Kolesarjenje v mrazu

November in december in kolo– umetnost ohranjanja toplote

Zima se že skoraj plazi čez ceste, sonce je nizko, zrak je oster, mi pa gledamo proti kolesu in vemo: ni še konec sezone. Suhi dnevi novembra in decembra imajo svoj mir, svojo svetlobo in svoj poseben občutek svobode.

To so dnevi, ko kolesarjenje postane preizkus telesa in volje – in hkrati darilo.

Ko se odpravimo v mraz, ne gre več le za kilometre. Gre za pogovor z lastnim telesom, za občutek, kako se v hladu premikamo, dihamo in ogrevamo.

Gre za to, da znamo slišati, kaj nam telo šepeta – in da ga znamo ogreti, preden ga preizkusimo.

Ob tem pa se zavedajmo, da je podlaga pod nami v mrazu drugačna kot poleti in da se kolo na njej drugače obnaša.

Kaj telo govori v mrazu

Ko stopimo ven in nas prvič oplazita hladen zrak in veter, telo takoj reagira: zoži žile v prstih in licih, da zadrži toploto v jedru. Roke in noge to začutijo prve – postanejo težje, otrple.

To ni znak šibkosti, to je telesna modrost. Telo ščiti srce, možgane, notranjost. Na nas pa je, da mu pri tem pomagamo.

Zato ne skočimo na kolo hladni in togi. Prvih deset, petnajst minut vožnje naj bo nežnih. Mišice naj se počasi napolnijo s krvjo, naj se dihanje umiri, naj srčni utrip zadiha v ritmu. Mrzle mišice so kot trde vzmeti – dokler se ne ogrejejo, ne delujejo polno.

In čeprav je zrak hladen, se pod plastmi vseeno potimo. V mrazu žeja vara – zato nujno pijmo. Majhni požirki, redno.

Telo potrebuje tekočino, tudi če nas ne opozarja z žejo.

Pri kolesarjenju (tako v vročini kot v mrazu) je pomembno piti tekočino še preden občutimo žejo. Žeja se namreč pojavi šele, ko je telo že blago dehidrirano – običajno pri izgubi približno 1–2 % telesne mase zaradi tekočine.

Takrat so že lahko prizadete vzdržljivost, koncentracija in termoregulacija.Zato športna fiziologija priporoča redno pitje manjših količin vode ali izotoničnega napitka vsakih 10–20 minut, še preden se pojavi občutek žeje – zlasti pri daljših vožnjah.

Ker je o hidraciji v mrazu manj govora, si poglejmo še to: v hladnem vremenu občutek žeje naravno oslabi (po raziskavah za 30–40 %), saj mraz spremeni pretok krvi in hormonske odzive, ki sprožajo žejo.

Telo pa še vedno izgublja tekočino – z dihanjem suhega, hladnega zraka (izdihan zrak je topel in vlažen), s potenjem pod plastmi oblačil ter z urinom.

Zato strokovnjaki priporočajo tudi pozimi redno pitje manjših količin tekočine, približno 1–2 požirka vsakih 15–20 minut, še posebej pri vožnjah daljših od ene ure.

Razlika je le v vrsti tekočine in temperaturi: pozimi nam pogosto bolj ustreza mlačen ali topel napitek (na primer čaj z malo soli ali blago izotonična mešanica), saj hladen napitek dodatno ohladi telo.

Skratka: pozimi pijemo manj, a redno – enako načelo, le bolj mehko izvedeno.

Kaj nas lahko preseneti

Mraz zna biti zahrbten. Najprej nas le ščipa, potem pa kar naenkrat prsti postanejo neodzivni. Če opazimo, da koža pobledi ali otrpne, se ustavimo, pretresemo roke, premaknemo prste, poiščemo toploto.

Če se drget sprevrže v tresenje brez nadzora ali se pojavi zaspanost – to ni trma, to je znak, da je čas za domov.

In še nekaj: veter je v mrazu naš največji nasprotnik. Tudi če je zrak prijetnih pet stopinj, nas pri hitrosti trideset kilometrov na uro hladi, kot bi bilo pod ničlo.

