Komplementarni trening

To ni nov izum, je pa razmeroma nov način razmišljanja.

Rekreativni športnik je danes zanimiva figura. Ni profesionalec, a trenira redno. Ni pod pritiskom rezultata, a ima visoka pričakovanja do sebe. Želi biti v formi, gibčen, brez bolečin in dovolj zmogljiv, da ga šport ne omejuje, temveč bogati.

Prav v tem prostoru, nekje med ambicijo in realnostjo vsakdanjega življenja, se pojavi komplementarni trening kot nekaj, kar na prvi pogled deluje postransko, v resnici pa pogosto odloča o tem, ali bomo šport doživljali kot užitek ali kot tveganje.

Komplementarni trening ni nov izum, je pa razmeroma nov način razmišljanja. Temelji na preprostem, a pogosto spregledanem spoznanju: telo ni stroj za en gib, temveč zapleten sistem, ki se mora najprej dobro gibati, da lahko sploh dobro trenira.

 

Kaj komplementarni trening v resnici pomeni

Komplementarni trening ni konkurenca osnovnemu športnemu treningu. Ne jemlje mu časa, ampak mu daje smisel.

Gre za trening, ki dopolnjuje, uravnoveša in podpira tisto, kar v športu počnemo vedno znova in pogosto zelo enostransko. Če je šport specifičen, je komplementarni trening splošen. Če je šport usmerjen v cilj, je komplementarni trening usmerjen v proces.

Njegova naloga ni izboljševati rezultatov neposredno, temveč izboljševati pogoje, v katerih ti rezultati sploh lahko nastanejo. Osredotoča se na kakovost gibanja, stabilnost telesa, nadzor nad gibi in sposobnost prilagajanja obremenitvam.

Ne zanima ga, kako hitro tečemo ali kako močno udarimo, temveč kako telo pri tem sodeluje kot celota. Prav v tem je njegova vrednost, še posebej za rekreativca, ki nima neomejenega časa za trening in še manj časa za dolgotrajno okrevanje po poškodbah.

Rekreativci pogosto treniramo preveč ozko

Večina rekreativnih športnikov ima zelo jasno predstavo o tem, kaj trenira. Tečejo, kolesarijo, igrajo tenis, hodijo v hribe ali obiskujejo fitnes. Manj jasno pa je, kaj njihovo telo pri tem potrebuje.

Šport je pogosto edini resen gibalni dražljaj v dnevu, zato mora nadomestiti vse tisto, česar sicer ne počnemo: gibanje v različnih smereh, stabilizacijo, nadzor in prilagajanje.

Tu se začnejo težave. Šport, ki je sam po sebi koristen, začne obremenjevati iste strukture znova in znova. Telo se sicer prilagaja, a hkrati izgublja ravnotežje.

Nekateri sklepi postanejo preobremenjeni, drugi zapostavljeni, gibanje pa postopoma manj tekoče in manj zanesljivo. Komplementarni trening v tem smislu deluje kot protiutež. Ne zato, da bi šport omejeval, temveč da bi mu omogočil, da deluje dolgoročno.

 

Bistvo: pripraviti telo, ne ga izčrpati

Ena najpogostejših zmot pri komplementarnem treningu je predstava, da gre za še en naporen trening. V resnici je ravno obratno. Njegovo bistvo ni v utrujenosti, temveč v pripravljenosti. Namenjen je temu, da telo bolje razume, kje je, kako se giblje in kako obremenitve razporeja.

To pomeni več pozornosti na stabilnost trupa, nadzor položaja sklepov, gibljivost tam, kjer je potrebna, ter umirjeno, zavestno izvedbo gibov. Obremenitve so pogosto manjše, tempo počasnejši, zahteve po natančnosti pa večje.

 Prav zato je tak trening za marsikoga presenetljivo zahteven – ne fizično, temveč z vidika zbranosti, potrpežljivosti in doslednosti.

 

Preventiva in podpora

V rekreativnem športu se poškodbe redko zgodijo nenadoma. Večinoma so rezultat dolgotrajnega kopičenja manjših težav, ki jih spregledamo ali potisnemo na stran. Komplementarni trening pomaga te signale pravočasno prepoznati in nanje reagirati, še preden prerastejo v resen problem.

Hkrati izboljšuje sposobnost telesa, da se prilagaja obremenitvam. Bolj stabilno, gibljivo in usklajeno telo se lažje sooča z naporom, se hitreje regenerira in manj pogosto protestira. To ne pomeni, da poškodb ni, pomeni pa, da je njihova verjetnost manjša, posledice pa običajno blažje.

Posebna vrednost za rekreativce

Z leti se spremeni odnos do treninga. Ne treniramo več zato, da bi dokazovali, temveč zato, da bi ohranjali. Ohraniti gibljivost, moč, zanesljivost telesa in občutek, da nam gibanje še vedno pripada. V tem obdobju komplementarni trening postane temelj, ne dodatek.

Telo potrebuje več priprave, več raznolikosti in več razumevanja. Hitrost in intenzivnost brez stabilnosti hitro postaneta breme. Komplementarni trening omogoča, da se šport prilagodi telesu, ne obratno.

Tako lahko ostanemo aktivni, samozavestni in relativno brez bolečin tudi takrat, ko mladost ni več izgovor za napake v treningu.

Komplementarni trening v različnih športih

V praksi se komplementarni trening vedno prilagaja športu, iz katerega izhaja, vendar njegov namen ostaja enak: uravnotežiti tisto, kar je v osnovnem treningu pretirano poudarjeno.

Pri teku največkrat naslavlja stabilnost kolkov in trupa, gibljivost gležnjev ter nadzor obremenitev ob stiku s podlago.

V kolesarstvu, kjer je gibanje omejeno in dolgotrajno, ima ključno vlogo ohranjanje gibljivosti kolkov in hrbtenice ter funkcionalne moči trupa.

Pri pohodništvu podpira ravnotežje, moč nog v celotnem gibalnem obsegu in stabilnost pri spuščanju.

V fitnesu deluje kot korektiv, ki preprečuje, da bi trening postal zbirka izoliranih vaj brez prave povezave v gibanje.

Pri borilnih športih uravnoveša eksplozivnost z nadzorom, v tenisu pomaga zmanjševati enostranske obremenitve, pri visoko intenzivnih vadbah deluje kot varovalka pred razpadom tehnike, v plavanju pa dopolnjuje monotono gibanje s stabilnostjo in nadzorom dihanja.

Ne glede na šport je njegova naloga vedno ista: omogočiti, da telo športu sledi, namesto da mu nasprotuje.

 

Trening, ki dela v ozadju

Komplementarni trening ni glasen. Ne obljublja hitrih rezultatov in ne ponuja adrenalina. Deluje v ozadju, počasi, a zanesljivo. Je izraz spoštovanja do telesa in razumevanja, da je gibanje dolgoročen proces, ne projekt s kratkim rokom trajanja.

Za rekreativnega športnika, ki želi trenirati pametno, ostati zdrav in v športu uživati tudi čez leta, ni vprašanje, ali komplementarni trening potrebuje, temveč kdaj se bo odločil, da mu da mesto, ki si ga zasluži.