Enajsta

Otroci niso športni projekti staršev

Še posebej ne tistih, ki sami niso nikoli zares smeli biti otroci.

Razprava o dečku iz Radencev v resnici ne govori o polmaratonu, ampak o tem, kako sodobna družba razume otroštvo, uspeh, pritisk in pravico otrok, da ostanejo otroci.

Ob zgodbi iz Radencev, kjer organizatorji enajstletnemu dečku niso dovolili nastopa na polmaratonu, se je v slovenskem javnem prostoru odprla razprava, ki v resnici presega samo vprašanje otroškega teka.

Pravzaprav govori o tem, kako sodobna družba razume otroštvo, tveganje, odgovornost in tudi svobodo gibanja.

V odzivih je bilo mogoče zaznati dve skrajnosti. Na eni strani skoraj moralno paniko, češ da je že sama ideja otroškega polmaratona nekaj neodgovornega ali celo nevarnega.

Na drugi strani nekoliko romantizirano predstavo o “naravni” otroški vzdržljivosti, ki naj bi jo birokracija po nepotrebnem omejevala.

Prav zato je bilo zanimivo mnenje športnega pedagoga in znanega promotorja teka Urbana Praprotnika, objavljeno v Slovenskih novicah, saj ni sodilo ne v prvo ne v drugo kategorijo.

Praprotnik ni zagovarjal nekakšnega otroškega ekstremizma, temveč je opozoril na nekaj, kar sodobna športna znanost danes precej jasno razume: problem ni nujno sama razdalja. Problem je kontekst. Problem so pritisk, prezgodnja specializacija, obsesivnost odraslih, tekmovalna identiteta, ki jo otrok prevzame mnogo prezgodaj. Problem je kultura rezultata, ne pa nujno gibanje samo.

Če pogledamo sodobno zahodno športno medicino — posebej severnoevropski oziroma skandinavski prostor — vidimo precej drugačen odnos do otroškega športa, kot ga pogosto predpostavlja javnost.

Skandinavci niso posebej naklonjeni zgodnjemu elitizmu, vendar tudi niso panični glede vzdržljivosti. Njihova filozofija temelji predvsem na dolgoročnem zdravju in trajnem odnosu do gibanja. Pomembno vprašanje ni, ali je otrok pri enajstih letih sposoben preteči 21 kilometrov. Pomembnejše vprašanje je, ali bo šport zaradi tega pri petindvajsetih še vedno imel rad.

To je bistvena razlika med sodobnim severnoevropskim pristopom in starejšim, bolj disciplinarnim pogledom na šport. Včasih je stroka razmišljala predvsem biomehansko: koliko kilometrov otrok “prenese”, koliko kilogramov lahko dvigne, koliko obremenitve dopuščajo rastne plošče. Danes razmišlja precej širše — razvojno, psihološko, socialno.

Prav zato sodobni strokovni konsenzi vse manj govorijo v jeziku absolutnih prepovedi. V pomembnem dokumentu, objavljenem v British Journal of Sports Medicine, avtorji ugotavljajo, da številne stare omejitve glede dolgih razdalj pri otrocih nimajo posebej močne empirične podlage. 

Veliko več pozornosti namenjajo dejavnikom, kot so:

· pretreniranost,

· energijsko pomanjkanje,

· izgorelost,

· psihološki stres,

· prezgodnja specializacija,

· in izguba veselja do gibanja.

Zanimivo je, da podobno velja tudi za vadbo moči. Pred desetletji je bilo skoraj dogma, da uteži za otroke niso primerne.

Danes sodobna športna medicina — tudi v Skandinaviji — tega ne vidi več tako. Pravilno vodena vadba moči namreč zmanjšuje poškodbe, izboljšuje koordinacijo, krepi kostno gostoto in otroku pogosto celo pomaga pri varnejšem športnem razvoju.

Problem niso uteži same. Problem je prezgodnja obsesija z maksimalnimi obremenitvami in mini profesionalizem.

Prav v tem je skandinavska filozofija zanimiva. Začne zelo zgodaj z gibanjem, precej zgodaj z osnovami moči, zelo pozno pa z resno specializacijo. Otroci naj bi dolgo ostali “gibalno široki”, ne pa zgodaj ozko športno definirani.

