveta. Seveda bi bilo metanje peska v oči, če bi trdili, da je idealna, da je super, da je kolesarki topofthetop, vendar dejstvo ostaja – je čisti kolesarski užitek v objemu narave.

Precej bo treba še narediti, so si enotni kolesarsko-turistični delavci v tem delu, vendar nikakor ne gre mimo besed župana Mislinje Bojana Borovnika, ki trdi, da gre res za pridobitev, ki je postala pravi magnet za kolesarje, ki jih steza, odmaknjena od prometa in speljana čez kar nekaj mostov in skozi predorov, popelje med Velenjem, do Mislinje in nato, če želijo, še naprej do Slovenj Gradca in Dravograda. In še dlje.

Gornji Dolič v Mislinjski dolini, takoj za ovinkom iz soteske Huda luknja, je tako postal svojevrstno kolesarsko središče in križišče, kjer se zdaj že nič kaj tako nova Štrekna priključi na obstoječi, v celoti asfaltirani 24-kilometrski del med Gornjim Doličem in Otiškim Vrhom.

Pot ima blag in dokaj enakomeren naklon, za statistike pa zapišimo, da v Otiškem Vrhu pot doseže 345 metrov nadmorske višine, v Mislinji pa na najvišji točki kar 590 metrov.

Nekaj zgodovine in eno opozorilo

»Kolesarji skozi Hudo luknjo moraj biti hudo pozorni. Morda jim prisede bela baba,« je slišati kakšnega domačina iz Doliča. Večina niti ne ve, za kaj gre, tisti, ki se pustijo podučiti, pa izvedo, da gre za razširjeno legendo o beli babi, ki je včasih tudi črna. Kakorkoli: različic je toliko, kolikor je ljudi, ki zgodbo pripovedujejo, ampak v grobih obrisih gre takole: k voznikom, ki pretežno ponoči – eni pravijo po deseti zvečer, drugi trdijo, da šele po polnoči – vozijo skozi sotesko, včasih v avto prisede mlada ženska. Nihče je ne zna dobro opisati, povedati vedo le to, da je vsa v belem. Ali v črnem, spet odvisno, kdo zgodbo pripoveduje. Včasih se prikaže kot avtoštoparka, spet drugič se kar nenadoma pojavi v avtu, ne da bi voznik ustavljal, v vsakem primeru pa čez čas kar med vožnjo nenadoma spet izgine. No, zdaj, ko so se avtomobilistom tam spodaj pod Tisnikom na cesti pridružili tudi kolesarji, pa naj bi bela ali črna baba (kakor pač kdaj) sedla tudi na kako kolesarsko štango tam nekje na Štrekni.

Kakorkoli: soteska Huda luknja je ena od zanimivosti kolesarske poti, po kateri se vije trasa od Gornjega Doliča do Velenja (ali obratno, kakor za koga, da ne bo zamere). Na info tabli, eni od številnih, postavljenih ob Šterkni, piše: »Kjer v soteski (gre za sotesko Huda luknja do Doliča) ni bila v napoto skala, je bilo potrebno kar osemkrat prečiti hudournik. Od 8 mostov jih je 7 imelo jekleno konstrukcijo, najdaljši pa je premoščal 29,7 metrov široko vrzel. Za postajo Gornji Dolič je proga zadnjič prestopila Pako preko 14,6 m dolgega kamnitega ločnega mosta. Najbolj znamenit premostitveni gradbeni objekt je dobrih 100 metrov dolg viadukt Gornji Dolič, ki je sestavljen iz kar osmih lokov. Pestra je tudi njegova zgodovina, saj je med vojno preživel miniranje. Partizanske enote so v času med aprilom in novembrom leta 1944 na progi med Celjem in Dravogradom izvedle 80 akcij. V noči na 18. junij 1944 je Zidanškova brigada porušila 4 loke železniškega viadukta v Gornjem Doliču. Namen je bil onemogočiti Nemcem odvoz lignita iz velenjskega premogovnika. Viadukt je bil hitro obnovljen.«

V Hudi luknji se na počivališču ustavijo številni kolesarski, tudi tisti na električni pogon. Nisem pa povsem prepričan, koliko jih je seznanjeno s tem, kako je ime Huda luknja sploh nastalo. Takole naj bi bilo: »V gradu Valdek nad Gornjim Doličem, blizu Završ, je nekoč prebival bogat graščak. S podložniki je ravnal zelo slabo. Nekoč so vozili grajski hlapci vino z gradu Turn. Med vožnjo jim je padel sod v vodo. Ko je graščak za to izvedel, je začel uboge hlapce pretepati. Ko je padel prvi hlapec pod težo silnih udarcev, se je naredil prepad in zemlja je požrla mrtvega hlapca krutega graščaka. Ta kraj so ljudje jeli imenovati Huda luknja.

Iz zgodovine v sedanjost

Še marsikaj bo treba postoriti ob Štrekni. Kakšno popravljalnico kolesa več, pa kako info točko še več, pa kako okrepčevalnico, da si kolesarska duša in telo spočijeta za hip ali dva.

Pa še na nekaj opozarjajo odgovorni; na povečano število nesreč. Vzrokov je več, rdeča niti vseh pa je – pomanjkanje kolesarskega bontona – na in ob Štrekni. Vse to se kaže v dejstvih, da nekateri zelo radi vozijo zunaj označene kolesarske poti, stopijo na kak vrt, otroka posedejo na tujo gugalnico in kot, da je moje … Ali pa, da se kolesa ali kolesarka v opravi kakega pogačarja ali rogliča – zapelje mimo postavljenega weceja, nekaj metrov stran pa se ustavi in opravi, kar mu/ji pač narekuje mati narava.

Marsikaj bo treba torej še dodelati, še posebej zdaj, ko je uradno odprta tudi 600 kilometrov dolga kolesarska pot Dunaj–Beljak, imenovana Meridiem Trail. Ta zavije tudi v Slovenijo in na Madžarsko. Slednja daljinska kolesarska pot vodi skozi pet avstrijskih zveznih dežel, madžarski mesti Sopron in Köszeg, zavije pa tudi čez slovensko ozemlje. Kolesarji se lahko v Slovenijo pripeljejo čez Radeljski prelaz in nato prevozijo del mednarodne Dravske kolesarske poti od Radelj ob Dravi do Mute in Dravograda, od koder se vrnejo v Avstrijo. Ali pa, kot menijo nekateri, naredijo kak kolesarski zavoj več in se odločijo za raziskovanje Koroških treh dolin, Dravske, Mežiške in Mislinjske, in se na električni ali normalni, nožni pogon, popeljali skozi zgodovino tega konca Slovenije, ki resnično postaja ena najbolj razvitih kolesarskih destinacij v Sloveniji.

In Štrekna, tisti 35-kilometrski košček velikega kolesarskega omrežja, namenjenega vsemu kolesarskemu svetu, je res le en košček, vendar košček, ki ponuja avanturo v objemu slikovite panorame Pohorja in Uršlje gore, s ščepcem zgodovine in 35 kilometrov čistega kolesarskega užitka; tako kot še veliko kilometrov več po kolesarskih stezah Koroške in tudi tjakaj preko nekdanjih meja, ki jih zdaj, na srečo, ni več.