Kolesar pozimi: do katere temperature še vozimo

Vrtenje pedal med tišino mraza, toplino telesa in pametjo v glavi

Ko je jesenski veter le še spomin in se spremeni, ne, zlomi v zimski mraz in se doline zaprejo pod svinčene oblake, se nas večina kolesarjev zavleče v notranjost. A nekaterim med nami ostane tisti znani nemir v nogah – potreba, da zavrtimo pedale in začnemo risati tanke poti skozi hladen zrak.

Kolesarjenje pozimi ima poseben čar: tišino, čistost in občutek, da je svet za trenutek počasnejši. A hkrati zahteva nekaj več zbranosti, priprave… predvsem pa razmislek, pri katerih temperaturah je to sploh smiselno.

Ampak, a ne — ali je kolesarjenje sploh smiselno? Pri katerikoli temperaturi. Seveda je. Pri (skoraj) vsaki. A da si ne delamo škode — če počnemo neumnosti, nam lahko zmrzne kaj več kot le ego.

Telo ima svojo logiko

Mraz ni zgolj številka na termometru – je občutek, ki pride najprej v prstih, nato v stopalih, z vetrom pa se kot rezilo pripelje še do obraza. Ko temperatura pade nekje proti sedmim stopinjam, se mišice začnejo ohlajati hitreje, kot bi si želeli.

Niso več tako elastične, kot da bi jim nekdo odvzel tisti prijetni jutranji zagon. In ni treba, da je zelo hladno – že padec temperature mišic za nekaj stopinj zmanjša njihov izkoristek skoraj za tretjino.

To občutimo vsi, od navadnega rekreativca do zelo kakovostnega tekmovalca.

No, slednji teh zapisov ne berejo; mi pa smo ljubiteljski športniki.

A vseeno – tu ni črne magije. Je le nekaj priporočil, ki jih velja imeti v žepu, tistem v glavi, preden stopimo na pedala.

 

Med 10 °C in 5 °C

To je še vedno zima, a tista prijaznejša. Z nekaj sloji oblačil in toplimi rokavicami se da voziti brez posebnih omejitev. Ceste so praviloma varne, telo pa v tem razponu še dobro sodeluje z našimi željami.

Če nas poganja veselje in ne ambicije, je to idealen čas.

Ambicije naj bodo oblečene v kratke hlače in kratke rokave, če malo pretiravam.

Med 5 °C in 0 °C

Tu se začne tista prava zimska kolesarska matematika, ko številke že malo zebe. Potrebne so dobre in kakovostne rokavice, prekrivala za čevlje (gamaše) in kapa pod čelado.

Potrebna je tudi pazljivost – mokra cesta se lahko že pri rahlem hladnem valu spremeni v drsališče.

Drsanje pa je drug šport, a ne? In padci pri drsanju zahtevajo veliko nežnejšega zdravnika kot oni na kolesu.

A vožnja je povsem mogoča, celo prijetna, če znamo obleči tisto pravo kombinacijo slojev.

Med 0 °C in –5 °C

To je območje za izkušene. Mraz ni več hec. Veter pri 25 km/h občutno hitro vzame svoj davek in nominalno ničlo spremeni v občutek –10 °C. Tu pomaga le dobro preizkušena in kakovostna oprema: termo jakna, zaščita obraza, mogoče tudi topla krema na licih.

A če so ceste očiščene, je vožnja lahko izjemno lepa.

Med –5 °C in –10 °C

Tu se začne razmislek o smiselnosti našega početja. No, kolesarji ta občutek tako in tako poznamo … Telo toploto izgublja hitreje kot jo proizvaja. Roke in prsti postanejo ranljivi.

Če pa že gremo na kolo?

Vožnjo je pametno skrajšati, tempo umiriti. To so pogoji, v katerih se človek vpraša: vozim zaradi treninga, rutine ali ker mi ta zimska tišina nekaj pomeni?

Odgovor naj bo iskren. Ampak ne se potem skregati s samim seboj.

Zdaj sledi dodatek o kolesarjenju za Eskime

In mi nismo Eskimi, zato ta del preberimo, kot bi brali reportažo iz daljnih krajev.

Med –10 °C in –20 °C

Večina strokovnjakov tu dvigne prst. In ga postavi na čelo, če razumete … Mraz začne prehitevati telo, ozebline niso več oddaljena možnost, ampak realnost, še posebej v vetru in vlagi. Takšne razmere niso za običajno rekreacijo.

Le najbolj izkušeni, s pravim občutkom za telo in opremo, včasih odpeljejo kratek zimski krog.

A vsak tak izlet naj bo tehten, premišljen, nikoli samoumeven.

To je temperatura, ko celo Eskimi ne prirejajo več sindikalnih športnih iger.

 

Kako premagati mraz – ne na silo, temveč z občutkom

Zagotovo ne na silo, temveč z občutkom.

Prvo pravilo zimskega kolesarja se rodi v topli sobi: ogrej se, preden stopiš ven. Par minut razgibavanja naredi čudeže.

Drugo pravilo: obleci se v slojih. Najprej tisti tanek sloj, ki odvaja vlago. Nato toplo izolacijo. In čez vse vetrovno zaščito. Prsti, stopala, ušesa in obraz naj bodo prva misel, ne zadnja.

Tretje: izberi pravo pot. Pozimi se bolj splača dvakrat zaviti v ravnini kot enkrat tvegati poledico v senci gozda.

Četrto: vidnost. Svetilka spredaj in zadaj ter tisti majhen odsevni trak, ki ga pozimi res ni odveč.

Peto: poslušaj telo. Ko se pojavi otrplost, ko se koža na prstih obarva svetleje kot običajno, ko se začnejo mišice ustavljati, je čas za domov. Ni herojev v mrazu – so samo tisti, ki vedo, kdaj obrniti.

Razumeti telo, spoštovati naravo

Zimsko kolesarjenje ni zgodba o številkah, ampak o spoštovanju telesa in narave. Najlepše je v razponu med 0 °C in 10 °C. Pod ničlo zahteva izkušnje in opremo, pod –10 °C pa resen razmislek.

Morda celo obisk pri strokovnjaku, če se pošalim.

Mraz je dober učitelj – pove nam, da je toplota dragocena in da je vsak obrat pedal v takih pogojih mala, tiha zmaga.