Kako glava nagaja telesu in telo nagaja glavi

AEQ pogled na notranjo razklanost sodobnega športnika in rekreativca

V modernem športu smo priča paradoksu: več kot telo zmore, bolj glava sili naprej. Pogosto se poveličuje disciplina, nepopustljivost in premikanje meja, pri tem pa spregledamo osnovno vprašanje – kako usklajena sta naša zavest in telo?

Odgovor na to vprašanje ponuja AEQ metoda 2.0, ki razkriva bistveno napako sodobnega pristopa k športni pripravi – ločenost med gibanjem in občutenjem, med zavestjo in mišično reakcijo.

Prav v tej ločenosti se skriva odgovor, zakaj glava nagaja telesu in telo nagaja glavi.

Z vidika AEQ metode je športnik vedno sistem, ki deluje pod vplivom zakonitosti časa, energije in prostora.

Če je v tem sistemu razmerje med zavestjo in telesno zaznavo porušeno, pride do senzorno-motorične amnezije – telesa ne čutimo več dovolj natančno, naši gibi pa niso več optimalni, čeprav so morda še vedno dovolj hitri, močni in učinkoviti za zunanji rezultat.

Glava – kot center zavesti – začne uveljavljati prevlado nad telesom in ga uporablja kot orodje, ne pa kot enakovreden del zavedanja.

Ko se začasno odklopljeno stanje spremeni v kronično

Zavest je sestavni del telesne in osebne celote, ki ima naravno sposobnost, da se ob nevarnosti ali preobremenitvi začasno odklopi od telesa. To je koristen mehanizem, ki omogoča preživetje v za telo prezahtevnih položajih.

Težava pa nastane, ko ta začasna rešitev postane kronično stanje. Ko se zavest ne vrne v stik s telesom, začnemo ustvarjati pogoje za kronične napetosti, bolečine in psihofizične motnje. Takrat športnik, kljub navidezni moči in motivaciji, izgublja stik s seboj – s tem pa zapušča temeljno bistvo športa: zdrav duh v zdravem telesu.

Na prvi pogled se zdi nelogično, da telo, ki bi moralo biti zaradi športa močnejše in bolj zdravo, začne propadati v kronične poškodbe. AEQ metoda 2.0 to razloži prek osnovnega zakona njenega delovanja: okolje vpliva na telo, telo na živčni sistem, ta pa na zavest.

Če je okolje stresno, brez podpore in neprijazno, se telo prilagodi z napetostmi, omejenim gibanjem in plitkim dihanjem. To povzroči kronično simpatično aktivacijo živčnega sistema, ki zavest potisne v stanje, kjer telesa ne želi več čutiti – saj bi to pomenilo čutiti tudi neprijetno okolje.

Tako se zavest odklopi. Začasno postane trajno. Telo postane funkcionalno, ne več čuteče. Šport postane sredstvo za dokazovanje in preživetje, ne pa pot k zdravju.

Glava in telo izgubita skupen jezik: zavest ignorira vplive okolja, telo pa jih kopiči in jih sčasoma ne more več prenašati.

Kako AEQ poveže zavest in gibanje

Telo “nagaja” glavi, kadar je v njem preveč starih napetosti, neprijetnih izkušenj in nepredelanih čustev. Takrat postane kot minirano polje – ob vsakem poskusu zavestne spremembe gibanja ali tehnike se sproži obrambni mehanizem, ki gib omeji ali ga naredi bolečega.

Telo tako sporoča: »Ne grem s tabo naprej, ker nisi sposoben obvladovati posledic.«

AEQ metoda uči zavestno reintegracijo gibanja, občutenja in razumevanja. Mišica, ki je dolgotrajno napeta, ne more ustvarjati učinkovitega giba, čeprav deluje močna. Enako velja za športnika, ki izvaja naloge, ki jih ne občuti dovolj natančno – taki gibi so energetsko potratni in vodijo v obrabo.

AEQ 2.0 ne ponuja hitrih rešitev, temveč proces razumevanja. S počasnimi, zavestno vodenimi gibi in AEQ dihanjem športnik postopno povezuje zavest z gibanjem. Dihanje ustvarja mehkejši notranji pritisk, ki omogoča sproščanje mišic in izražanje čustev, razlaga pa daje gibom pomen in kontekst.

Tako se ponovno vzpostavi sodelovanje med telesom in glavo.

Ko glava začne razumeti telo, se spremeni tudi notranji dialog. Namesto misli »moram še več trenirati« pride vprašanje »česa ne čutim, pa bi moral?«

Telo začne zaupati zavesti, sprosti obrambne vzorce in omogoči napredek brez notranjega konflikta. Gibanje postane tekoče, dihanje globlje, regeneracija učinkovitejša.

Kdaj je rekreativec najboljši?

Z vidika AEQ metode je športnik najboljši takrat, ko glava in telo delujeta usklajeno. Vsaka aktivnost ima smisel, vsak napor temelji na razumevanju, vsak uspeh pa prinaša notranje zadovoljstvo – ne le zunanje priznanje.

V takem stanju ni več prisile, temveč sodelovanje med zavestjo, mišicami, občutki in spominom. Telo preneha nagajati glavi, ko je glava pripravljena poslušati, in glava neha siliti telo, ko razume, da napredek temelji na usklajenosti, ne na ignoriranju.

AEQ metoda 2.0 zato ni bližnjica, ampak pot razumevanja – pot za tiste, ki želijo spoznati, zakaj glava nagaja telesu in zakaj telo nagaja glavi. Ko ju povežemo v celoto, šport postane to, kar bi moral biti od začetka: zdrav način izražanja sebe, ne pa tiha bitka proti samemu sebi.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode 2.0