Do snega. Med Norveško in Tamarjem 2

Sneg je še daleč.

Smuči so nekje v kleti ali garaži, morda še vedno namazane z zadnjega pomladnega izleta. Zunaj je trava, kolesarska sezona še ni končana in samo precej zagret človek septembra razmišlja o tem, kako bo januarja tekel na smučeh.

Mi bomo. Ne bomo pa še smučali. Najprej bomo naredili motor.

Tek na smučeh je tehnično zapleten šport, toda ko se proga postavi pokonci, precej hitro postane tudi zelo preprosta fiziološka zgodba. Delajo noge, roke in trup, zato mora srčno-žilni sistem s kisikom oskrbovati veliko aktivne mišične mase. Prav sposobnost telesa, da pri velikih obremenitvah sprejme, prenese in uporabi ogromno kisika, je eden od razlogov, da imajo vrhunski tekači na smučeh nekatere izmed najvišjih izmerjenih aerobnih zmogljivosti med vzdržljivostnimi športniki.

Ampak tukaj se naše posnemanje Norvežanov konča.

Njihov motor je namenjen dirkanju.

Naš naj bo namenjen temu, da bomo dve uri na snegu uživali.

Če smo zdravi, če se dobro počutimo, in če smo se pogovorili s svojim zdravnikom. To je osnova, za katero smo odgovorni sami.

Skrivnost, ki pravzaprav ni skrivnost

Če pogledamo trening vrhunskih norveških tekačev na smučeh, nas lahko preseneti nekaj precej dolgočasnega.

Veliko trenirajo počasi.

Res veliko.

Analize njihovega treninga kažejo ogromne letne količine vadbe, pri čemer velik del vzdržljivostnega treninga opravijo pri nizki intenzivnosti.

Te številke lahko takoj pozabimo.

Načela pa ne.

Norveška tradicija vzdržljivostnega treninga ne temelji na tem, da mora biti vsak trening dokaz naše pripravljenosti. Velik del treninga je dovolj lahek, da ga športnik lahko kakovostno opravi, po njem okreva in nato znova trenira. Intenzivni trening ima svoje mesto, vendar vsak prihod domov ni mala osebna zmaga nad lastnim organizmom.

To je prva norveška lekcija, ki jo bomo vzeli zase.

Ni treba, da nas vsak trening premaga.

Počasi je težje, kot se sliši

Rekreativci imamo s počasnim treningom zanimivo težavo.

Vsi razumemo, kaj pomeni počasi, dokler nam ura ne pokaže številke.

Potem se začne.

Tempo je nekoliko slabši kot prejšnji teden. Kolesarsko povprečje je sumljivo nizko. Nekdo nas prehiti. Na Stravi bo videti, kot da smo se samo sprehajali.

In iz lahkega treninga počasi nastane nekaj vmes.

Ne dovolj hitro, da bi bil res kakovosten intenzivni trening, in ne dovolj počasi, da bi ostal lahek.

Za našo pot do snega tega ne potrebujemo.

Septembra potrebujemo predvsem čas v gibanju.

Hojo v klanec. Tek. Kolo. Pohodništvo. Nordijsko hojo. Morda veslanje na trenažerju ali drugo vzdržljivostno dejavnost, ki jo že poznamo in nam ustreza.

Za zdaj šport niti ni tako pomemben.

Pomembneje je, kako ga izvajamo.

Pri večini lahkih treningov bi morali imeti občutek, da bi lahko nadaljevali še precej dolgo. Dihanje je okrepljeno, vendar nadzorovano. Govorimo lahko v stavkih. Na desetstopenjski lestvici občutka napora smo nekje okoli 2 do 4.

Ura je lahko koristna.

Toda septembra se lahko naučimo tudi nečesa dragocenejšega: poslušati lasten motor.

Ne podirajmo hiše, v kateri že živimo  

Če redno tečemo, kolesarimo ali hodimo v hribe, nam ni treba vsega postaviti na glavo samo zato, ker smo se odločili, da bomo pozimi tekli na smučeh.

Ohranimo šport, ki ga naše telo že pozna.

Za nekoga bodo to trije treningi na teden, za drugega štirje ali pet. Kdor se po daljšem premoru šele vrača h gibanju, naj začne precej bolj previdno.

Dober program ni tisti, ki na papirju naredi največji vtis.

Dober program je tisti, ki ga lahko izvajamo dovolj dolgo, da začne delovati.

Zato si bomo v teh 24 tednih pogosto zastavili zelo preprosto vprašanje: Ali lahko tako treniram tudi prihodnji teden?

Če je odgovor da, smo verjetno precej blizu pravi poti.

Ne treniramo za september

Današnji trening nima velike vrednosti zato, ker smo porabili 734 kilokalorij, postavili osebni rekord na domačem klancu ali na uri dobili lepo številko.

Njegova vrednost je predvsem v tem, kaj nam omogoči jutri, prihodnji teden in čez tri mesece.

Pri vrhunskem športu je to samoumevno. Trening je proces.

Rekreativci pa ga radi spremenimo v zbirko posameznih dogodkov.

Danes gremo na polno.

Jutri smo utrujeni.

Potem dva dni nič.

V soboto nadoknadimo.

Telo ne pozna nadoknaditve.

Pozna obremenitev in okrevanje.

Tudi iz vrhunskega norveškega športa prihajajo precej streznitvene zgodbe o tem, kaj se zgodi, ko se to ravnotežje poruši. Slaba periodizacija, premalo nadzora intenzivnosti, nezadostna energijska razpoložljivost in premalo okrevanja lahko ustavijo tudi izjemno pripravljenega športnika.

Rešitev ni vedno še več treninga.

Včasih je rešitev boljši trening.

Elitni športnik seveda ni rekreativec. Toda lekcija je presenetljivo domača:

več ni vedno bolje. Bolje je bolje.

Ta teden

Začnimo preprosto.

Če že redno migamo, naredimo dva lahka vzdržljivostna treninga po 45 do 60 minut. Tek, kolo, hitra hoja ali nordijska hoja – izberimo tisto, kar nam je blizu.

Tretji trening naj bo daljši in miren: približno 75 do 120 minut, odvisno od naše trenutne pripravljenosti. Za marsikoga bo odlična izbira hoja v hribe.

Med enim od krajših treningov lahko dodamo šest približno 20-sekundnih pospeševanj ali nekoliko hitrejših vzponov, med katerimi si vzamemo dovolj časa, da se umirimo. Ne zato, da se izčrpamo, ampak da telo ne pozabi, da zna biti tudi hitro.

Kdor začenja skoraj iz nič, naj naredi manj.

Kdor že ima dobro utečen vzdržljivostni program, naj ga ne zavrže. Naj samo pogleda, ali je v njem tudi dovolj zares lahkega gibanja.

Smuči lahko še nekaj časa ostanejo v kleti.

Imamo pomembnejše delo.

Ko bo čez nekaj mesecev pod nami zaškripal prvi sneg, ne bo odločil trening, ki nas je septembra najbolj utrudil.

Odločilo bo nekaj veliko manj spektakularnega: koliko mirnih, dobrih treningov smo do takrat zložili enega na drugega.

Prihodnjič: Zakaj je tako težko trenirati počasi?

Norvežani vedo, da vsak trening ne sme boleti.

Rekreativci to tudi vemo.

Dokler nas nekdo ne prehiti.