Ni zime za Eskime? Japajade

Tekač pozimi: do katere temperature še tečemo in o zdravi meri pameti

Ko se dnevi skrajšajo in se svetloba naenkrat ustavi že sredi popoldneva, ko drevesa stojijo gola in ko zrak nenadoma postane oster, da skoraj reže telo — takrat se nas večina tekačev raje zadržuje na toplem.

A nekaterim med nami noge nikoli zares ne utihnejo. Nekje v mišicah ostane nemir, drobna elektrika, ki pravi: pojdi ven, pojdi teč! Tudi če zrak pika, tudi če pod čevlji škriplje sneg, tudi če razum tiho šepeta, da bi bil čaj boljša ideja.

Tek pozimi ima prav poseben vonj. Čutiš ga v prsih, ko prvič vdihneš prehladen zrak. Čutiš ga pod koraki, ko asfalt postane trši, trši tudi od tvojih odločitev. In hkrati… tek v mrazu zahteva nekaj več razmisleka. Nekaj več priprave. Nekaj več posluha za telo.

Vprašanje ni, ali je tek pozimi sploh smiseln. Je. Seveda je. A da ne bi končali z ledenimi pljuči, zamrznjenimi prsti ali križci, ki jokajo za centralno ogrevanje, je dobro vedeti, do katere temperature je to pametno.

Telo ima svojo igro

Mraz je čuden spremljevalec. Ne napade naenkrat — pride počasi. Najprej se oglasi na obrazu, potem na ušesih, potem zagrabi prste.

Pravi izziv pa pride, ko se telo začne braniti: žilice na periferiji se zožijo, kri odteče v jedro, mišice se ohladijo in postanejo trše. Če temperatura pade nekje proti sedmim stopinjam, to že občutimo. Tek ni več tako elastičen, korak ni več tako “skočen”.

In še nekaj — padec temperature mišic za nekaj stopinj lahko zmanjša njihovo učinkovitost za tretjino. To občutimo vsi: začetniki, rekreativci, tisti z aplikacijami, uro na zapestju in z visokimi ambicijami.

A ponavljam — tu ni nobene znanosti, ki bi se je morali ustrašiti. Le nekaj priporočil, ki jih velja imeti v žepu, preden se podamo ven.

Med 10 °C in 5 °C

To je tisti del zime, ki je pravzaprav prijeten. Zrak je svež, diha se lažje kot avgusta, telo sodeluje, mišice so voljne.

Z nekaj sloji oblačil in dobrimi rokavicami je to idealen čas za tek — celo boljši od poletja.

Če vas žene veselje, ste doma. Če vas ženejo rekordi… no, ti kar pogosto padajo v tem razponu.

Med 5 °C in 0 °C

Tu začnemo občutiti pravi zimski tek. Ni še ekstremno, je pa že resno.

Tu postanejo pomembni:

kvalitetna kapa,

zaščita vratu,

rokavice, ki niso iz tistega starega koša za smučanje,

sloji, ki dihajo, ne pa dušijo.

Mokra cesta pa lahko že precej hitro postane drseča. In drsenje pri teku… no, to je šport, ki ga naši gležnji ne marajo.

A tek je v tem razponu še vedno čudovit. Pravzaprav je eden najlepših — mraz prebudi telo, zrak je čist, zvok korakov pa nenavadno glasen.

Med 0 °C in –5 °C

To je območje izkušenih tekačev.

Tistih, ki ne gredo ven zato, ker morajo, ampak ker hočejo.

Mraz v tem razponu ni več šala.Vdih postane ostrejši, obraz lahko neprijetno zapeče, veter pa zlahka spremeni ničlo v občutek –10 °C.

Tu velja:

topla jakna ali vsaj zelo dober tekaški anorak,

zaščita za ušesa,

podhlače ali termo pajkice,

nikakor brez dobrega ogrevanja.

Če je teren varen, je tek lahko nepozaben — tišina, zrak, občutek, da imaš svet samo zase.

Med –5 °C in –10 °C

Tu se začne pogovor s sabo. Tak, iskren.

Telo toploto izgublja hitreje kot jo ustvarja. Prsti postajajo okorni, obraz otrpne, dihanje je ostrejše.

Če že gremo ven:

intervali odpadejo,

tempo znižamo,

razdaljo skrajšamo,

in se resno vprašamo: Zakaj tečem? Zaradi discipline? Rutine? Ali ker mi ta zimska samota nekaj pomeni?

Odgovor naj bo iskren. Pa ne se potem skregati s samim sabo.

Med –10 °C in –20 °C

To je poglavje za Eskime — in mi to nismo, čeprav nas kdaj malo zanese.

V takih pogojih začne mraz prehitevati telo. Tudi če si dobro oblečen, si hitro lahko preveč izpostavljen:

ozebline niso več oddaljena zgodba,

dihanje postane naporno,

mišice izgubijo odzivnost,

srčni utrip je višji kot bi pričakovali.

Tukaj se rekreacija konča. Ostanejo samo izkušeni tekači, ki zimski krog naredijo kratek in premišljen.

Pod –20 °C

Tu se teku reče: pusti za danes. Telo ni narejeno za takšne razmere, še posebej ob dolgoročni izpostavljenosti.

In to je temperatura, ko tudi Eskimi ne delajo zimskih športnih dni.

Kako premagati mraz – nežno, ne herojsko

Ogrevanje pred tekom

V toplih prostorih. Pet minut gibanja naredi čudeže.

Sloji, sloji, sloji

Najprej tanek sloj, ki odvaja vlago. Potem izolacija. Čez vse zaščita pred vetrom.

Obraz, prsti, ušesa, to je prioritetni seznam.

Izbira terena

Pozimi velja: raje dolgočasno in varno kot drseče in nevarno.

Vidnost

Čelna svetilka, odsevniki, nekaj barve. Tekač pozimi ni oblečen kot ninje.

Poslušaj telo

Ko začne peči v ušesih, ko prsti pobledijo, ko dihanje postane ostro — obrni. Ni junakov v mrazu — so samo tisti, ki vedo, kdaj se ustaviti.

Razumeti telo, spoštovati naravo

Zimski tek ni tekma s temperaturo.

Je dialog: med telesom, zrakom, zemljo pod čevlji in našo glavo.

Najlepši je med 0 °C in 5 °C.

Pod ničlo postane izziv.

Pod –10 °C pa zahteva več pameti kot poguma.

Mraz je dober učitelj. Pove nam, kako dragocena je toplota.

In da je vsak korak v takih pogojih — mala, tiha zmaga.