Mizuno

Zgodba o bratih Mizuno in nastanku slovite tekaške znamke

Mizuno tekaške copate poznamo vsi.

Pri nas so bili – in so za marsikoga še vedno – ena najbolj cenjenih tekaških znamk.

Ti copati so tiha lekcija japonske filozofije gibanja – v njih se tehnologija umakne telesu, da lahko korak postane dih, in dih postane mir.

So opomnik, da je tek manj zgodba o hitrosti in bolj pripoved o ravnotežju – o poti, ne o cilju.

To je – Mizuno.

Pravičnost pred dobičkom

V svetu, kjer je šport že dolgo industrija, obstaja znamka, ki ostaja tiha.Mizuno ne tekmuje z glasnostjo, ampak z mirnostjo.

Njegovi copati, oblačila, palice in rokavice niso nastali zaradi reklam, temveč iz prepričanja, da šport človeka ne meri po hitrosti, temveč po značaju.

Ko je Rihachi Mizuno leta 1906 skupaj z bratom Rizom odprl majhno trgovino v Osaki, ni sanjal o milijonih parov čevljev, temveč o tem, da bi šport pomagal ljudem živeti bolje.

Njegovo načelo, zapisano v japonščini, se je ohranilo do danes:

“Rieki no ri yori, dori no ri” – pravičnost pred dobičkom.

Za Rihachija šport ni bil posel, temveč način, kako postati človek.

Mizuno zato še danes razume šport kot prostor poštenosti in dostojanstva.

Njihovo uradno poslanstvo – prispevati k družbi z razvojem športnih izdelkov in širjenjem športa – zveni kot stara obljuba, ki so jo vzeli resno.

Njihova filozofija ima tri preproste točke:

biti zvest športu, spoštovati igro in igralca ter vse početi pošteno.

Copati so zato funkcionalni, ne bleščeči – oblikovani za gibanje, ne za pogled.Valovita plošča v njih – Wave tehnologija – je inženirska poezija: razprši udarec stopala, da tek postane lažji, skoraj tih.

V vsakem izdelku Mizuno je nekaj japonske discipline in miru.

Podjetje gradi na načelu monozukuri – popolna izdelava kot izraz spoštovanja do dela.

Vsak šiv, vsak detajl ima svoj smisel.

In vendar je njihova duša odprta:

»Japonska obrtniška popolnost z globalno dušo.«

Mizuno ne meri uspeha v prodaji, ampak v občutku – v tistem trenutku, ko tekač vdihne in začuti, da je gibanje spet njegovo.

Takrat se začne šport. In tam, v tišini koraka, začne živeti Mizuno.

Kako se je začelo

Na začetku prejšnjega stoletja, ko so v japonskih mestih začeli voziti prvi električni tramvaji in so iz pristanišč prihajali ameriški tovorni zabojniki, sta v Osaki živela dva brata – Rihachi in Rizo Mizuno.

Nista bila ne bogata ne pomembna, le radovedna.

V tistih letih so zahodni športi – predvsem bejzbol – na Japonskem veljali za nekaj nenavadno modernega, skoraj eksotičnega.

Rihachi je nekoč, pravijo, stal ob igrišču, gledal, kako ameriški vojaki udarjajo žogo, in začutil tisto iskro, ki včasih spremeni življenje.

Z bratom sta leta 1906 odprla majhno trgovino in jo poimenovala Mizuno Brothers Ltd.

Prodajala sta športne predmete, tiste, ki so jih v Osaki komaj poznali: bejzbolske rokavice, žogice, športne čevlje.

Bila sta prva trgovca z »zahodnimi rečmi« v svojem delu mesta – a kmalu več kot to.

Rihachi ni hotel le trgovati. Želel je, da se šport prime ljudi. Da postane del japonske duše.

Ko so uvoženi izdelki postali predragi, sta se odločila, da jih bosta izdelovala sama.

Tako se je rodila prva bejzbolska žoga z oznako Mizuno.

Ni bila popolna, a je bila njuna – iz nje je zrasel svet, v katerem živimo danes.

V tridesetih letih so Mizunovi izdelovali za vse: bejzbol, golf, smučanje, tenis.

Rihachi je verjel, da šport ni le tekmovanje, ampak moralna vaja, disciplina, način, kako človek ostane pošten do sebe.

Njegov življenjski moto je bil preprost in nepozaben:

“Pravičnost pred dobičkom.”

Med vojno so morali delati za vojsko – izdelovali so letalske dele.

Ko se je vojna končala, so se vrnili k športu.

Takrat je bil šport tista nit, ki je znova povezovala svet.

V petdesetih letih so njihovi copati in žoge že romali po vsej Aziji.

V šestdesetih so odprli prvo ameriško podružnico v Los Angelesu – simbolično vračanje k športu, ki ju je nekoč navdihnil.

Rihachi je umrl leta 1970, star 85 let, in za seboj pustil podjetje, ki ga je vodila ideja, ne pohlep.

Leto zatem so ga sprejeli v Japonsko bejzbolsko hišo slavnih.

Ko se val spremeni v korak

Leta 1997 je svet tekaških copat doživel revolucijo.

Iz Osake je prišla beseda, ki bo spremenila tekaško industrijo – Wave.

Mizuno je v copat vstavil valovito ploščo iz posebnega materiala Pebax.

Ta val, natančno izračunan in skoraj poetično oblikovan, je razpršil udarce noge ob tla in jih poslal nazaj kot val energije.

Tekači so rekli, da čutijo razliko.

In res so jo.

Model Wave Rider je postal klasika – tih, stabilen, trpežen, kot japonska potrpežljivost sama.

Za njim so prišli Wave Inspire, Wave Prophecy, Wave Creation – vsak s svojo interpretacijo tistega valovanja, tiste natančnosti, ki je skoraj zenovska.

Za razliko od mnogih drugih znamk, ki so lovile trende, je Mizuno ostal zvest sebi: preprostosti, funkciji in spoštovanju do gibanja.

Nobenih kričečih barv, nobenih praznih sloganov – samo tehnologija in duša.

Zapuščina

Danes je Mizuno prisoten v več kot šestdesetih državah.

Njihovi tekaški copati so na nogah tistih, ki razumejo, da teka ne meriš v sekundah, ampak v korakih, ki jih prehodiš sam s sabo.

V vsakem valovanju Wave plošče je nekaj iz tiste prve bejzbolske žoge, ki sta jo Rihachi in Rizo nekoč oblikovala z rokami.

Njuna zgodba ni zgodba o korporaciji, temveč o dveh bratih, ki sta v športu videla način, kako človek ostane človek.

Ko danes obuješ Mizuno, obuješ njun spomin.

In tisto mirno, trmasto prepričanje, da se pravičnost včasih meri v koraku.

Tudi zato veliko ljudi tako zvesto sledi tej japonski znamki.