Na veter in jadra na Parosu

Janez Polajnar*

Počitnice na grških otokih so poznane mnogim Slovencem, predvsem tiste v topli polovici leta. Letalske povezave so dobre, veliko ljudi se tja odpravi tudi z avtomobili ali avtodomi.

Tokrat bomo opisali windsurfarsko obarvane jesenske počitnice na otoku Paros.

Že drugo leto zapored smo obiskali ta otok v Egejskem morju v drugi polovici oktobra in začetku novembra. Postkovidni »turbo turizem« je v mnogih delih Evrope poleti doživetje prostega časa pogosto prignal čez rob dobrega počutja. Jeseni pa je drugače – začuti se že na poti. Na Paros se je ena ekipa odpravila s kombijem, druga pa z letalom.

Dan in pol do tja: vožnja kot lahkota

Iz Ljubljane do Pireja je okoli 1600 km; tam se vkrcaš na trajekt in po štirih urah si že na Parosu. Vrsto let sem odlašal s potovanjem po cesti prek Balkanskega polotoka do grških otokov, a tokrat me je razmeroma lahkotna vožnja prijetno presenetila.

Neverjetno je za nas Slovence, ki se zadnja leta dušimo v kolonah, da se prek Hrvaške, Srbije, Makedonije in Grčije v tem jesenskem času voziš po lepih avtocestah z gostoto prometa, kot smo jo poznali pred desetletji.

Z eno besedo: vožnja je lahkotna.

Pot smo začeli 15. oktobra, izven glavne turistične sezone, in jo razdelili na dva dela, dvakrat po 800 km. Nočni postanek je bil na polovici poti, pri Leskovcu v južni Srbiji, v motelu Predejane. Gre za sodobno »furmansko gostilno« z motelom in parkirišči za avtodome ter restavracijo, odprto 24 ur na dan, z rahlim nostalgičnim pridihom naše nekdanje skupne države. Prenočevanje v avtodomu stane 15 EUR.

Presenečen sem bil nad urejenostjo avtocest in redkim prometom po vsej Srbiji, Makedoniji in tudi v Grčiji med Solunom in Atenami. Skupaj torej dan in pol lahkotne vožnje, dvakrat po približno 8 do 9 ur. Res pa je, da je v Makedoniji in Grčiji veliko cestninskih postaj, kjer cestnina znaša od 1,5 do 3,5 EUR. Atene in Pirej sta seveda prometno mravljišče, a do pristanišča vodi avtocesta in prihod je razmeroma enostaven.

Vožnja s trajektom do Parosa traja 4 ure.

Morda se zdi dolga pot, a če jo razdeliš na dva dela, ni naporna. Tudi na vseh mejnih prehodih tokrat, morda z malo sreče, ni bilo čakanja.

Na otoku, pri vetru – vsak dan

Paros spada v skupino Kikladov, polnih antične zgodovine in Odisejevih pripovedi, a nas so tokrat bolj zanimale vetrovne razmere in možnosti za windsurfanje ter winganje.

Otok ni velik – malo večji je od Visa in po cesti ga obkrožiš v dobri uri. Nastanjeni smo bili v notranjosti otoka, vsak dan pa smo obiskali eno od windsurfarskih lokacij, odvisno od smeri in jakosti vetra.

V topli polovici leta na tem in drugih Kikladskih otokih prevladuje severni veter Meltemi, ki izenačuje zračni tlak med Balkanskim polotokom in Bližnjim vzhodom. Čeprav je ta veter jeseni manj značilen, je lani pri istem času ves čas pihal močan Meltemi. Letos je bilo drugače.

Zaradi pogostih ciklonov, ki so jeseni prehajali prek srednje Evrope in Sredozemlja, smo imeli tako severne kot južne vetrove različnih jakosti. A skoraj vsak dan smo bili na vodi. Sodobna windsurf in wing oprema s podvodnimi krilci (foili) omogoča jadranje tudi ob precej šibkem vetru; ko pa je res močno zapihalo, smo v roke vzeli tudi klasične windsurfe s smerniki.

