Vrhovi nad Sorico

Piše: Janez Mihovec*

Ko pomlad prebudi gore. Prvi spomladanski dnevi prinesejo turnim smučarjem najlepše trenutke. Vreme postane toplejše, snežne razmere se stabilizirajo, snega pa je še vedno dovolj. Prav količina snega pogosto odloča, kam se bomo odpravili v gorski svet.

Pomlad običajno pomeni največ snega v visokogorju, zato je takrat najvarneje izbrati bolj zaobljen, ne preveč izpostavljen svet.

Pot proti zimski pravljici

Gore nad Soriško planino se ponujajo skoraj same od sebe. Iz Selške doline se cesta iz doline Sore strmo vzpne proti eni najlepših vasi – Sorici. Pot nadaljujemo še naprej do smučišča na planini.

Le nekaj kilometrov višje se pomladno vzdušje nenadoma spremeni v pravo zimo, kjer nas pričakajo metri snega.

Na robu razgledov

Vrvež smučarjev na smučišču kmalu zapustimo in se po levi strani dvignemo po planjavah desno od smučišča. Na grebenu se odpre razgled na Škofjeloško hribovje – od Ratitovca do Porezna.

Zavijemo levo in se povzpnemo na zasneženi Dravh (1547 m), skrajno vzhodno točko našega prečenja. Z vrha hitro opazimo, da je Soriška planina pravzaprav obsežna planota, iz katere se dvigajo posamezni, zaobljeni vrhovi.

Strma pobočja pa padajo proti dolinam Save Bohinjke, Sore in predvsem Baške grape, kjer pogled skoraj zdrsne v globino.

Prečenje čez grebene

Po smeri pristopa se odsmučamo do sedla, nato pa se po grebenu povzpnemo na Lajnar, najvišjo točko smučišča. Od tu se spustimo proti zahodu na naslednje sedlo in nadaljujemo vzpon proti našemu cilju – Slatniku.

Svet na vrhu Slatnika

Na vrhu Slatnika (1597 m) se pred nami odpre povsem drugačen svet – planotast, razgiban, poln kotanj in manjših vrhov.

Nekoč je tukaj potekala meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, določena z Rapalsko pogodbo. Obe državi sta mejo utrdili: na naši strani z Rupnikovo linijo, na italijanski z Alpskim zidom.

Ostanki teh utrdb so še danes vidni tik pod grebenom.

Zgodbe kamnitih straž

Pogled se ustavi na kamniti stavbi – karavli GaF. Ta je bila del italijanske vojske med obema vojnama in je služila nadzoru državne meje – nekakšni italijanski »graničarji«. Soriška planina je bila takrat italijanska, bližnji Ratitovec pa jugoslovanski.

Spomini na prvo svetovno vojno so bili še živi, zato so Italijani vzdolž celotne meje – od Švice do Jadranskega morja – zgradili obsežen sistem utrdb, rovov in bunkerjev. Tudi tukaj jih ne manjka.

Poti, ki so ostale

Za oskrbo teh objektov so zgradili številne kolovoze, ceste in celo žičnico iz Podbrda na pobočja Slatnika. Ostanki zgornje postaje so vidni še danes.

Čeprav je njihov prvotni namen že davno izginil, danes omogočajo prijetno in razvejano raziskovanje vseh vrhov. Povsod srečujemo pohodnike, turne smučarje in krpljarje.

Še dlje po grebenu

Med severnimi vrhovi izstopata Možic (1602 m) in Šavnik (1574 m). Možic velja za posebej impozanten, saj njegov vrh krasi bunker z litoželezno opazovalno kupolo.

Do Šavnika pa vodi nekoliko daljša pot: najprej sestop na planino, nato pa ponoven vzpon na še en zaobljen vrh.

Razgledi, ki vzamejo dih

Na severni strani se pobočja strmo spuščajo in razkrijejo razglede proti Bohinjskemu jezeru ter okoliškim planinam. V daljavi se razprostirajo Julijske Alpe v vsej svoji veličini.

Razgledi s Soriške planine so res izjemni: od Snežnika in Trnovskega gozda na jugu do Škofjeloškega hribovja, Ratitovca in Porezna, pa vse do Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.

Skoraj vsa Slovenija kot na dlani.

Vabilo v naravo

Zgodnja pomlad malo višje prinese dolge, sončne dneve in odlične snežne razmere. Soriška planina ponuja obilico možnosti: številne vrhove med 1500 in 1600 metri ter prijetne pogoje za turno smuko in pohodništvo.

Treba se je le odločiti – stopiti ven iz zatohlih sob, stran od ekranov, ter se podati v gore in na sonce.

Ni lepšega.

*Janez Mihovec je ljubitelj narave, popotnik po svetu in tankočuten zapisovalec doživetij. Okoli in znotraj sebe.