Termometer laže – resnico pove veter.

Kako se oblečemo

Obleči se za zimo ni isto kot obleči se toplo. Gre za ravnovesje – toplote, gibljivosti in dihanja. Tri plasti so naša skrivnost.

Prva plast: tanka, suha, funkcionalna. Merino volna ali sodobne tehnične tkanine, ki odvajajo vlago stran od kože. Bombaž v mrazu ne sodi na kolo – ker zadržuje vlago in nas hladi.

Druga plast: mehka toplota, ki diha. Tanek flis ali termo dres z zadrgo, da lahko uravnavamo toploto. Ko se cesta vzpenja, odpremo; ko se spuščamo, zapremo – tako preprosto, tako učinkovito.

Tretja plast: zunanja lupina, odporna proti vetru, a še vedno zračna. Suhi dnevi ne zahtevajo popolne nepremočljivosti; pomembneje je, da zrak kroži. Na spustu jo zapremo do vratu, na klancu pustimo dihati.

Dodaten anorak ali brezrokavnik v žepu ali torbici je lahko zlata vreden – ne le, če je mraz, temveč tudi, če se moramo zaradi težav ustaviti.

Glava in obraz: tanka kapa pod čelado, vratna ruta, buff – majhne stvari, ki delajo velike razlike. Ko zaščitimo glavo, zaščitimo toploto celotnega telesa.

Roke: tanek notranji sloj in čez tople zimske rokavice. Prsti naj bodo sproščeni, ne stisnjeni.

Stopala: toplotno izolativne nogavice iz volne ali tehničnih vlaken, suhe in ne pretesne. Čez čevlje damo neprepustne prevleke, ki ustavijo veter in vlago.

Še bolje – pozimi obstajajo posebni polvisoki kolesarski čevlji z dodatno izolacijo in višjim robom, ki lepo objame gleženj in prepreči uhajanje toplote. Ko jih enkrat preizkusimo, se težko vrnemo nazaj.Tudi pri nogah velja pravilo prostora: če je čevelj pretesen, je krvni obtok slabši in stopala hitreje zmrznejo.

Vidnost: zimski dnevi so kratki. Ne bodimo princi teme – črna ni edina barva za kolesarje. Če že ne svetlega, pa nujno oblečemo nekaj odsevnega in poskrbimo za močne luči spredaj in zadaj. Da nas vidijo – in da mi vidimo svet.

Ritem v mrazu

Ko se odpravimo, naj nam bo rahlo hladno. Če nam je toplo že na začetku, bo po desetih minutah prevroče. Ogreje nas gibanje, ne odeja.

Med vožnjo se igrajmo z zadrgami, plastmi, vetrom. Če se spotimo, si na prvem postanku zamenjajmo spodnjo plast – mokra tkanina krade toploto hitreje kot leden veter.

V mrazu porabimo več energije, zato si privoščimo večjo porcijo. Termo bidon s toplim čajem, ploščica, suho sadje – male reči, ki poganjajo kolo in voljo.

Kdaj rečemo: dovolj

Če prsti otopijo, če obraz pobledi, če nas začne neustavljivo tresti – ustavimo se. Ni sramota končati prej.

Zima ni boj, ampak dialog. Znati se ustaviti je del modrosti.

Lepota zimskega kolesarjenja

Ko po spustu začutimo zrak, ki nas prereže, in toplino, ki se vrača iz notranjosti, vemo, da smo živi. Kolesarjenje v mrazu je vaja iz poguma in miru hkrati. Svet je tih, dihanje glasno, cesta pod nami čista.

Ko pridemo domov in s prsti objamemo topel lonček čaja, nas greje nekaj več kot toplota. Gre nas občutek, da smo se soočili z zimo – in ostali zvesti sebi.

In zato, dokler so dnevi suhi, gremo ven. Ne zato, da bi se dokazali. Ampak zato, ker nas tam čaka tisti redki občutek – mir, ritem in tiha moč, ki jo prinese samo zimsko kolesarjenje.