Panoramica delle Vette

V osrčju Karnijskih Alp se skriva ena izmed najbolj spektakularnih kolesarskih tur v regiji

Pravijo, da je povsod lepo, a doma je najlepše. Bržkone bo to kar veljalo, vseeno pa je smiselno, da se kolesarji vseeno podamo tudi onkraj meja naše domovine. In kaj je lepšega kot obiskati, vsaj morda za večino, neznane kraje, ki ne dišijo po Istri, Brdih ali kakšnih drugih bolj obleganih slovenskih regij. Eno izmed takih področij, ki jim večina zagotovo posvečamo premalo pozornosti je regia Furlanija-Julijska krajina, točneje Karnijske Alpe. In prav v osrčju Karnijskih Alp se skriva ena izmed najbolj spektakularnih kolesarskih tur v regiji - Panoramica delle Vette.

Gre za (makadamsko) cesto, ki velja za najvišjo označeno kolesarsko turo v tej regiji, saj se razteza približno sedem kilometrov na nadmorski višini okoli 1900 metrov. Prvotno je bila zgrajena kot vojaška mulatjera, danes pa služi kot panoramska povezava med grebenoma Monte Crostis in Monte Pezzacul. Tura je znana po osupljivih panoramskih razgledih na okoliške alpske vrhove, vključno z Dolomiti Friulani, Prealpi Friulane in Prealpi Giuli – skratka zabava z norimi razgledi je zagotovljena.

Vzpon običajno začnemo v kraju Ravascletto, ki ga mnogi poznajo kot izhodišče za smučišče Monte Zoncolan – tudi enega najbolj slovitih gorskih vzponov v cestnem kolesarstvu. Cesta se sprva zlagoma vije proti vasi Salars, čemur sledi rahel spust proti vasi Tualis. Tu se nam pričnejo odpirati prvi nepozabni razgledi proti Pesarinskim Dolomitom in oddaljenem drugem najvišjem vršacu Karnijskih Alp – Monte Peralbi (2.694 m). Od tu naprej pa lahko pričakujete mešanico izjemnih razgledov začinjenih s strmo asfaltirano cesto – no, zelo strmo asfaltirano cesto.

Vzpon iz vasi Tualis je dolg približno 11 kilometrov, ima dobrih 30 serpentin, toda tisto, kar ga naredi nogam nekoliko manj prijaznega je konstanten, 10 % naklon, ki pa v zadnjem delu doseže tudi 18 oz. 20 %. Je že res, da je vzpon težak, je pa zato cesta prikupno speljana deloma po gozdu, kar je zlasti v poletnih mesecih sila prikladno, deloma pa po bolj odprtem terenu. Predvsem slednji zadihanega kolesarja vzpodbuja z neverjetnimi razgledi po okoliških vršacih in dolinah. Uživancija zagotovljena, še posebej ob misli, da nas na najvišjem delu ture, kjer se asfalt dokončno umakne makadamu, čaka Rifugio Chiadinas.

Rifugio Chiadinas je odprt med 1. junijem in začetkom oktobra, ponuja pa tipično hrano tega območja, ki jo vse premalo poznamo. Tipične jedi, kot so »frico« (jed iz sira Montasio, krompirja, čebule), polenta, »Cjarsons« (ravioli z nenavadnim sladko-slanim nadevom), najrazličnejša divjačina v omaki (srna, jelen, divji prašič) in seveda ob koncu nepozaben »Caffe corretto«, so vse tisto, kar bo zagotovo ne samo povrnilo nekaj izgubljene energije, temveč vas bo tudi do konca očaralo. Izbrana domača kuhinja te regije vas zagotovo ne bo razočarala ter vam hkrati dala tudi vedeti, da se v hribih ne je samo jote, ričeta, pasulja in dunajskega zrezka, vse skupaj pa poplakne s steklenico »zelenega« ali »rdečega« hmeljevega napitka.

Po (morebitnem) okrepčilu se kolesarska avantura prevesi v najlepši in najbolj edinstven del – dolgo grebensko panoramo. Tu asfalt zamenja dobro utrjena makadamska cesta, ki vodi tik ob gorskem grebenu med vrhovoma Monte Crostis in Monte Pezzacul. Ta del Panoramice delle Vette je bistvo celotne kolesarske ture - ne toliko zaradi višine kot zaradi nepozabnih razgledov, ki se odpirajo v vse smeri.

Cesta se stika z grebenom in pogosto poteka brez zaščitnih ograj, kar ustvari občutek lebdenja nad globokimi dolinami in alpskimi pašniki. Na desni se razpira pogled na masivne Karnijske Alpe, na levi se razkrivajo divje oblike Dolomiti Friulani, v ozadju pa kot mogočna silhueta stoji Monte Zoncolan (na katerega mimogrede pelje tudi makadamska cesta). Vožnja po tem grebenu je razgledna terasa, brez motečega prometa in mestnega hrupa, le z zvokom vetra in oddaljenim žvižganjem svizcev.

Podlaga je dobro vzdrževana, vsak ovinek pa predstavlja novo razgledno točko, zato se kolesarji pogosto ustavljajo za fotografije in kratke postanke.

Grebenska vožnja je dolga približno osem kilometrov, večino časa nad 1900 metrov nadmorske višine, kar je v Alpah res redkost – tako dolga, neprekinjena visokogorska kolesarska pot. Na koncu grebena se makadam umakne asfaltu in pot se začne spuščati proti Cerciventu in Ravasclettu, kjer se krog sklene.

Tukaj je na voljo nekaj lokalnih prehranskih pribežališč, ki vas zagotovo ne bodo pustili ravnodušnih. Morda bi na tem mestu dodatno opozoril še na nekaj, kar turisti vse prevečkrat pozabimo – na obisk lokalnega mesarja. Moje priporočilo bi bil obisk mesnice »Molinari Salumi« (Via Val di Gorto, 6A, 33028 Tolmezzo UD.), kjer se bo vsakemu »mesnoljubcu« zavrtelo pred očmi, ko bo videl repertoar najrazličnejših »arrotolat«, »arrost« in ostale mesne pregrehe. Več kot vredno obiska, saj takšne ponudbe v Sloveniji ne najdeš zlahka – če sploh.

Skratka, Panoramica delle Vette je kolesarska, gravel tura, ki bo zagotovo prepričala vsakega, ki se bo pognal na ta izjemen izlet. Na žalost (ali pa srečo), pa tura ni ravno najlažja, saj lahko vzpon štejemo med bolj naporne in nepopustljive. Na srečo pa nas na vrhu in med samim vzponom več kot primerno nagradi. Tura za sladokusce!

Tehnični podatki ture