KSBL na velodromu

Piše: Janez Polajnar*

Prvič, ko se s kolesom zapelješ v 44-stopinjski zavoj velodroma, telo kriči, da to ni naravno. Sekundo pozneje centrifugalna sila odloči namesto tebe – in nenadoma letiš.

Lesena steza se strmo dvigne, kolo pospeši, zavoj se zapre. Spodaj ostali kolesarji, zgoraj tišina in občutek, da te nekaj nevidnega drži prilepljenega na steno ovala.

Prvi stik z neznanim svetom

Že celo življenje kolesarim – s cestnim, gorskim, ni da ni. Zadnja leta, no, že kar nekaj let,  sem tudi član kolesarskega kluba Klub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887 (KSBL), ki ponosno neguje in ohranja tradicijo prvega slovenskega kolesarskega kluba in posebno pozornost namenja varni vožnji.

V skupinah, po šest, en za drugim, nikoli v jati ...Še pomembneje pa je, da v klubu kolesarstvo razumemo kot način življenja in sožitja z naravo, kjer so prijateljstvo, zaupanje in medsebojna pomoč temeljne vrednote – nihče ne vozi sam in kdor omaga, ima vedno ob sebi nekoga, ki mu ponudi pomoč.

A kolesarjenje na velodromu … uh, to pa ne vem, če je zame. Do zdaj sem ga poznal le s televizije.

Verjetno nisem edini. Med kolesarskimi navdušenci – tudi med tistimi, ki večino prostega časa preživijo na kolesu – je kolesarjenje na velodromu nekaj, česar še niso preizkusili.

Pred dvema letoma je v klubu padla ideja: kaj če bi v zimskem času, ko ne vozimo po cestah, preizkusili tudi to olimpijsko kolesarsko disciplino? Vsaj v moji nevedni glavi je bila domena kolesarjev z anglosaksonskega in romanskega jezikovnega področja. Pa ni tako.

O tem so nas poučili v Olimpijskem vadbenem centru Čeča vas, na sodobnem velodromu v Čeči vasi pri Novem mestu. V tem delu Evrope velja za enega boljših velodromov za treninge in tekmovanja do ravni evropskega prvenstva. Na njem trenirajo številne domače in tuje ekipe, na naslov svetovnega prvaka pa se je tu pripravljal tudi Filippo Ganna.

Gre torej za vrhunski objekt, ki je v zadnjih letih pokrit s šotorom in omogoča treninge tudi pozimi. Ob našem zadnjem obisku sredi januarja, ko so bile zunanje temperature globoko pod ničlo, je bilo na velodromu prijetnih 16 stopinj.

Večnamenski objekt združuje tudi atletsko stezo ter orodja za mete in skoke. V njem je ustvarjen nadtlak, primerljiv s tistim, kot bi bil dva metra pod vodo, kar zagotavlja statiko velikega šotora.

Že sam objekt je vreden ogleda, posebna zgodba pa je vožnja s specialnimi velodromskimi kolesi po 250 metrov dolgem lesenem ovalu z do 44-stopinjskim naklonom v zavojih in 12-stopinjskim naklonom na ravninah.

Fiksi, hitrost in centrifugalna sila

Na treninge smo prišli brez svojih cestnih koles. S seboj smo imeli le lastna pedala. Specialna velodromska kolesa smo dobili na velodromu in nanje privijačili svoja pedala.

Velodromska kolesa so posebna – to je najbolj osnovno kolo, brez zavor, prestav in prostega teka. Torej »fiksi«.No, kaj pa zdaj … smo se spraševali pred startom in strmeli v strašljiv naklon steze.

Spomnil sem se prvih otroških občutkov, ko sem prvič sedel na majhno kolo s fiksnim prenosom. Občutek na velodromskem kolesu je sprva zelo podoben. Pritisneš na eno pedalo, hitro zatakneš še drugo nogo in goniš – bolj ali manj hitro. To je vse, s čimer uravnavaš hitrost in zaustavljanje.

