Zakaj nas pri smučanju vleče na repe

Rep ni problem, je posledica. Težava je v tem, da konica ni dobila priložnosti

Vsak, ki je kdaj stal na smučeh dlje kot vikend, pozna ta občutek. Zavoj se začne lepo, potem pa te nenadoma nekaj potegne nazaj.

Ne v prepad, ne dramatično – samo toliko, da veš: spet si na repih. In spet se vprašaš, ali je kriva strmina, hitrost, smuči ali pa si enostavno »danes slab«.

V resnici je to eden najbolj iskrenih signalov, ki jih smučanje daje. Ko te vleče nazaj, ti smuči ne govorijo o pogumu ali talentu, ampak o odnosu do sil, ki jih nočeš sprejeti pravočasno.

V alpskih smučarskih deželah – Avstriji, Švici, Franciji – se o tem ne govori kot o napaki, ampak kot o posledici. Nečesa, kar se je zgodilo prej. Vedno prej. Nikoli v tistem trenutku, ko se že pelješ na repih in se poskušaš rešiti.

Avstrijci bi rekli, da si zamudil prehod. Da si se v njem dvignil, namesto da bi šel naprej. Smuči so šle svojo pot, ti pa si ostal za njimi. In ko se to zgodi, je rep edino, kar še lahko drži zadevo skupaj. Konica je že zdavnaj rekla adijo.

To ni stvar tehnike v klasičnem smislu. To je stvar časa. Časa, v katerem se odločiš, ali boš šel v nov zavoj, ali boš še malo počakal, čeprav ni več kaj čakati. Smučanje ne mara čakanja. Smučanje hoče, da si tam, še preden misliš, da bi moral biti.

Švicarji bi pri tem hitro pogledali tvoje gležnje. Ne metaforično, dobesedno. Če gleženj ne dela, če ni sposoben prenesti pritiska in ostati živ, potem bo telo naredilo to, kar zna: kolena bodo prevzela delo, boki pa se bodo umaknili. Nazaj. Ne iz lenobe, ampak iz ekonomije.

Sedenje na smučeh je lahko presenetljivo stabilno. Kvadricepsi zdržijo, rep drži, hitrost je navidez pod nadzorom. Problem je samo v tem, da je to slepa ulica. Iz nje ni elegantnega izhoda. Vsak naslednji zavoj je bolj utrujen, bolj reševalen, bolj zadnji.

Francoski pogled je tu bolj filozofski. Oni bi rekli, da se nisi odločil za linijo. Da si se ustrašil trenutka, ko smuči za hip pokažejo pot navzdol. Fall line, kot ji pravijo. Tisti trenutek, ko se ne moreš več skrivati za prečnico.

Ko se ustrašiš, narediš logično človeško stvar: potegneš se nazaj. Tako kot v avtu, ko premočno zaviraš, namesto da bi speljal.

Smuči pa ne delujejo tako. Če jim ne dovoliš, da zavoj začnejo spredaj, ga bodo končale zadaj. In to ni isto.

V vseh treh tradicijah je skupno razumevanje, da rep ni problem. Rep je posledica. Težava je v tem, da konica ni dobila priložnosti. Da ni bilo tistega majhnega, skoraj neopaznega premika naprej, ko se vse odloči.

Zanimivo je, da se to skoraj vedno poslabša, ko se smučar bolj trudi. Več pritiska, več moči, več mišic. V resnici pa bi potreboval več zaupanja, da se lahko premakne naprej, še preden zavoj to »zahteva«. Smučanje nagrajuje tiste, ki gredo prej. Kaznuje tiste, ki čakajo na potrditev.

Oprema ima pri tem svojo tiho vlogo. Če čevlji ne dovolijo gležnju, da dela, bo telo našlo obvoz. In obvoz vedno vodi nazaj. Zato v alpskih šolah nihče ne govori o tehniki, ne da bi prej pogledal, ali telo sploh ima možnost narediti, kar mu govorimo.

Na koncu je odgovor preprost in hkrati neprijeten: ko te vleče nazaj, ne rabiš več poguma. Rabiš prej. Prej naprej, prej v zavoj, prej v stik s konico. Ne z mišicami, ampak s časom.

Ko to enkrat zadiha, se zgodi nekaj zanimivega. Smuči nehajo vleči. Začnejo nositi. In takrat smučanje postane tisto, kar vedno obljublja, a redko da: občutek, da si ravno prav tam, kjer moraš biti. Ne spredaj, ne zadaj. Na sredini dogajanja.

In, ja, najlepše je doma. Težavo vam bodo  pomagali razumeti in odpraviti v kakšni izmed slovenskih smučarskih šol.

Naša šola smučanja je dobra, morda ima le malo premalo stika z ljudmi. Z uporabniki, bi dejal. Mislim, pri nas vsi mislimo, da smo odlični smučarji – pa mogoče nismo.

Smo pa lahko dobri v visenju nazaj, na repe. Leta in leta.