Pri najmlajših otrocih, nekje med petim in osmim letom, je poudarek skoraj izključno na spontanem gibanju. Tek obstaja predvsem skozi igro, raziskovanje in veselje. Nihče resno ne govori o treningu dolgih razdalj.

Tudi vadba moči pomeni predvsem plezanje, prevale, gimnastiko, lastno telesno težo in razvoj koordinacije. Cilj ni rezultat, ampak občutek, da je gibanje nekaj naravnega in prijetnega.

Med devetim in enajstim letom začnejo otroci postopoma razvijati osnovno aerobno vzdržljivost. Takrat v skandinavskem prostoru niso posebej panični niti glede občasnih daljših tekov, če otrok v njih uživa in niso povezani s tekmovalnim pritiskom.

Tudi vadba moči postane nekoliko bolj strukturirana, vendar predvsem v smislu učenja tehnike gibanja in nadzora telesa. Otrok se uči počepov, stabilizacije, osnovnih vaj za moč — ne pa lovljenja rekordov.

V obdobju med dvanajstim in štirinajstim letom trening postane nekoliko bolj organiziran. Razdalje se lahko postopoma podaljšujejo, vendar stroka še vedno močno poudarja raznolikost športov.

Otrok naj ne bi bil samo tekač ali samo dvigovalec uteži. Ravno široka gibalna baza velja danes za enega najboljših zaščitnih dejavnikov pred poškodbami in izgorelostjo. Tudi vadba moči postane bolj sistematična, vendar še vedno pod velikim poudarkom na tehniki, nadzoru in postopnosti.

Šele nekje po petnajstem ali šestnajstem letu začne sodobna športna medicina resneje dopuščati večje specializirane vzdržljivostne obremenitve. Takrat tudi polmaraton ni več posebej problematičen, če mladostnik trenira postopno in brez pretiranega rezultatskega pritiska.

Podobno velja za vadbo z utežmi: progresivna obremenitev postane normalna, vendar še vedno ob poudarku na regeneraciji, prehrani in psihološkem ravnotežju.

Polna specializacija naj bi po sodobnem severnoevropskem modelu prišla razmeroma pozno. Ne zato, ker telo prej ne bi bilo sposobno napora, ampak zato, ker prezgodnja ozka identiteta športnika pogosto dolgoročno povzroči več škode kot koristi.

Zato na Norveškem ni nič nenavadnega, da otrok pri desetih letih teče po hribih, smuča, igra nogomet, vesla in dela osnovne vaje za moč — obenem pa nima občutka, da že gradi športno kariero. Otrok gre po šoli na smuči, potem na nogomet in zvečer domov. Ne na fizioterapijo, ne k športnemu psihologu.

In morda je prav to bistvo zgodbe iz Radencev. Ne vprašanje, ali en otrok zmore 21 kilometrov, ampak vprašanje, kako družba razlikuje med zdravim gibanjem in kulturo performansa. Med športom kot delom življenja in športom kot projektom odraslih ambicij.

Institucije bodo skoraj vedno bolj previdne, ker morajo postavljati pravila za množico ljudi, ne za idealen posamezen primer. Toda sodobna športna znanost danes precej jasno kaže, da sama razdalja pogosto ni glavni problem. Veliko pomembnejši so motivacija, pritisk, postopnost, regeneracija in odnos do telesa.

Za konec še misel, ki se mi skozi leta opazovanja otroškega športa samo še potrjuje: največji zavezniki ali pa največji rušilci otrokovega dolgoročnega odnosa do športa smo odrasli. Predvsem starši.

Tako kot smo odločilni pri tem, kako se otrok obnaša v šoli, smo odločilni tudi pri njegovem odnosu do gibanja, napora, poraza in uspeha.

Veselje in ponos staršev ob športno sposobnem otroku sta nekaj povsem normalnega. Problem nastane takrat, ko otrok ne postane več svoja zgodba, ampak projekt odraslih ambicij. Njihova zgodba.

Če otroka vzgajamo tako, da bo imel šport rad tudi pri štiridesetih, potem moramo najprej mi šport razumeti dovolj zdravo.

Tudi v športu velja preprosto pravilo: otrokom je treba pustiti, da ostanejo otroci.

Največ se otrok nauči skozi igro. Tudi tega, da je življenje veliko lažje, če se skozenj ves čas gibaš.

Otroci ne bi smeli postati projekti odraslih. Še posebej ne odraslih, ki sami niso nikoli zares smeli biti otroci.