Peta

Ko se znova zberejo Srebrne sulice

Kako je, ko 47 let držimo skupaj – in kaj se spreminja?

Tako se zadnjih XXX let sprašujemo nekdanji smučarski učitelji in trenerji Smučarskega društva Novinar, ko se vsako leto za štiri dni zberemo v italijanskih Dolomitih na smučanju, ki smo ga v prvih letih imenovali strokovni smučarski seminar.

Kar zadeva naše sobivanje, humor in smučarsko vnemo, ni danes nič bistveno drugače kot pred 47 leti. Spremenila pa se je smučarska tehnika in oprema, v zadnjih letih pa se pospešeno spreminja tudi smučarsko okolje.

Skupina mladih smučarjev se je ob koncu srednje šole leta 1978 zbrala pod okriljem Smučarskega kluba Novinar na usposabljanju za vaditelje alpskega smučanja v kraju Cavalese v italijanskih Dolomitih.

Po opravljenih izpitih smo s svojo smučarsko usposobljenostjo učiteljsko in trenersko pot večinoma nadaljevali v matičnem klubu – eni bolj, drugi manj zavzeto.

Življenjske poti mladih smučarjev iz Novinarja so se v kasnejših letih razšle, vse do poziva na prvi smučarski seminar generacije, ki je usposabljanje za vaditelje smučanja opravila v Cavaleseju leta 1978.

To leto 1999 je bilo prelomni trenutek za vsakoletno skupno smučanje, ki traja še danes – skupaj z našimi učitelji (takrat so bili še tovariši) – čeprav barva las pod čeladami ni več enaka.

Zadnjih 26 let se ob istem času, v začetku decembra, zberemo na snegu: ista družba, enaki nasmehi ob prvih zavojih in še širši na koncu, ko si ob slovesu zaželimo: »Se vidimo prihodnje leto.«

Čeprav se »mladi smučarji« v skoraj pol stoletja nismo kaj dosti spremenili, se je v smučanju v tem času spremenilo veliko. Najprej smo smuči »sulice« zamenjali s smučmi s poudarjenim stranskim lokom, se prilagodili zarezni tehniki smučanja, kasneje si nadeli čelade in v zadnjih letih obvezno sklepamo tudi zavarovanje odgovornosti do tretjih oseb.

Morda se še bolj kot mi novim trendom prilagaja smučarska industrija. Prilagoditve so nujen odziv na posledice podnebnih sprememb in vse večje število smučarjev z vsega sveta. Brez umetnega zasneževanja in izdelave kompaktnega snega v zadnjih letih preprosto ne bi šlo.

Žičniške naprave so vse zmogljivejše in prijaznejše do smučarjev – z ogrevanimi sedeži, sodobnimi gondolami in spletnim nakupom smučarskih vozovnic, ki je skoraj povsem odpravil čakalne vrste pred blagajnami.

Razvoj nekoliko spominja na avtocestni sistem in zakonitosti vedno gostejšega prometa, kar v zadnjih letih dobro občutimo tako na cestah kot na smučiščih. Težko mi gre z jezika izraz »smučarska industrija«, saj še vedno čutim, da grem s smučmi v dokaj neokrnjeno visokogorje, čeprav je to opremljeno z žičniškimi napravami.

Toda spreminjanje visokogorske pokrajine v doživljajska območja z umetnimi skulpturami, glasbo z didžeji na vrhovih, kamor pripeljejo žičnice, ustvarjanje morskega vzdušja v nekoč avtentičnih gorskih kočah z bazeni, umetnimi palmami in podobnimi atrakcijami, značilnimi za obmorska turistična območja, v mojih očeh zmanjšuje avtentičnost zasnežene visokogorske pokrajine.

Zdi se, kot da je treba sodobnemu smučarju smučarski dražljaj še dodatno podkrepiti, kot da sami pogledi na zasnežene vršace, hitrost na smučeh in premagovanje centrifugalne sile v zavojih ne bi bili več dovolj. Kot da doživetje visokogorja potrebuje še umetno podporo.

Seveda ni povsod tako. Opisani primer iz italijanskih Dolomitov izstopa predvsem zato, ker razvoj tega smučišča spremljamo že zadnjih 23 let.

Razvoju pustimo, da nas po najboljših močeh vodi naprej, v skladu s sodobnimi družbenimi trendi in v luči vse milejših zim z manj naravnega snega. Najpomembneje pa je, da strast do smučanja – snega v naravni ali kakšni drugi obliki – ostaja in se, vsaj pri »mladih smučarjih iz Novinarja«, celo povečuje.

Veselje do smučanja je zapisano v naših podalpskih genih že stoletja in upam, da ga tudi milejše zime, ki se nam obetajo, prav zaradi prilagajanja »smučarske industrije« ne bodo zmanjšale.

*Janez Polajnar je po mnenju novipolet.si najbolj nabrušena Srebrna sulica med vsemi