Prvotni strah pred neobvladovanjem kolesa zbledi že po nekaj krogih. Hitrost se povečuje, z njo pa tudi užitek. Neverjetno je, kako lahkotna se zdi vožnja po gladki leseni stezi, ko v kratkem času osvojiš pospeševanje in zaviranje zgolj z močjo nog.

Ko je obvladovanje kolesa opravljeno, pride na vrsto vožnja po ovalu. Ta je razdeljen v več con. Najnižja je vodoravni oval, širok dober meter in pobarvan modro, ki služi pospeševanju in ustavljanju pred sestopom s kolesa. Večji del elipsastega ovala pa je nagnjen – nanj lahko zapelješ šele, ko hitrost doseže približno 30 km/h.

Sprva sledi nezaupanje v centrifugalno silo, ki pri hitrostih nad 30 km/h poskrbi, da je kolo stabilno tudi v delih z največjo, 44-stopinjsko naklonino. A prav tu se začne pravi užitek. Z močnejšim vrtenjem pedal imaš občutek, da se kolo »zalepi« na obod ovala. Zdi se, kot bi letel.

Ko se dvigneš dovolj visoko in pogledaš navzdol, vidiš sotekmovalce precej nižje – skoraj kot iz prvega nadstropja. Centrifugalna sila te lahko dvigne tri do štiri metre nad ostale kolesarje.

Taktika, ritem in eksplozivnost

Po prvem navdušenju sledi vadba skupinske vožnje, ki poteka po natančnih pravilih. Na ovalu je narisanih več barvnih črt.

Črna črta je osnovna, leži najnižje in predstavlja najkrajšo ter najhitrejšo linijo. Višje sta rdeča in modra črta, ki označujeta območja za umikanje in prehitevanje.

Prehitevanja potekajo izključno po desni, torej po višjem delu ovala. In tu se pojavi še tretje navdušenje – taktično uravnavanje hitrosti. Če zapelješ višje, se upočasniš, nato pa se z večjo hitrostjo spustiš nazaj proti črni črti.

Toliko novih občutkov in sprva še nekaj negotovosti povzroči, da krogi minevajo, ne da bi to sploh opazil. Opaziš pa, ko začne zmanjkovati sape. Hitrosti 40 ali celo 50 km/h postanejo nekaj povsem običajnega, kar telo hitro potisne v rdeče območje.

Takrat sledi še eno presenečenje: upočasniš, se ustaviš, nekaj popiješ in pokramljaš z ostalimi na »pavzi«. Za popolno zaustavitev je potrebno postopno zmanjševanje hitrosti, zapelješ na modri oval in za popoln postanek potrebuješ en do dva kroga.

Velodromsko kolesarjenje je v primerjavi s cestnim precej bolj eksplozivno. Napori so siloviti, a kratki, počitek pa skoraj obvezen. Trening, ki v našem primeru traja dve uri, je zato sestavljen iz več intenzivnih voženj in vmesnih premorov.

Posebno doživetje ustvarjajo tudi zvoki, ujeti v velikem šotoru: vrtenje pedal in verig, šumenje gum po leseni podlagi ter odmevi vzklikov kolesarjev. Vse skupaj daje občutek, da gre za nekaj edinstvenega – za izkušnjo, ki jo lahko doživiš le tu. Prav zato se želiš vrniti.

Če se ob ogledu tekmovanja zdi, da so kolesarji na velodromu kot hrčki, ki tečejo v kolesu v eno smer, je to občutek, ki je zelo daleč od resnice. Velodromsko kolesarjenje je zanimivo, polno fizikalnih občutkov in taktičnih zamisli. Za nas cestne kolesarje je odlična popestritev in učinkovit trening, ki ga bomo spomladi s pridom unovčili na cesti.

*

Velodrom kolesarju ne bo vzel strahu, vzel mu bo predsodek. Pokazal mu bo, da je hitrost lahko nadzorovana, napor pa natančen in smiseln.

In ko se vrnemo na cesto, vemo, da s seboj ne nosimo le boljšega treninga, temveč drugačen občutek za gibanje, ritem in zaupanje – vase in v druge.

*Janez Polajnar je hidrolog in strasten vsestranski rekreativni športnik. Najbolje deluje na in v veter in vodo.