Kako strokovnjaki ocenjujejo superblažene copate z debelim podplatom

Kaj pravijo raziskave in zakaj debeli podplati niso odrešitev za vsakega tekača

Tekaški čevlji z debelim podplatom –  gre za čudež udobja ali preizkus za telo?

V zadnjih letih so tekaške steze, mestne ulice in maratonske proge preplavili novi, zajetni čevlji.

Njihov podplat je skoraj dvakrat debelejši kot pri klasičnih modelih, pena spominja na zračno blazino, korak pa postane mehkejši, bolj lebdeč.

Proizvajalci jih imenujejo »maksimalistični« modeli, pogosto pa tudi »superčevlji«.

Na tekaško razvitem Zahodu – v ZDA, Veliki Britaniji, na športnih inštitutih in univerzah, pa tudi v kliničnih laboratorijih, kjer preučujejo biomehaniko gibanja – so se jih lotili resno.

In njihove ugotovitve so zanimive: medtem ko blaženje včasih res pomaga, se pod debelim slojem pene skrivajo tudi pasti.

Čudežna pena? Že, že, ampak …

Začnimo pri osnovah. »Debel podplat« pomeni predvsem visoko plast pene, pogosto med 30 in 40 milimetri, včasih še več. Takšna obutev naj bi nudila izdatno blaženje, manj udarcev pri pristanku in zato manj obremenitev sklepov ter mišic.

Nekateri modeli vključujejo tudi ogljikovo ploščo, ki deluje kot vzmet in vrača energijo pri odrivu. Ideja je zapeljiva: več udobja, manj utrujenosti, hitrejši tek.

Toda znanost, kot ponavadi, pravi: »Odvisno.«

Na Univerzi v Oregonu so raziskovalci preučevali tekače, ki so uporabljali maksimalistične modele, in ugotovili nekaj presenetljivega.

Kljub večji količini pene so ti tekači doživljali višje obremenitvene sile pri pristanku – tiste, ki jih povezujemo s stresnimi zlomi in poškodbami goleni.

Poenostavljeno: ker je čevelj mehkejši, noga bolj »pade« vanj, kar sproži večjo začetno silo.

To je nekako tako, kot če bi skočili na trampolin – udarec je mehkejši, a gib globlji in dolgotrajnejši, mišice pa morajo delati drugače.

Zanimivo nasprotje prihaja z britanskih raziskovalnih inštitutov, kjer so ugotovili, da takšni čevlji lahko izboljšajo tekaško ekonomijo – torej porabo energije pri isti hitrosti.

Po njihovih meritvah lahko zelo blaženi čevlji v povprečju izboljšajo učinkovitost teka za nekaj odstotkov, kar se na maratonski razdalji prevede v nekaj minut hitrejši čas.

To je tudi eden od razlogov, da danes skoraj vsi elitni maratonci tečejo v »superčevljih«.

A treba je dodati – ne delujejo enako pri vseh. Nekateri tekači v njih letijo, drugim pa se korak poruši in ekonomija pade.

Zamegljena slika pri poškodbah

Ko pogledamo klinične podatke o poškodbah, slika postane še bolj zamegljena.Kljub obljubam proizvajalcev ni dokazov, da bi več blaženja pomenilo manj poškodb.

Nasprotno – pri nekaterih tekačih, zlasti tistih, ki stopajo s peto in imajo manj razvite stabilizatorje gležnja, se pojavijo nove težave: bolečine v kolenu, vnetja pokostnice ali občutek, da »noga plava« in se težje nadzoruje pristanke.

To ni presenetljivo. Čevlji z visokim podplatom zmanjšajo količino povratnih informacij, ki jih stopalo prejme s tal. Manj čutimo podlago, zato telo nekoliko počasneje reagira.

Za izkušenega tekača to lahko pomeni manj nadzora, še posebej v ovinkih ali na neravnem terenu.

Na Tehnični univerzi v Münchnu so raziskovalci preučevali, kako tekači zaznavajo razliko v blaženju.

Ugotovili so, da že zelo majhne razlike – manj kot en gram gravitacijskega pospeška – vplivajo na občutek udobja.

To pomeni, da je zaznavanje mehkobe močno subjektivno. Kar pri nekom deluje kot popolno udobje, drugemu daje občutek, da je ujet v blazino.

Morda je prav to bistvo: udobje ni univerzalno, je osebna stvar biomehanike, telesne mase, hitrosti in načina teka.

Ameriški fiziologi zato svetujejo zmernost in postopnost.

Debelo ni enostavno boljše blaženje

Če nekdo prehaja z minimalističnih čevljev – tistih z nizkim profilom – na maksimalistične, naj to stori postopno, v več tednih.