Bivali smo v vasi Marmara v notranjosti otoka, vsak dan pa se odpeljali do katerega izmed številnih surf ali kite spotov. Do katere koli lokacije smo potrebovali med 15 in 25 minut vožnje. Ceste so sicer ozke – zlasti za kombi –, a prometa ni veliko.

So pa bili vsi avtomobili prekriti s peskom. Tudi naš je kmalu postal puščavsko zaprašen; veter povsod dviguje pesek in prah, občasno pa ga zalije še pršec morske vode.

Pounda – Viganj brez gneče

Najbolj prijazen osnovni kite-surf spot je na zahodni strani otoka, v prelivu med Parosom in Antiparosom – Pounda. Tam je v tem času, do novembra, še odprt surf-kite center. Pogoji na vodi so podobni tistim na nam bližnjem Viganju na Pelješcu, le da tu res ni gneče.

Za tiste, ki ne surfajo, je od tu primeren izlet na manjši otok Antiparos - nekaj minut s trajektom za 1,5 EUR. Tu so bila tudi evropska tekmovanja IFCA v surf slalomu in druga.

Nekaj dni smo surfali na bolj valovitem spotu na severu otoka, pri ribiškem mestu Noussa. Velik razvejan zaliv ponuja več vstopov v vodo, na enem delu pa tudi zanimivo obalo s kamnitimi skulpturami, nastalimi kot posledica eolske erozije.

Najbolj znan spot med surfarji pa je Golden Beach na vzhodni strani otoka, v prelivu med Parosom in Naxosom. Tokrat tu vetrovi niso bili močni, voda ni bila izrazito vzvalovana.

Zato pa so bile dobro vidne velike morske želve – »nevarni podvodni objekti«. Te velikanke, premera več kot meter, so očitno uživale v jesenskem soncu in lenobno plavale na gladini. Ko mimo njih jadraš na tankih podvodnih krilcih s hitrostjo prek 40 km/h, ti za trenutek zastane dih – vsak dotik bi bil gotovo usoden za opremo, za želvo pa verjetno nekoliko manj.

Negneča in prvinskost

Najbolj pa nas je navdušila negneča. Windsurf in kite centri so konec oktobra že zapirali vrata, na plažah smo bili – ob še nekaterih domačinih – večinoma sami. Vreme pa idealno: zrak okoli 24 °C, voda dobrih 23 °C, jesensko sonce pa toplo in prijetno.

Negneča se je odražala tudi v lokalnih gostilnicah ob obali, kjer smo bili med redkimi gosti. Zdi se, da je bilo v tem času mogoče občutiti tisti prvinski občutek otoškega življenja – umirjen, domačinski vsakdan, ki je poleti, kot pravijo domačini, povsem drugačen.

Iskanje občutkov prvinskosti – ko se z malo domišljije počutiš skoraj kot domačin in ne zgolj turist, ki pride, zapravi denar in gre – mi postaja vse pomembnejše.

Ker sem zaradi svojih športnih dejavnosti na vodi in snegu vezan na kraje z ustreznimi pogoji (vetrom ali snegom), sem pogosto v času splošnega turističnega vrhunca soočen s prenatrpanostjo. Zato svoj prosti čas zadnja leta raje preživljam izven glavnih počitniških terminov – surfanje na Parosu v pozni jeseni je eden takšnih pobegov.

Grški otoki so sicer daleč; celoten strošek vožnje s kombijem v obe smeri ter vsakodnevnih voženj po otoku – z gorivom, cestninami in trajektom – je znašal okoli 1100 EUR.

A zagotovo se bomo še vrnili na Paros. Po zagotovilih domačinov in poznavalcev vetra tam ne zmanjka niti v hladni polovici leta in niti ob dneh vetrne suše v tem delu Egejskega morja.

*Janez Polajnar je hidrolog in vsestranski ljubiteljski športnik v najlepših letih. Na vodi uživa v vseh agregatnih stanjih in z vetrom v najrazličnejša jadra, pozimi pa je na smučeh. Večji del leta ga najdete tudi, seveda z vetrom,  na kolesu.