Kaj je ciklokros – in kje smo mi

Šport, ki ne potrebuje sonca, da sije. Kolesarstvo, kot je nekdaj bilo.

Ciklokros je kolesarstvo, ki se na televizijskih programih pojavlja takrat, ko večina drugih športov išče zavetje pred mrazom. Sezona se praviloma začne septembra, svoj vrhunec doseže v novembru in decembru, konča pa se konec januarja ali v začetku februarja s svetovnim prvenstvom.

Skoraj pet mesecev trajajoče obdobje blatnih prog, pare iz ust in kratkih, a brutalno intenzivnih dirk je čas, ko kolesarstvo pokaže svojo najbolj surovo podobo.

Slovenija je v rekreaciji postala tudi dežela športnega kolesarjenja. Pravzaprav se zdi, da je ta šport zgodovinsko vsaj toliko slovenski kot nogomet.

Kolesarstvo ima na Slovenskem bistveno daljšo tradicijo kot nogomet. Medtem ko so se prvi kolesarski klubi in tekmovanja pojavili že v 19. stoletju, se je nogomet kot organiziran šport uveljavil šele v začetku 20. stoletja, okoli leta 1911.

Vendar pa večina Slovencev pravzaprav ne ve, kaj sploh je ciklokros – in kje smo v njem zdaj mi?

Ciklokros

Samo ime ima nekaj francoskega šarma, tisto mehkobo, ki jo začutiš v jeziku, ko izgovoriš cyclo-cross. A v resnici ni v njem nič mehkega.

To je kolesarstvo v najbolj čisti, prvinski obliki – blatno, mrzlo, naporno, kratko in natančno, kot bi kdo vzel vse plati tega športa in jih stisnil v eno uro boja med človekom, naravo in samim seboj.

Če je cestno kolesarstvo poezija hitrosti in gorsko kolesarstvo epska pesem o naravi, potem je ciklokros kot haiku – kratek, surov, popoln v svoji preprostosti.

Zgodovina – ko je blato dišalo po pogumu

Ciklokros se je rodil nekje na prelomu 19. in 20. stoletja v Franciji. Cestni kolesarji so v zimskih mesecih iskali način, kako ohraniti formo, ko so bile ceste polne blata in snega. Namesto da bi počivali, so zavili s ceste – čez travnike, polja in gozdne poti.

Kolesa so takrat še spominjala na današnja cestna, le da so imela nekoliko širše pnevmatike.

Iz teh treningov se je rodil šport – tekmovanje, kjer se vozi po krožni progi, dolgi približno tri kilometre, ki jo delno sestavljajo travniki, delno blato, pesek, makadam in asfalt. Vmes pa ovire: stopnice, deske, umetni klanci. In vse to v jesenskih in zimskih razmerah, ko prsti otrpnejo, ko se dihanje spreminja v paro.

Prvo uradno državno prvenstvo v ciklokrosu so priredili v Franciji leta 1902. Od tam se je šport razširil v Belgijo, Nizozemsko in Švico – države, kjer je blato postalo nekaj svetega. Tam ciklokros ni obrobje, temveč praznik.

Ob progi stoji tisoče ljudi, v rokah držijo krigle piva in v očeh imajo tisti poseben lesk – tisti, ki ga razume le nekdo, ki je že kdaj padel v blato in se pobral z nasmehom.

Značilnosti – tek, blato in tehnično srce

Ciklokros ni maraton. Dirka traja približno eno uro, a v tem času kolesar preživi vse – eksplozivne pospeške, drsenje po blatu, tek s kolesom na rami, prečkanje ovir in nenehne spremembe ritma.

Kolesa so posebna: lahka kot cestna, a z več prostora za gume, ki imajo izrazit profil za oprijem. Zavore so danes diskaste, okvirji pa aluminijasti ali karbonski.

Geometrija je nekoliko bolj pokončna kot pri cestnih kolesih. To omogoča več nadzora na spolzkih zavojih in hitrejše reakcije v ozkih, tehničnih delih proge.

Okvir je krajši, krmilni kot bolj pokončen, voznikovo težišče pa pomaknjeno bližje sredini kolesa – bližje tlom, bližje blatu, bližje resnici.Položaj na kolesu je zato manj raztegnjen in bolj kompakten; ne za udobje, temveč za obvladovanje.

Ciklokros kolo ni narejeno, da bi drselo po asfaltu – narejeno je, da bi se oprijelo sveta.

Tisto, kar ciklokros dela edinstven, ni hitrost, temveč prehodnost – sposobnost iti prek ali mimo ovir. Kolesar mora biti tehnično natančen in obenem taktično preudaren; vsak ovinek, vsak odriv je pomemben.

In kadar je proga blatna, kar je skoraj vedno, postane vse skupaj kot balet v kaosu – kolesarstvo v ritmu zdrsov, kjer ni prostora za popolnost, le za prilagoditev.

Ciklokros in gravel – brata, ki sta si podobna, a ne ista

V zadnjih letih se je v ospredje prebilo gravel kolesarstvo – vožnja po makadamu, dolgih poljskih poteh, z malce udobnejšim tempom in širšimi gumami. Gravel je svoboda, raziskovanje, potovanje brez cilja.

Ciklokros pa je tekma. Je napad na telo, ne oddih za dušo.

Če je gravel piknik na soncu, je ciklokros zimska fronta. Gravel kolo je bolj udobno – ima nižjo geometrijo, širše pnevmatike in včasih celo vzmeteno vilico.

Ciklokros kolo pa je strogo: hitro, odzivno, brez udobja. Njegov namen ni prevoziti sto kilometrov, ampak preživeti eno samo, peklensko dobro uro.

Pa vendar: v srcu sta si blizu. Obe disciplini imata tisti občutek svobode, tisto pripravljenost, da greš z asfalta v neznano. Le da ciklokros to počne pod žarometi tekme, gravel pa pod nežnim svitom jutranjega sonca.

Prav v tem kontrastu med udobjem in naporom, med potovanjem in preizkušnjo, se ciklokros razkrije kot nekaj več kot disciplina – kot odnos do gibanja, vremena in samega sebe.

In kje smo mi?

Slovenija ni Belgija, to vemo. Na najpomembnejših belgijskih ciklokros dirkah v živo spremlja tekmo od približno 15.000 do 40.000 gledalcev ob progi, odvisno od dogodka in vremenskih razmer.

To je del tistega posebnega spektakla, ki ciklokros loči od številnih drugih zimskih športov – množice se stisnejo ob progo v naravi, navijajo skozi blato in mraz ter ustvarijo edinstveno vzdušje, ki je del nacionalne športne identitete v Belgiji.

Pri nas nimamo takih številk niti na nogometnih stadionih niti poljskih ravnic, kjer bi se tisoči drenjali ob blatnih progah. A imamo svoje gozdove, travnike, makadame. Imamo srca, ki bijejo za kolesarstvo – od cestnega do gorskega, od spusta do krosa.

Ciklokros pri nas nikoli ni bil množičen, a ima svojo skupnost – tiste entuziaste, ki v zimskem jutru v Kranju, Ljubljani ali Vipavi in še kje stojijo v blatu in čakajo na start. Oni vedo, da je ciklokros nekaj posebnega.

Ni glamurja, ni zvezdništva, ni šminke – le iskrena tekmovalnost, povezanost in veselje do gibanja.

Morda še nismo Belgijci, a vsak, ki se z blatom na obrazu in nasmehom v očeh pelje čez ciljno črto, ve, da smo čisto blizu. Vsaj v srcu – in tam ciklokros sije tudi brez sonca.