Telo potrebuje čas, da se navadi na spremenjeno mehaniko gibanja. Tekač mora ponovno spoznati svoj korak.

Prav tako opozarjajo, da debel podplat ne pomeni avtomatsko boljšega blaženja.

Kakovost pene, njena elastičnost, razporeditev teže in višinska razlika med peto in prsti (t. i. drop) so enako pomembni.

Najprej poslušaj svoje telo

 

Kaj torej svetujejo strokovnjaki?

Najprej – poslušaj svoje telo.

Če tečeš veliko, imaš več kilogramov ali pogosto čutiš utrujenost v mišicah, ti lahko tak čevelj res pomaga zmanjšati občutek udarcev in omogoči lažje regeneracijske teke.

Če pa si hiter, eksploziven tekač, ki lovi sekunde, ali pa rad tečeš po neravnih poteh, potem morda raje izberi nižji, odzivnejši model. Ne zaradi mode, ampak zaradi stabilnosti.

Na klinikah v Bostonu in Londonu, kjer spremljajo tekače po poškodbah, vedno znova poudarjajo isto: noben čevelj ne nadomesti dobre tekaške tehnike in postopne obremenitve.

Blaženje lahko pomaga, a če preveč zaupamo podplatu, pozabimo na svoje mišice.

In potem, ko se čevlji utrudijo, poškodba pride hitreje, kot bi si mislili.

Morda bi torej lahko rekli, da je tekaški čevelj z debelim podplatom kot dober avtomobil z mehkim vzmetenjem: udoben, a ne nujno hiter v ovinkih.

Za dolge, enakomerne teke po asfaltu – idealen.

Za tehnične steze ali tempo teke – že vprašanje okusa in izkušenj.

Na koncu se vse vrne k občutku, tistemu prvinskemu dialogu med nogo in tlemi, ki ga ne more nadomestiti nobena pena, ne glede na to, kako debela je.

Največ koristi od debelih podplatov bodo imeli tisti, ki iščejo udobje in zaščito pred utrujenostjo.

A noben čevelj ne nadomesti prilagoditve telesa – zato naj bo podplat pomočnik, ne proteza.

Teči z občutkom, ne po obljubi. Takrat bo tudi pena pod tabo delala v tvojo korist.

Pa cene?

Iskali smo povprečje, na spletu, zato nas ne držite za besedo …

Cene tekaških copat srednjega razreda se danes gibljejo od približno 110 do 170 € za kakovostne, normalno blažene modele. Ti ponujajo dobro ravnovesje med udobjem, stabilnostjo in vzdržljivostjo, primerno za večino rekreativcev.

Maksimalistično blaženi copati, z izrazito debelejšim podplatom in več plastmi pene pa običajno stanejo med 140 in 190 €, odvisno od znamke in novosti modela.

Razlika v ceni odraža predvsem kompleksnejšo zasnovo in količino blažilnega materiala, medtem ko je razlika v udobju in občutku teka pogosto subjektivna in manjša, kot bi nakazovala številka na etiketi.

Lastna izkušnja

 

Glede na to, da mi je dr. Loredan Bešič pred desetletjem povedal, da v mojih gležnjih ni več hrustanca, sem seveda navdušeno pograbil možnost občasnega teka v bajsasti obutvi. No, ne teka – džoginga.

Najprej s takrat najbolj znano novo debelo obutvijo. Po asfaltu idealno, po makadamu pa sem imel občutek nestabilnosti, ki seveda izhaja iz slabih gležnjev in načina teka »po račje«.

Charlie Chaplin v tekaških supergah …

Zato sem kasneje, ko sem imel krajše »zdravo tekaško okno«, z veseljem uporabljal dva le nekoliko odebeljena modela japonskih copat znamke, v katerih sem tekel vse življenje.

To mi je bolj ustrezalo – seveda do trenutka, ko je bilo teka očitno preveč in so gležnji začeli štrajkati.

Kot se rekreativcu rado zgodi, sploh v poznejših letih. Vrnil sem se v bajske – za hojo.

Za orientacijo, kakšen tekač sem bil, zlahka priznam, da zelo povprečen: desetka 40 minut, mali maraton nekaj minut pod uro in pol, maraton minuto manj kot tri ure in pol – vse pri štiridesetih.

Torej časi, ki jih lahko doseže večina ljudi, ki so zdravi in se jim ljubi vaditi po pameti.

Sam nisem bil vedno med njimi … milo rečeno.

Če bi danes lahko znova resneje tekel, ne bi iskal toliko superblaženja kot boljšo tehniko teka ter vaje za močnejše, bolj zdrave in prožnejše noge in sklepe.

In pil več vode.

Šele potem bi se odločil za bolj ali manj bajsast podplat.